21. marca, 2009

Ravnokar mi je moj dlančnik izbrisal zadnjo uro in pol pisanja, ura pa je že nekaj čez polnoč. Pa se torej lotimo zadeve ponovno, morda malo krajše kot prvič.Moja današnja etapa bo prva bolj gorata in zaradi cene hostala v Requejo tudi nekoliko daljša. Za slabih 8km hoje si namesto enega -hostal- spanja lahko privoščim 10x spanje v albergih.
Zjutraj si najprej privoščim nekaj pomaranč, ki mi jih je iz svoze zbirke okrog 3kg odstopil Španec. Danes si bo privoščil obilico soka.
Jutro je mrzlo toda jasno in brez oblačka. Odpravim se v center naselja, kjer oznake nenadoma izginejo. Seveda, danes je sobota in avtomobili so parkirani ob pločnikih, kjer so oznake.
Za vsak slučaj vprašam za pot nekaj najzgodnejših domačinov. Nekateri mi predlagajo pravi Camino, drugi mi svetujejo pot po cesti. Če sem do tu prišel po uradni poti, bom tudi nadaljeval in se podam v smeri puščic. Pot zavije v breg, med grmičevje in le po občutku držim smer. Izkaže se, da sem bil na pravi poti. Do Terroso nimam nikakršnih težav, tu pa mi povzroča težave puščica, ki je obrnjena prav smešno.
Držim se besed, ki sem jih slišal na tem Caminu že neštetokrat. Todo reto. In se odpravim naravnost naprej. Pot je vse ožja in na križiščih ni več oznak. Kmalu se ponovno znajdem v neprehodnem grmičevju in izgleda, da sem tokrat pošteno zašel iz poti. Poskusim priti na pravo pot, a bolj ko hodim, težje je kam priti. Močvirje, grmičevje, in kmalu tudi široka reka brez mostu v vidnem polju. Še dobro, da imam navigacijo in si vedno poskusim zapomniti položaj zadnjih oznak. Po nekaj klancih, potokih, osmih kilometrih, močvirju in slabih dveh urah hoje se končno znajdem na mestu s puščico. Moja prva odločitev se mi še vedno zdi pravilna, a se vseeno razgledam po bližnji okolici. Na ograji, poraščeni z rumenim mahom in tokrat obsijani s soncem se mi zdi nekaj podobnega puščici. Po podrobni raziskavi se odločim, da bo to pravilna smer – ki pa je precej drugačna od tiste prve oznake. Še dobro da je danes prav lep dan, zato se dobre volje odpravim naprej.
Ponovno srečam nekaj včerajšnjih štirinogih živali, ki preplašeno tečejo v gozd. Do Requejo nimam več kakšnih večjih težav.
Tu pridem do odprte trgovine, kjer se založim s sadjem, kruhom in rdeče-belo pločevinko mrzle rjave tekočine, ki bo poskrbela, da mi sladkor v krvi preveč ne pade. Srečan tudi dva kolesarja, ki me seveda prehitita.
Tu se bo danes pričel resnejši vzpon. Na prvem bregu me že čakata kolesarja, ki popravljatavljata verigo, ki je popustila pod bremenom, ali pa se ji je odtrgalo 🙂
Sledi vzpon na 1350 metrov visok prelaz, kjer imam priložnost občutii sneg in narediti čisto pravo kepo. Upam da zadnjo letos.
Pot poteka približno 4km od Portugalske. Od tu nekje je tudi fotografija, ki ni ravno tiste vrste s katero bi se hvalil. Predstavlja pa pokrajino, po kateri sem danes hodil.
Pot se ob reki spusti do Padornelo, deloma po cesti, deloma po makedamu, ki se počasi spreminja v gozdno pot, nato v blatno stezo, na koncu pa hodim ob in po pravem potoku.
V Aciberosu vprašam za nadaljno pot in ponovno dobim klasičen odgovor -Todo reto-. Gospa se morda ravno tisti trenutek ni spomnila vseh nekaj deset krišišč in ovinkov.
Končno se okrog 19h znajdem pred albergom, ki je prva stavba v naselju in je začuda odprt. Verjetno nima smisla ponavljati, da sem ponovno sam. Če sem bolj točen, obiskal me je nek Španec, ki mu alberge ni preveč všeč, saj nima televizije, da bi si ogledal teniški polfinale, če sem ga prav razumel. Odloči se za bližnji kmečki turizem.
Meni pa je prav všeč, saj ima čisto vse. Kuhinjo, toplo vodo, čisto prave postelje in električne radiatorje, ki bodo služili za sušenje perila.
Zvečer prične pihati močan veter, sam pa si ob tem čudovitem zvoku, skuham večerjo in se odpravm spat.