28. februarja, 2011

Vstaneva že ob pol sedmih in še malo poklepetava z lastnikom bara. Razlaga nama, da so imeli lani tri dni sneg. Januarja, februarja in marca, letos pa taka vročina. Pravi, da poleti, ko je tu temperatura krepko čez 40 stopinj, nobena klima ne pomaga prav veliko.
Ko se odpraviva na pot je še temačno in lokalni upokojenci se odpravljajo na izlet.

Pot je vseskozi lepo označena in prehodiva kar nekaj hribov in dolin. Konec dneva se po 35 km. nabere okrog 600 metrov vzponov.
Prečkava dve okrog 6m široki reki in tokrat se nama ni potrebno sezuvati. Goretex nekako ‘preživi’ vodo do gležnjev.

V Alcaracejos prideva ob pol šestih in počutiva se kot v mesth duhov. Nikjer nikogar. Trgovine zaprte, bari zaprti, hostali zaprti… Iščeva hostal Amistad, a namesto stavbe le ruševine.

K nama pride ženska in naju vpraša, če želiva prenočiti – očitno sva izgledala tako? Razloži, da hostala, ki ga iščeva ni več in da je danes vse zaprto lahko pa prenočiva pri njej, (Hostal rural casa Miguel ali nekaj podobnega). Ampak je dajala vtis, naj pohitiva, saj se ji mudi na fiesto. Seveda, danes je Día de Andalucía. Še dobro, da nama je odprla in da imava v nahrbtniku nekaj čokolade in flan. Jutri pa po hrano in novim dogodivščinam naproti.