Naš današnji cilj je priti v Santiago. Ker smo včeraj naredili toliko več kilometrov, to ne bi smela biti kakšna posebna težava.
Po dokaj dolgočasni poti mimo Arca de Pino, letališča in Monte del Gozo pridemo končno v Santiago. Malo poslikamo, ogledamo katedralo, ki ni nič posebnega, in se namestimo v bližnjem hostlu v centru Santiaga.

Ko sem izbiral fotografijo, ugotovim, da sem uspešno pobrisal 60 fotografij in to ravno iz Santiaga ter poti iz O Burga. Kartico sem uporabil še predno sem jo skopiral… Se zgodi. Sicer pa se pripravljamo še na zadnjih 90km poti do Fisterre na Atlantskem oceanu.

Danes pot nadaljujemo proti krajem: San Xulian, Ponte Campana, Casanova, Leboreiro, Melide, Raibadiso de Baxo in Arzua. Danes bo to krajša pot dolga 28km.
Med Azuro in naslednjim hostlom je namreč 16km. A v Azuru nam zatrdijo, da je naslednji hostel čez 8km. Seveda nadaljujemo, ker bo sicer jutri težkih 43km. O hostlu pa ne duda ne sluha, zato se po 42km. v O Pino-ju odločimo prespati v privatnem apartmaju za 48 evrov, saj je ura že 19. Torej 16/osebo, kar se nam zdi sprejemljivo. Soba je v redu, končno normalna kopalnica in postelja z rjuhami. Prvč po 23. dneh spim izven spalne vreče.

Danes imajo Španci skoraj državni športni praznik. Nadal v finalu, Pedrosa in Alonso pa zmagovalca.

Fonsy in Joakin gledata bikoborbe, meni pa gre ob tem na bruhanje in se odpravim zgodaj spat.

Včeraj sem popravil Internetne strani, tako da na seznamu lahko pregledujete vse članke.

Danes že ob 6.30 odidemo iz Ferreirosa proti Portomarinu. Tu dohitimo Elizabeth, ki je Švedinja in živi na Norveškem v Oslu, v kolikor sem jo prav razumel. Tam tudi dela na neki univerzi. Po klancih navzdol jo precej boli koleno, a vendar hodi s približno enakim tempom kot ostali.
Skupaj nadaljujemo pot proti Gonzar, Ventas de Naron in Ligonde-Eirexe, kjer nas Elizabeth zapusti, saj ne zmore več. Med potjo si čjtare napolnimo z vodo iz vodnjaka, kjer je v vodi veliko železa. Voda je rdečkasta in ima okus po krvi oz. železu. Sicer mi železa v krvi ne primanjkuje, a na izbiro žal ni drugega vodnjaka.

Pot po 35km. Zaključimo v Palas del Rei, kjer se moramo prebiti mimo pogreba, ki se je ustavil ravno na poti v mesto.

V hostlu smo v spalnici še z Manfredom iz Salzburga, s katerim se za silo malo pomeniva, saj zna ravno toliko angleško kot jaz nemško. Torej sem in tja kakšno besedo.

Imamo tudi zelo zanimivo kopalnico v kateri je celo kad in steklena stena z lepim razgledom ravno na glavno cesto. Žal pa ni zaves, tako da je prav tako lep razgled tudi v obratni smeri…

Povečerjamo v bližnji restavraciji s torto Santiago in tremi zobotrbci za posladek. Počasi zaključimo tudi ta praznični dan.

Pričnemo zgodaj, okrog 6:30 v sončnem jutru. Ko se spustimo nižje, pa cel dan tavamo po megli oz. je oblačno. Šele popoldne znova posveti snce.
Izkupiček dneva je 32km in od tu naprej dvoštevilčna oznaka kilometrov do Santiaga.

Pri večerji vidim še eno čudno špansko kombinacijo. Za posladek je na izbiro tudi sir z medom…

Ker se mi ne da preveč pisati, bom 2 dni obdelal bolj na kratko – več ko pridem domov.
Fonsy zelo boli noga, zato naredimo le 18km, kar tudi meni ustreza, da si naredim en dan počitka. Imamo svojo spalnico in skratka počivamo ter se pripravljamo na podvig do Fisterre.

Dan se prične s potjo po rani cesti, a se že kmalu prične strmo dvigati proti O Cebreiru.
Danes naredimo 955m vzponov ter 265m spustov, z najvišjim vrhom na okrog 1370m. V tem hribovju tudi zapustimo Leon, in nadaljujemo v Galciji, ki je tudi naša zadnja pokrajina. Tu menda tudi večkrat dežuje.

Med potjo kupimo špagete, pradižnikovo omako, kruh in torto Santiago, saj si bomo danes kuhati sami.

V hostlu ugotovim, da sem v cerkvi, pribl. pred 6 km, ob žigosanju dnevnika pozabil zvezek z vsemi zapiski in naslovi s poti. Španca, ki hodita z menoj, sta se takoj dogovorila z receptorko, da so mi zvezek prinesli v alberge. Tu ljudje res znajo pomagati drg drugemu. Ob 20.00 sem imel zapiske že varno pospravljene.

Med tem časom pojemo večerjo, in se malo pogovorim z novim znancem iz Škotske. Prične deževati in počasi se odpravimo spat.

Danes je za spremembo precej vroče, saj v zgodnjih popoldanskih urah namerim 30°C.
V Ponferradi pojemo oderuško drag zajtrk in se odpravimo na pot. Med potjo ne srečamo nikogar, s katerim bi kakšno rekli. Zaradi jutrišnjega vzpona naredimo tudi nekaj kilometrov manj (29).

Zato pa v restavraciji v kraju Perehe pri večerji srečamo dve Francozinji (Parižanki), od katerih ena celo govori angleško, obe pa prav dobro špansko, saj imata prednike iz Španije. Pravita, da nočeta govoriti francosko, ker jih potem Španci grdo gledajo, saj se Francozi kar naprej nad čim pritožujejo. Z njima se malo pogovorimo, skupaj pojemo nato pa prespimo mirno noč v ledeno mrzli hiši.

Zjutraj nas pričaka topel pomladanski dan… NE, vetrovno zimsko jutro s snegom.
Ko se dvignemo na najvišjo točko, pogled na uro pokaže 1530m nadmorske višine in 0°C. Najde se tudi kakšen pohodnik, ki je doma pozbil dolge hlače, a taki so bolj redki oz. le eden. Premraženi se počasi spustimo na normalnih 500m n.v. do Ponferrade, kjer bomo prenočili.

V hostlu ponovno srečam Velenjčanjko Tino, večerjo (riž) pa nam skuha Hans iz Nemčije. V spalnici ponovno nimamo sreče, saj z nami spi nekdo, ki mu nahrbtnik in superge zaudarjajo po vsej spalnici.

Današnji plani vstajanja ob 6.00 so se malo spremenili, in zato prav počasi zapustimo hostel in se še zadnjič poslovimo od treh Špank.
Po počasnem prihodu v Astorgo si ogledamo katedralo, pomalicamo in odidemo novim podvigom nasproti. Med potjo srečamo kmeta, ki ne onesnažuje okolja s toplogrednimi plini.

V Santa Catalini pomalicamo in si ogledamo zadnjih 5 minut F1. Španci so rahlo razočarani nad drugim mestom, pa bodo že preboleli.

Nadaljevanje poti je zelo vetrovno in zakljčimo jo v Ponferradi, kjer za večerjo vsak dobi porcijo makaronov, ki bi zadostovala za celo družino.

Danes zjutraj se res odpravim v žensko spalnico poiskat slovenki. Najdem jih, žal pa izvem, da vrjetno zaključujeta pešačenje zaradi bolezni ene izmed njiju. Hkrati pa izvem še to, da je prespala tu še ena slovenka Tina iz Velenja, žal pa to pridno dekle odide na hojo med prvimi, malo po šesti uri.
Naša skupina se še zadnjič skupaj odpravi na pot. Silvana, Carmen in Ma.Jesus se morajo namreč v nedeljo vrnti domov, saj so izkorstile svoj dopust.

Po nekaj urah počasne hoje prispemo do Villar de Maz…, kjer nek “domač obrtnik” v hostlu Fonsy zmasira nogo. Sam pa ta čas ob vinu poklepetam s Kanadčanko Generiere, ki delala v Glasgowu in sedaj potuje po Evropi, ter avstrjskim Študentom, ki sem ga pred tem že srečal v Leonu.

Ta dan je bil naš cilj Hospital de Orbigo, kamor smo prišli malo po 18. uri. Tu na moje veliko veselje srečam Tino. Žal smo prišli zelo pozno, Tako da nisva imela veliko časa za pogovor.

In kot je vidno na fotografiji, tudi Španci nimajo težav s prinašanjem otrok. Štorkelj je na celi poti zelo veliko.