Irun – Orio

Zjutraj se ob prvem zvonenju budilke prebudim in ker je šele 8.00 in popolna tema, se odločim malo podaljšati spanec. Ponovno me zbudi ropotanje čistilke nekje na hodniku. Malo odprem oči, a je še vedno popolna tema. Vseeno pogledam uro in začuden ugotovim, da bo prav kmalu deset. Seveda na spuščene rolete niti nisem pomislil. Kar se da hitro uredim sebe in nahrbtnik.

Ko se ponovno znajdem na cesti, se začnem ozirati za slavnimi rumenimi puščicami. Seveda nikjer nobene, zato se odpravim proti vasi Hondarribia (Fuenterrabia). Na poti kmalu naletim na štiri pohodnike, in v istem trenutku še na puščico. Konec koncev le ni vse tako črno. Seveda sem še vedno brez “Pilgrims credencial”, kjer se zbirajo pečati in brez katerega se ne da prenočevati v hostlih namenjenih romarjem. V prepričanju, da ga bom dobil v Hondarribi, se tu ustavim. Žal ga nimajo, a mi ženska v kiosku pred cerkvijo, kjer prodaja spominke, zatrdi, da ga bom dobil v San Sebastianu. Za vsak slučaj mi požigosa prazen list papirja v beležki.

Ko zapustim Hondarribo se znajdem pri smerokazu, ki kaže naravnost za alpinstično pot in levo za ostale pohodnike. Zaradi razmočenega terena in obilice blata se odločim za slednjo. Izkaže se, da je tista druga alpinistična vodila na okrog 150m visok hribček. Pot bi mi skrajšala le za nekaj sto metrov. Pokrajina je čudovita in vreme se menja vsakih nekaj minut. Oblaki, dež, sonce, nato se ponovi. Pot vodi mimo Montana Kalea, po asfaltu do odcepa za Aterpetxea, kjer prične močneje deževati a kmalu tudi neha. Od tu se pot hitro spušča do Pasajes. Nenadoma rumena puščica pokaže proti morju. Tam pa je le lestev in ploščad. Plavanje? Ne, možak ki je stal poleg mi hitro razloži, da se zaliv prečka z ladjico, ki bo na srečo ravnokar prišla. Zaliv prečka le še nekaj začudenih prebivalcev tega kraja. Po nekaj minutah na drugi strani zaliva sledi hiter vzpon na hrib z razgledom na izliv reke, nato dvo urni spust proti San Sebastianu.

Temperatura je ves dan približno enaka in sicer od 13 do 15°C. V San Sebastianu moram priti le še do Mt. Igeldo, kjer bom prenočil. Mesto je veliko in ta sprehod se kar nekako vleče. V mestu izgleda da so vsi prišli na ulice. Na stotine ljudi hodi po obali, najbolj pogumni celo surfajo. Ne z vetrom ampak na valovih. Po dobri uri le pridem do Monte Igeldo, do hostla z napisom, ki ga srečujejo večinoma poletni romarji – completo. Vseeno vstopim a mi hotelirka razloži, da je to tudi mladinski hostel in ker je sobota in veliko turistov, je žal poln celoten San Sebastian. Ponudi pa mi možnost nočitve v mestu Orio. Je pa težava, da je oddaljen 16km. Na srečo tja vozi avtobus. Tako potovanje proti Santiagu mi sicer ni všeč, a po prehojenih 30km, se mi zdi to kar primerna rešitev.

Tam je hostel, v katerem sprejemajo le romarje. Pokliče hospitalero, da pridem, in naj me počakajo. Ko izstopim na postaji v Oriu, jo moram poklicati, da me pride iskat. Ker zna gospa v Oriu le špansko, mi tudi razloži kaj naj ji sporočim. Avtobus odpelje čez dobre pol ure, zato tu uredim tudi vse v zvezi s Credencial-om. Končno ga imam. Na avtobusu me vsi začudeno gledajo. Zimski pohodniki so izgleda prava redkost. Toda vsi so pripravljeni pomagati in kar tekmujejo, kdo mi bo povedal, na kateri postaji moram izstopiti. Ko prispem v Orio, v lepo urejen hostel, kjer sem tokrat sam, mi skrbnica razloži, da je v zimskem času precej težko najti prenočišča, saj je precej hostlov zaprtih, privatni apartmaji pa večinoma obratujejo le poleti. Na zemljevidu mi označi naslednja dva. Naprej jih ne pozna. Prinese mi še zelo velik kos biskvita, ki ga bom imel za večerjo in zajtrk. Pove, da velikokrat tako pogosti pohodnike. Sledi tuširanje, in spanje.

Prevoz: 0,60 ladja, 1,75 avtobus
Hrana: 0
Prenočišče: 10
Trasa poti

Irun – Orio Read More »

Camino del Norte 2007

Pozdravljeni vsi, ki me spremljate na severni Jakobovi poti oz. na Caminu del Norte. Prava pot se prične šele jutri, a bom zaradi vseh pripetljajev pri potovanju opisal tudi prihod na izhodišče. Ker so me vsi, ki so želeli izvedeti kaj več o mojem prejšnjem Caminu, spraševali tudi po stroških, bom toktat vključil tudi to. Vse številke predstavljajo evre. Večina zneskov je zaokroženih navzgor.

Letos Letalske povezave niso bile tako ugodne kot lani, vendar sem tokrat zaradi zime in s tem letnim časom povezanih težav za vsak slučaj startal z Ljubljanskega ups… z letališča J. Pučnika. Tudi letos sem izbral nizkocenovna prevoznika, s katerimi zaenkrat nisem imel težav.

Naj se potovanje prične! Z Brnika poletim ob 20:15. Poleg mene v letalu sedijo večinoma Slovenci in nekaj Angležev. Večinoma oblečeni v elegantna oblačila. Zazrem se v moje pohodne čevlje in hlače. Še vedno ne morem verjeti, da sem se ponovno podal na tisoč kilometerski pohod po Španiji.

Po dveh urah mirnega leta se ob 21:35 znajdem na Londonskem letališču.

Za dobrodošlico nas pričaka veter in obilo dežja. Tokrat sem prav vesel, da imam oblečeno vodoodporno jakno s kapuco, saj moramo z letala stopiti naravnost na dež. Po opravljenih obveznostih sem se odpravil v čakalnico, saj sem se odločil prenočiti na letališču. Žal so bili zaradi pozne ure vsi najboljši stoli (brez vmesnih naslonjal) že zasedeni. Priskrbim si večerjo in revijo, da me bo uspavala. Priskrbim si dva stola. Na enega naložim nahrbtnik, na drugega se pa se usedem. Nato po vzoru ostalih potnikov poskusim zaspati v čudnih položajih. A je bilo spanja vse skupaj bore malo. Videti pa je bilo, da je prenočevanje v STN priljubljen šport, saj so bili okrog enih po večini zasedeni že vsi stoli. Taktat se je tudi začelo počasi hladiti. Ponoči očitno ne ogrevajo velike spalnice, da se lažje spi :). Noč je minila in prebudilo me je sonce. Dopoldan uredim vse potrebne formalnosti in se zaradi zamude letala vkrcam šele ob 12.30. Po dobri uri in pol letenja se ponovno znajdemo na vetru in dežju.

Na informacijah si priskrbim karto Biarritza. Sledila je krajša, 2km pot do železniške postaje. Po dolgem čakanju in polurni zamudi vlaka smo se ob 18.00 le odpeljali proti Španiji.
V Irunu je bila zaradi pozne ure že popolna tema in vsake toliko časa se je pošteno ulilo. Pogledati grem do prvega hostla in ugotovim, da je že popolnoma poln, zato se dpravim še do drugega. Tu začuda ugotovim to, da ga sploh ni več. Začnem brskati po literaturi, ko do mene stopi mlajša družina in me povpraša, če sem pohodnik po Caminu. Razložijo mi, da tega hostla ni več, da pa me bosta odpeljala do nekega drugega, kjer bom lahko prespal. Gospod je namreč že prehodil pot in ve kako približno gre vse skupaj in bo rad pomagal.

Mimogrede mi zaupata še, da je jutri, v soboto pri njih “fiesta” in bodo vse trgovine zaprte. Dobro da sem imel v žepu samo še kruh, ki sem ga kupil v bližnji panaderiji in v nahrbtniku čokolado z letališča. Sicer pa bom hodil po naravi, kjer je polno trave, kakor bi rekel marsikdo, ki so se mu zamerili vegeterjanci.

Vse skupaj pa niti ni tako smešno, saj je moja dnevna poraba po hribovitem terenu okrog 3000 kcal. Očitno sta slutila, kako sem založen s hrano in mi dobre volje podarila pecivo, ki sta ga za jutrišnji praznik nabavila ravno preden so se zaprle trgovine. Ponudita mi tudi vožnjo do bližnjega hostla, ki je zagotovo v redu.

Po nekaj ulicah hoje pridemo do avta. Njegova žena gre z otrokom domov, midva pa se zapeljeva po nekaj krožnih križiščih do hostla, ki se skriva za drevjem. Posloviva se in veselo se odpravim proti hiši, ki mi je vedno bolj znana. Izkaže se, da je to tisti prvi youth hostel, ki je popolnoma poln. Žal sva prišla z druge strani in mi je bila hiša tuja, g. pa se je tudi že odpeljal.

Toliko o prepričanju mnogih ljudi, da Baski niso prijazni. Sedaj jih poznam že preveč, da bi rekel, da so to le svetle izjeme.
Iskanje prenočišča se zato znova lotim peš. Po priporočilu mimoidočih ljudi, so v okolici železniške postaje privatni apartmaji. V centru mesta po nekaj krogih le najdem ugodno prenočišče.

Namestim se v sobi in po tuširanju vidim le še posteljo, odejo in stikalo za izklop luči. Ko se uležem v posteljo premišljujem in razmišljam.

Današnji večerni pohod po Irun-u je le potrdil moja pričakovanja, da bo na severni poti precej težje najti primerna (oz. kakršnakoli) prenočišča in da bo hoja v tem letnem času v primeru dežja precej težja kot spomladanski Camino Frances.

Letalski prevozi: 42+40
Vlak: 5,20
Hrana: 5
Prenočišče: 35

Camino del Norte 2007 Read More »

Špica (733m)

Popoldanski izlet na Špico pri Vrhniki (južni vrh grebena Planine). V pripravi je obnovitev razglednega stolpa, do takrat pa si okolico lahko ogledate še s starega približno 24m visokega stolpa, zgrajenega 24.04.1955, na katerega se lahko naenkrat vzpne 12 oseb. Za vzpon in spust potrebujete okrog ene ure in pol. Pot je na nekaj mestih bolj strma, sicer pa lepo označena in primerna za vsakogar.

Špica (733m) Read More »

Ljubljana – Brezje 2006

kranjski vodnjak

Enkratna priložnost, da po Pasji Ravni ponovno izkusim nočni pohod. Ker sem nočni tip, mi pot do neke mere ustreza, toda ko se enkrat prične daniti, začnem pogrešati posteljo.
Pot je mirna, tako kot pohodniki. Časa za razmišljanje dovolj, misli pa mi še vedno bežijo na Camino.

Premišljujem, računam… Morda drugo leto…

Ljubljana – Medvode – Kranj – Brezje 36km

Ljubljana – Brezje 2006 Read More »

Camino Frances – zaključek

Trenutno sedim na enem izmed Londonskih letališč in se vračam domov poln vtisov s poti.
Na Camino sem se odpravil brez znanja Španščine ali Francoščine in brez priročnikov za pot. Imel sem le spisek krajev s hostli, ki sem ga dobil v St. Jean Pied de Portu, kopijo poti na treh A4 listih, denar in spisek najpogostejših španskih besed ter fraz na petih A5 straneh. Kljub nekoliko nejasnim oznakam predvsem zadnjih 200km. nikoli nisem zašel, ali se kakorkoli počutil izgubljenega.

Med 890 kilometersko razdaljo ki sem jo prehodil v slabem mesecu, sem srečal mnogo judi iz celega sveta. Pogovarjal sem se s pohodniki iz Avstralije, Avstrije, Brazilije, Italije, Japonske, Nemčije, Norveške, Nove Zelandije, Francije, Kanade, Slovenije, Španije, Velike Britanije, Združenih držav Amerike… V knjigah prenočišč pa sem zasledil še goste iz Estonije, Indije, Kitajske, Madžarske, Poljske, Švice… in tam je vpisanih še mnogo drugih držav, ki se jih trenutno ne spomnim.

Veliko pohodnikov pride na to pot iz verskih razlogov. Drugi so tu zaradi zdravega načina življenje, tretji za zabavo. Ko sem jih med pogovorom spraševal zakaj so se odločili za Camino, nisem nikdar dobil jasnega odgovora. Tudi od mene ga vrjetno ne boste izvedeli. Poti nisem prehodil zaradi verskega prepričanja, niti ne zato, ker bi me v to kdo pregovoril.
Odgovori oz. vprašanja ljudi so bili približno taki:
– Od prijatelja sem izvedel za to pot, pa sem jo želel prehodti še sam;
– Zanimalo me je, če zmorem tudi jaz;
– V Španiji je tako lepa narava…
– In zakaj si prišel ti?

Pohodniki smo na začetku večinoma hodili sami, med potjo pa smo si nekateri našli znance, drugi prijatelje, tretji ljubimce, četrti so prišli do konca sami, nekateri so odšli peš tudi nazaj. V kolikor imate možnost izbire, hodite sami, ali pa si za družbo izberite špance, saj vam bodo radi pokazali značilnosti in navade v posameznih krajih. Meni sta Španijo čudovito predstavila Fonsy in Joakin, par iz okolice San Sebastiana, s katerima sem prehodil 3/4 poti. Nikakor pa vas ne smejo ovirati pri hoji. Imejte svoj tempo, in na koncu morda ugotovite, da so bili najlepši trenutki poti tisti, ki ste jih prehodili sami.

Celotno pot od St. Jean Pied de Porta pa do Santiaga ali celo Fistere, nas je v tem letnem času prehodilo zelo malo. Na vpisnem listu v Santiagu sem bil med 25 vpisanimi edini. Drugi pričnejo pot v Pamploni, Burgosu, Leonu… Tudi med potjo sem srečal le nekaj ljudi, ki je pot pričelo v Franciji, seveda pa so bili tudi taki, ki so imeli v St. Jean Pied de Portu za seboj že 1000 km. ali celo več, in tisti, ki bodo šli peš tudi nazaj.

Kolesarjev je bilo med potjo precej manj kot pešcev, potujejo hitreje in se z njimi nisem imel priložnosti prav veliko pogovarjati.

Med popoldanskimi pogovori slišiš različna razmišljenja ljudi. Od takih, da imajo med potjo težave s svojim telesom le tisti popotniki, ki nimajo jasno zastavljenega cilja, do takih, ki pravijo da je kapitalizem malo boljše zlo kot socializem. Nikoli ni nihče omenjal ali izražal kakršnegakoli sovraštva ali nestrpnosti. Prav tako nikoli, niti enkrat, nisem naletel na osebo, ki ne bi bila prijazna, ne bi bila pripravljena pomagati ali se pogovoriti. Enako je bilo tudi z ljudmi ob poti. Prav tako ni imel nihče, s katerimi sem hodil težav z odvzetimi stvarmi.

Hrana je bila med potjo v redu. Če ste vegeterianec, al celo vegan, si boste morali med potjo večino hrane pripravljati sami, ali pa se malo prilgoditi (ribe, jajca, mleko, sir). Španci vam bodo namreč ponudili meso ali ribo. So pa vmes tudi svetle izjeme, ki vedo, da je riba žival.

V kolikor ste med tistimi, ki nameravate celotno pot prehoditi v podobnem ali celo krajšem času kot sem jo sam, ter niste dobro pripravljeni in nimate jasnega cilja, vam jo odsvetujem. Saj je potrebno prehoditi razdaljo (z vsemi ogledi) okrog 900km (za boljšo predstavo: Ljubljana – Berlin), torej 32km dnevno. Med potjo je 15.500m vzponov in še nekoliko več spustov. Za orientacijo, v 28 dneh 40x na Šmarno goro (d390m) ali pa 8x na Triglav (Aljažev dom v Vratih – Triglav, d1850m). Prav tako vam jo odsvetujem, če ste vajeni toplih mehkih postelj, čistih kopalnic, avtomobilov in imate odpor do česa slabšega. Pogradi so prekratki, včasih rjavi od umazanije, škripajoči… V tuših (mnogokrat mrzlih) pa se vam ne sme gnusiti z žulji stopiti v 5cm. visoko mešanico mila in kocin. Seveda so to ekstremi, ki sem jih dožiel le nekajkrat. Večinoma so hostli lepo urejeni, za samo čistočo pa smo odgovorni pohodniki sami, in večina nas je bila takih, ki nismo gledali le na sebe temveč tudi na tiste, ki pridejo za nami.

V kolikor pa imate jasen cilj ter voljo, je to enkratna pot, polna doživetj, čudovite narave in lepih vasi, ki je ne smete zamuditi. To bo nepozabno doživetje, ki ga boste vrjetno želeli ponoviti še kdaj. Saj je pot vedno drugačna, kot mi je zatrdil Haquin, ki jo je prehodil že tretjič. Če se na pot odpravljate prvič pojdite sami. Imeli boste svoj tempo in ritem. Našli si boste prijatelje, spoznali mnogo ljudi, naučili se boste nekaj španskih besed (v kolikor ne znate špansko) in bili popolnoma neodvisni.

Mene je pot zagotovo spremenila. Na Španijo gledam popolnoma drugače, kot pred Caminom in ne predstavljam si, da poti ne bi ponovil.

V dnevniku je opisana le pot, kraji, ter nekaj doživetij s poti, kar pa je le drobec tistega, kar doživiš na Caminu. Med potjo je dovolj časa za razmislek, za pogovor s seboj. Če mi pišete, vam morda zaupam tudi ta del, zaradi katerega je vsaka minuta Camina prav posebna in lahko vredna več kot dnevi vsakdanjega prehitrega življenja.

Na koncu bi se rad zahvalil družini, vsem ki mi stojijo ob strani in so me podpirali med potjo, delodajalcu, ki mi je dovolil izkoristiti tako dolg dopust in seveda Joakinu in Fonsy.

V kolikor imate kakšno vprašanje, se na pot odpravljate dudi vi, ali pa vas zanima kakšna podrobnost o mojem potovanju, pišite in rad vam bom odgovoril.

Buen Camino!

Camino Frances – zaključek Read More »

Olveiroa – Fisterra

Zbudimo se v suhem jutru in se odpravimo proti Atlantskem oceanu. Pot je zaradi včerajšnjega dežja še malo razmočena in vsake toliko časa pade med soncem tudi kakšna kapljica.
Po nekaj urah hoje (31km) pridemo do Fisterre. Pred nami se odpre najlepši a hkrati tudi najbolj žalosten pogled. Po 27 dneh hoje se bo naše potovanje in druženje končalo. Občutki so mešani in še ne dojamem, da je skoraj cel mesec minil tako hitro.

Ker se hostel odpre šele ob 17. uri nadaljujemo pot do skrajnega zahodnega dela celinske Evrope, kjer po neki stari navadi sežgemo oblačila (vsaj en del) v katerih smo prehodli Camino. S tem smo naše stare težave odvrgli in lahko na novo začnemo brez bremen. Po opravljenem obredu se nastanimo v hostlu in to so tudi zadnji metri moje peš poti iz St. Jean Pied de Porta.

Jutri se vračamo z avtobusom (prvič po 28. dneh se bom znova peljal in ne hodil) v Santiago, kjer si še enkrat ogledamo mesto, v soboto pa se vrnem domov in napišem še kakšen pameten zaključek in statistiko s poti.

Olveiroa – Fisterra Read More »

Negreira – Olveiroa

Jutro je lepo v dolinah je megla. Na hribu zagledam veternice za pridobivanje el. Energije in to ni prav nič dober znak.
In res cel dan kar pošteno piha. Oznake kamina so čedalje bolj zbledele in če na križiščih nisi pozoren hitro kam zaideš.

Razdalje med kraji so čedalje večje, popoldne pa se še pooblači in prične deževati. Kolikor hitro je mogoče si oblečemo palerine, vendar smo zaradi vetra kljub temu od kolen navzdol popolnoma mokri.

Popoldne preživimo bolj v prostorih hostla, zato imamo malo več časa za pogovor. Spoznam Akiko iz Japonske in Andrewa iz Avstralije.

Jutri nas čaka še zadnji dan potovanja po Španiji.

Negreira – Olveiroa Read More »

Santiago de Compostela – Negreira

Iz Santiaga je prvi del poti res lep, kasneje pa hodimo po pusti cesti in gozdnih poteh. Včeraj sem v Santiagu srečal tudi tisti dve slovenki, ki sta se zaradi bolezni nameravali vrniti, a sta le prišli do Santiaga – tudi s pomočjo avtobusov.
Ker v hostel pridemo po 22km. zelo zgodaj, še zadnjič operem perilo in pospravim po nahrbtniku.

Danes si večerjo kuhamo sami. Po večerji se znova srečam s Škotom, ki je bil nekoliko pozen in bo moral spati zunaj na blazni.

Santiago de Compostela – Negreira Read More »

Scroll to Top