5. novembra, 2008

Za zajtrk naju gosti Marijina mama. Malo poklepetamo, nato pa se odpraviva v megleno jutro. V bližnji trgovini kupiva nekaj popotnice, potem pa se prične prava pot.
Po vzponu na prvi grič posveti sonce, Santiago pa je v daljavi še vedno v megli. Izgleda, da bova danes potovala v kratkih rokavih in čudovitem vremenu.
Nekaj hitrostnih popotnikov ki vidijo pred seboj le cilj oddrvi mimo naju. Midva pa se bova še zadnjih nekaj dni prepustila užitkom na poti proti atlantiku. Nekajkrat nebo prekrijejo črni oblaki in prav takrat drevje najlepše zažari v rjavo-rdečih jesenskih barvah.
Naselja so v tem delu Galicije urejena in popolnoma drugačna od zmešnjave in turističnih krajev v okolici Santiaga in Francoske poti.
Do Alberge-ja prideva v zgodnjih popoldanskih urah a naju pričaka že prav vesela druščina popotnikov. Zasedeva dve postelji in ugotoviva, da so poleg najinih proste le še štiri. Tudi te so kmalu zasedene in nekaj pohodnikov bo moralo spati na tleh in prostorih za invalide.
Nekaj finih Francoskih gospôd se pritožuje nad smradom, ki je mimogrede danes res precej hud, se počeše in naliči, obleče pižamo, si nadane čez oči masko, v ušesa potisne čepke in godrnjaje zleze na s posebnim ščitnikom pokrito posteljo. Izgleda, da so zgrešile hotel.
Midva pa sladko zaspiva v danes čudovito toplem hostlu.
Prehodila sva 24km ter 535m vzponov in 615m spustov.