februar 2009

Pred menoj je 16km dolga etapa, za katero piše, da je precej težka.
Iz mesta vodi pot levo, mimo oz. skozi sončno elektrarno. Sam imam na strehi 7 panelov in mislim da sem glavni na vasi. Tu pa sem jih na palec preštel okrog 4.000 (štiri tisoč). Brez besed se podam na hrib. Za hribom vedno pride dolina in tu se jih naniza cel kup.
Sledi nekaj farm, kjer je polno pujsev in ovac. Mirno se valjajo v prahu in se zame niti ne zmenijo. Prav tako leni so tudi tukajšnji psi, ki ležijo na travnikih, ki so tu v Španiji prav posebno zeleni. Pri nas take zelene barve še nisem videl.
Pot je prašna, kot da nebi videla dežja vsaj eno leto, toda vsakih nekaj kilometrov čez cesto teče potok, ki je precej globok in širok. Brez pohodnih čevljev bi bil pošteno moker.
Danes je vreme precej oblačno in sonce se le redko prikaže. Kljub temu je toplo (16°C). Za danes je napovedano malo dežja, jutri pa naj bi deževalo precej več.
Po 15 kilometrih pridem do El Real de la Jara. Tokrat nimam prav veliko težav z imeni krajev, saj zankrat med začetno in končno točko ni ničesar. Nada. Ura je šele 12 in pogledam, kako je z naslednjo etapo. Monesterio je oddaljen dobrih 21km, torej okrog 5 ur. Edina težava je, da tam ni Albergeja. Z naslednjo etapo pa ga tudi ne bi rad združil, saj je dolga naslednjih 22km. To je eden izmed petih krajev, kjer si bo potrebno poiskati kakšno dražje prenočišče.
Odločim se, da etapo prehodim danes in pridobljeni dan raje izkoristim za dodatno postajo med prihajajočimi 45, 48 in 49 kilometerskimi etapami.
Pot je odlična. Sicer ne bi rad hvalil poti pred Santiagom, a zaenkrat je čisti užitek. Možgani na off, čivkanje ptičev, šumenje potokov in dreves v vetru… Manjka le še kakšen majhen dežek. Camino brez dežja? Kot juha brez soli.
Torej pri letečemu prodajalcu kupim kruh in zapustim deželo flamenca. Podam se v menda najrevnejšo pokrajino Extremaduro.
Pot je enolična in ne vem kdaj zapustim Parque natural Sierra Norte. Ugotovim tudi, da mi sojin napitek pri zamašku pušča in iz stranskega žepa nahrbtnika veselo kaplja. Za nameček sem mu dodal še Cola Cao in vse skupaj je prav prijetno lepljivo. Neprecenljiv občutek 🙂
Sledi hoja levo in desno ob glavni cesti, kar me spominja na Camino del Norte.
Ob treh se precej pooblači in pričnejo padati posamezne kapljice. Uro kasneje si komaj še uspem nadeti palerino. Do današnjega cilja je še slabo uro hoje. Tu si poiščem Hostal, se stuširam, obiščem trgovino, nato pa se po 36km zvalim v sveže urejeno posteljo 🙂
Sledi obredno kurjenje dišečih indijskih paličic, česar sem se naučil pri Luisu. Gracias, Luis. Nekaj časa posvetim sebi nato pa spanju do jutranjih ur (6.30).

Danes sem imel poleg golega ležišča tudi blazino, toda to so ogromne gmote, ki so bolj v napoto kot pomoč. Zavit v spalno vrečo se zbudim šele ob groznem zvoku budilke na telefonu.
Danes je cilj oddaljen 30km. Končno se bom približal dnevnemu povprečju Camina.
Ključe vrnem na bencinsko postajo in odhitim na pot, saj je ura že pol devetih. Tokrat hodim po asfaltu in kar nič ne kaže, da ga bo zmanjkalo. Pokrajina se ne spreminja, prav tako ni nobenih stranskih poti. Zato vzamem v roke španščino in se odločim, da se končno pravilno naučim vse dneve tedna, letne čase, svojilne zaimke, številke in spreganje vseh treh oblik pravilnih glagolov v sedanjiku.
Promet po cesti je redek, Morda vsakih 20 minut pripelje kakšno vozilo, toda nihče ne odpelje mimo brez mahanja. Vreme je za hojo idealno. Sonce sveti skozi zelo redke oblake, ozračje pa je segreto na 20 stopinj.
Po 16 kilometrih Camino končno zavije desno na makedamsko cesto. Pot od tu dalje poteka po parku natural. Pesek je oranžen, skoraj rumen in res se počutim skoraj tako kot Dorothy na poti v Oz.
Oblaki se počasi gostijo in ob 14h je skoraj popolnoma oblačno. Tokrat prvič vidim nekaj divjih živali. Pred menoj sta stala dva jelena s svojimi veličastnimi rogovi. O fotografiji nisem niti razmišljal, saj sta ob mojem prvem gibu za seboj pustila le prašen oblaček.
Pot po parku poteka po čisti naravi, brez večjih sledi civilizacije. Celo Gsm signal za nekaj ur izgine.
Za veliki finale današnjega dne se moram še povzpeti na približno 100 metrov visok hrib, in se nato spustiti v dolino, kjer je vasica in moje današnje prenočišče.
V naselju so trgovine, v Albergu pa kuhinja, zato ne vidim nikakršnega razloga, da si večerje ne bi pripravil sam. Danes bom opral nekaj perila, saj za naslednje dni napovedujejo deževje.
Po večerji se mi pridružite dva kolesarja, ki pa prav hitro odhitita nekam proti centru, verjetno na večerjo. Sam pa se počasi odpravim na spodnji del zelo nizkega pograda.

Po prespani noči se zbudim še v temnem jutru. Navaditi se bom moral, da ima tu sonce v primerjavi s Slovenijo enourno zamudo. V Albergu sicer ni bilo tople vode, ima pa namesto te klimo, ki me je prav lepo grela.
Danes v nahrbtnik pospravim pohodne čevlje in si nadanem športne copate. Že dolgo ni deževalo in ne pričakujem blata. Toda z njimi je nahrbtnik težji še za slab kilogram. Glede teže nahrbtnika bom moral kaj postoriti.
Po odhodu pod vrata porinem ključe in pogledam na streho. Tam se v vsem svojem blišču svetita dva sončna panela za toplo vodo. Res ne vem, zakaj je ni bilo.
Pot nadaljujem čez potok, mimo industrijske cone, kjer po 2km končno zavije v levo na makedamsko pot. Makedam je tu bolj mivka in ker veter zelo piha, jo nosi vse povsod.
Pot se ves čas dviguje ob oljčnem nasadu na levi strani ter nasadu pomaranč na desni. Neko drevje močno cveti vendar se za vrsto ne bi mogel odločiti, saj to presega moje botanično znanje. Na tleh je polno pomaranč, večina gnilih, a nekaj jih je še uporabnih, zato se odločim, da si enkrat privoščim prave španske pomaranče, ki so bile še pred kratkim na drevju. So sočne, sladke, skratka odlične.
Pot se vije po gozdovih, hribih in dolinah. Po dveh dneh hoje se naselja in ljudje zdijo bolj naključje kot pravilo, zato si moram pred pričetkom hoje zagotoviti vode in hrane za cel dan, kar še močno poveča težo nahrbtnika.
Danes se mi zdi odličen dan za ponavljanje španščine, kar je tudi en izmed mojih ciljev Camina. A po dobri uri mi zaradi nepazljivosti veter odnese list, na katerem imam izpisanih prvih 12 strani zvezka. Bom nadaljeval jutri, z drugim listom, na katerega bom bolj pazil.
Po 19km se ponovno prikaže civilizacija in poiskati moram ključe prenočišča. Ti se nahajajo na bencinski črpalki. Mimogrede, super 98 – 0,995 super 95 – 0,880 in dizel 0,825.
Alberge je čist in juhu, ima toplo vodo. Po prhi se odpravim v mesto, kjer mi kmet, ki prodaja sadje v roke potisne dve ravnokar odtrgani pomaranči. Tu jih imajo očitno res v izobilju in ne vedo kam bi z njimi.
V kotu sosednje sobe najdem pripomoček za mojo toplo večerjo. Toda štedilnik je potrebno najprej usposobiti, saj ni priključen na jeklenko plina. V Španiji imajo nek poseben sistem priključkov, za katerega ni potrebno orodje. Ventil se le potisne na vrh jeklenke in topla večerja je že na mizi. Še dobro, da imam s seboj posodo, saj le te v hostlu ni.
Tokrat v prostorih ni klime in ker se ponoči močno shladi, me bo grel majhen električni grelnik.

Danes smo celo noč in jutro potovali, zato bom tudi članek skrajšal na minimum in se posvetil spanju.
Če izvzamemo potnika, ki je na letalu omedlel, je vse potekalo po načrtih. V centru Seville smo bili okrog 10.00 in nakupili nekaj najnujnejših stvari.
Ura je bila kar naenkrat 12 in bil je skrajni čas, da se odpravim iz mesta proti Santiponce.
Sonce pripeka in vreme spominja na lep poletni dan, kar se zvečer pozna na mojem vratu. Pot iz seville je lepo označena, le nekateri avtomobili zakrivajo male rumene puščice.
Končno se znebim mesta, a pot je še vedno asfaltna. V Santiponce pa pot končno zavije na makedam in zagledam sliko, ki sem jo pričakoval morda nekoliko kasneje. Levo polje, desno polje, v sredini pa pot, kateri ni videti konca. Tudi po eni uri je podobno, le da je slika enaka tudi za menoj.
Sredi ceste pa se nenadoma pojvi ogromna luža. Kmalu ugotovim, da je to reka, ki ima nenavadno strugo in se je bo potrebno lotiti drugače. Grem po najbolj shojeni poti, na levo stran ceste. Ta pot me privede do zasilnega -mostu-, narejenega iz vej. Žal je voda pregloboka in poskusim še na desno stran. Tokrat potok prečkam preko podrtega drevesa, ki se še vedno trdno drži v zemlji.
Do Guillena pot zaradi podrte ceste, ki jo je odnesla voda nekoliko skrene iz začrtane poti, a se ji centru mesta ponovno pridruži.
Sledi slavno iskanje Hostla in ključev in po vseh zapetljajih le dobim ključe. Tuš ima seveda le ledeno mrzlo vodo in tuširanje – če temu lahko tako rečem opravim v ultra kratkem času.
V bližnji trgovini se oskrbim s hrano, hitro pojem in sedaj grem nadoknaditi včerajšnjo in današnjo noč.

V dnevni sobi iz nahrbtnika zložim vse stvari in pričnem razmišljati o večni dilemi pred daljšim trekkingom. Česa v naslednjih dneh ne bom potreboval? Končno se odločim, da doma ostane ultra lahki dežnik in originalna knjiga.
Ko je nahrbtnik ponovno naložen, stopim na tehtnico. Celih 40 dag manj. Skoraj pol kilograma… Še vedno sta dva preveč. Časa za razmislek imam še celo noč in dopoldan.
Kaj pa palerina? Pomislim na deževne dni Camina Primitivo in jo prav hitro pospravim nazaj. Morda pa dodaten flis? Misli mi uidejo na severni Camino in noči, ki sem jih prespal z rokavicami in kapo… Vse to ostane v nahrbtniku, pa še topla spalna vreča povrhu. Morda pol kilogramski športni copati? Ne, popoldnevi v težkih pohodnih čevljih niso prav nič zabavni in kakšen dan udobne hoje je prav prijeten. Tudi gorilnik in mala posodica znata priti prav v hostlih brez kuhinje. Bolje da nosim kakšen kilogram več kot da lačen zmrzujem sredi Španije. Morda mobilni telefon in vsa ostala tehnika? Res bi se prav rad nekoč odpravil na pot brez te novodobne navlake. Toda želim ostati v stiku z najdražjimi. Morda bodo te objave komu nekoč celo koristile. Torej mobilni telefon ostane…
Čaka me dolga pot in ura je že pozna, zato zaprem nahrbtnik in se odpravim v mehko toplo posteljo.