Ponoči močno dežuje in ker je spalnica mansardna, se počutim skoraj kot doma. Če zanemarim trdoto in toploto postelje ter prisotnost domačih.
Jutro je megleno in še ob devetih, ob sončnem vzhodu zelo temno. Iz hostla pričnem hojo prvi. Kmalu me z zelo hitrim tempom prehitita obe Američanki (včeraj sem mislil, da sta nemki saj sta se pogovarjali prav lepo nemško. Ena v bistvu je, a že 40 let živi v USA, druga pa je njena hči).
Po kakšni urici hoje se izkaže da s takšnim tempom ne bo šlo, saj počivata ob poti. Do konca dne ju ne vidim več.
Po prvem vzponu izgine megla, a oblakov je še ravno dovolj, da zakrivajo sonce. Na bližnjih hribih se pokaže na stotine veternic, ki skrbijo za proizvodnjo električne energije. Le na enem hribu jih preštejem več kot sedemdeset (70). Te me spremljajo ves dan.
Pot poteka deloma po cestah, deloma po poteh, ki so, kot na fotografiji, posejane s štrlečim kamenjem. Ob prvem vetru izgine tudi del oblakov in posveti toplo sonce. Temperatura se dvigne prek 16 stopinj in ves dan je prav prijetno toplo.
Med potjo ne najdem nobene trgovine, zato se za malico ustavim v baru. Tu si naročim še dodaten sendvič za popoldne, saj če se prav spominjam, do Olveiroa-e ni več niti bara.
Pot mi je znana, narava pa bo danes in jutri do prihoda na obalo precej enolična.
Pozno popoldne končno pridem do vasi s prenočiščem. Ker sem prvi si poiščem isto posteljo kot predlanskem 🙂
Po tuširanju se prikažeta še obe američanki in si izbereta zgornjo spalnico. Hostel je ogrevan a ni prav preveč vroč, za spanje ravno prav, zjutraj pa se bo prav težko spraviti iz tople spalne vreče.
Jutri me čaka še 31 + 3 km do Finisterra-e, ko bom ponovno na obali, tokrat atlantskega oceana.

Hrana: 11
Nočitev: 5
Trasa poti

Zbudim se pozno, ker bom imel danes le 21km etapo. Po včerajšnjih 42km se bo prav prilegla, pa tudi nisem ravno najbolje razpoložen za hojo. Najlepše od vsega pa je bilo zjutraj obleči le delno posušena hladna oblačila. Presenečenje me čaka tudi ko obujm čevelj, saj se mi je včeraj v mokrih čevljih naredil kar konkreten žulj, ki peče, kot bi hodil po žerjavici.
Zajtrkujem v baru moje gostiteljice, ki je napoti proti Negreira-i. Dogovlriva se tudi za dodatno nočitev, ko prispem nazaj.
Pot vodi iz mesta skozi park, nato proti zahodu preko gričev in dolin. Mi ogrede si priskrbim malico, saj je nedelja in ne vem, če bo kje še odprta kakšna trgovina.
Pot mi je znana, in ni prav nič zanimiva. Temu pripomore tudi vreme. Vsake toliko časa malo dežuje, a proti včerajšnjemu dežju je odlično.
Ko priracam do Negreire, sledi še veliki finale polurnega deževja z vetrom.
V hostlu sva ob mojem prihodu le dva. Kasneje se nama pridružita še kolesarja in pozno popoldan še starejši pohodnici.
Jutri bo ponovno potrebno veliko hoditi, zato sklenem, da grem za spremembo spat že pred 23h.
Španec, s katerim si deliva desno spalnico zaspi še ob pol osmih, ostali nemški člani z leve spalnice pa ob pol devetih šele prično s kuhanjem večerje.
Zunaj je pričelo zelooo pihati in deževati. Ravno pravo vreme za spanje.
Članki so čedalje krajši, ker imam občutek da se že vse ponavlja in sem vse že 30x povedal. Prosim za predloge o čem naj še pišem.

Hrana: 4
Nočitev: 3
Trasa poti

Električarja včeraj ne dokončata svojega dela, zato noč prespimo na hladnem. Zjutraj pa brez težav vstanem še pred osmo, saj spalnico stresa glasno smrčanje.Tokrat stopim iz zavetja prenočišča naravnost na dež. Kljub temi ni težko najti poti. Dež je droben, gost in ko zapiha veter, so ga polni tudi rokavi in žepi. Fotografij prav zaradi tega danes ne bo veliko.
V Salceda-I je že prav lepo svetlo a tudi nekoliko megleno. Tako bo ostalo ves dan. Prvi hostel pustim za seboj v Santa Irene, naslednjega v Arca-i. Danes sem poln energije in bom hodil toliko časa, dokler mi z vrha čevljev ne bo tekla voda.
Sodobni materiali obljubljajo nepremočljivost, ampk tudi G….x po šestih urah popusti. Najprej začne voda teči po rokavih, kmalu zatem še po hlačnicah. Saj ne, da bi bil premočen do kože, le toliko, da je mokro. Ko pridem do letališča, me do Monte del Gozo loči le še ena ura hoje. Od tu do Santiaga pa še ura in pol.
Ko uredim vse potrebno glede potrdil, se želim odpraviti proti hostlu, kjer sem prenočeval na prejšnjem Caminu, a je na žalost zaprt. Naslednji je oddaljen 3km, zato se odločim za privatni apartma v samem centru Santiaga, od koder bom jutri pričel s hojo proti Negreira-i.
Apartma ni ogrevan, zato se oblačila do jutra ne bodo posušila. Tu srečam Nemškega romarja, ki bi se moral vrniti že v prvih dneh januarja, a se je zapletlo in njegovo dekle leži v komi v bližnji bolnišnici. Skupaj oddideva na večerjo, kjer se pogovarjava vse mogoče.
Danes zvečer je v Španiji dan velikega obdarovanja otrok in pod oknom poteka veliki sprevod, ki se konča pred katedralo z ognjemetom. Jutri pa je ponovno dan za -ples v dežju-.

Hrana: 9
Nočitev: 15
Trasa poti

Zjutraj ni nič več kaplanja po oknu. Zbudi me jasno jutro in prepevnje ptic. Držim pesti, da se bo vreme obdržalo vsaj še kakšno uro, morda celo dlje.Menihi že pospravljajo okolico in praznijo koše za smeti.
Ker sem že pozen prav hitro pojem nekaj sadja in se lotim dela. Hodim mimo pošte, po glavni cesti, a ta hitro zvije v gozd. Po eni uri priplavajo po nebu temni oblaki in naenkrat se močno stemni. Tudi veter prične močno pihati in vetrnice elektrarn se začnejo vrteti. Zdaj samo še pričakujem dež.
Na srečo ga ni in ni. Morda tu in tam kakšna kapljica z drevesa ali pa jo prinese veter. Tudi danes cilj ni oddaljen več kot 22 kilometrov, zato hodim počasneje, in si vzamem več časa za opazovanje okolice.
Končno le prispem v Arzua-o. To je mesto, kjer se združita Camino Frances in Camino del Norte. Od tu naprej ne bo več samotnih poti in hostlov ampak pravo romanje množice romarjev ki želijo dobiti potrdilo o prehojeni poti in nekaj tistih, ki hodijo že dlje časa. Taka so vsaj moja pričakovanja, če se spomnim predlanske poti. Zame se zato prava pot tu končuje. Morda bo ponovno bolje ko odidem iz Santiaga proti Finisterre-i. Na srečo imam do Santiaga le še dva dni, v primeru res lepega vremena morda le še dober dan.
Moja pričakovanja se ob prihodu v hostel uresničijo, saj danes prenočujejo tu še trije Nemci, dva glasna Francoza, ki se kar naprej nad nečem pritožujeta ter kolesarja Španec in Korejec.
Tu ni kuhinje in ker se želim za jutri pripraviti kot bi moral prehoditi 40 kilometrov, se bom odpravil na lov za večerjo. Restavracije odprejo svoje kuhinje šele ob osmih, zato se bo pred tem prilegel še kakšen sprehod po mestu in čokoladni rogljiček.
Dva električarja montirata električni radiator in morda bo do večera celo deloval. Upam.
Danes bom zaspal oz. šel spat še posebaj zgodaj, saj bi jutri rad nadoknadil nekaj kilometrov in pričel s hojo še pred deveto.

Hrana: 12
Nočitev: 3
Trasa poti

Včeraj sem še premišljeval o kakšnem daljšem podvigu a me jutranji dež prepriča v nasprotno. V spalni vreči se zgodaj zjutraj le obrnem in spim dalje.
Za popotnico mi da Sofija še lep (in predvsem dober) kos božičnega peciva. Pot me danes pelje v 24km oddaljen Sobrado.
Prve pol ure je le oblačno, nato pa ponovno dež. Po poteh, ki vodijo v glavnem po gozdu in travnikih se vijejo potoki vode. Na srečo je tu teren bolj kamnit, zato ni pretiranega blata. Mimo Braña, Roxica in Corte Porcos srečam le nekaj domačinov in nekaj krav, ki kljub dežju prežvekujejo travo. Med celodnevnim dežjem se dvakrat razjasni in posije sonce.
Zadnjih nekaj kilometrov hodim po neprometni cesti AC 934, ki me pripelje v Galicijsko pokrajino Coruña. V Meson-u pomalicam in od tu sledi do cilja le še dobra ura hoje.
Cesta se počasi spušča do Sobrado-a. Na desni strani ceste je jezerce, v daljavi pa že zagledam visoko cerkev. Drži se je samostan, kjer bom danes prenočil. Obljubljali so mi lepo a hladno prenočišče.
Po prijaznem sprejemu me menih pelje do spalnice, ki je poleg glavnega prostora in se uporablja le v skrajni sili.
Gostitelj mi pojasni, da so kuhinja, wc in tuši res nekoliko dlje, zato pa je prostor ogrevan. In res je s pomočjo električnega radiatorja prav lepo toplo.
Uležem se na prvo posteljo in že spim. Čez dobrih petnajst minut v zvoniku zazvoni in spanja je zaenkrat konec. Moram se urediti in pripraviti večerjo.
Hrano si nakupim v bližnji trgovini, skuham pa jo na plinskem štedilniku, za katerega nisem prepričan, če bo uspel zavreti lonec vode brez kakšne eksplozije :).
Po večerji še malo posedim ob oknu in radiatorju ter poslušam kako zunaj dežuje. Ta zvok jutri navsezgodaj ne bo več tako prijeten, danes pa me bo prav prijetno uspaval.
Po pregledovanju zapisov na veliko žalost ugotovim, da je nekako izginila gpx datoteka s posnetkom poti na zemljevidu zato ni poti 🙁

Nočitev: 5
Hrana: 16
Trasa poti

Prva noč po novem letu je bila prav topla, morda celo prevroča, saj sem imel radiator poleg postelje.
Danes sem se odločil, da potujem le do Miraz-a. Naslednji postanki bodo odvisni predvsem od vremena in razpoloženja. Nikamor se mi ne mudi in v postelji ležim do pol devetih, saj je zunaj temno. Po zajtrku se zjasni in posije sonce.
Nakupiti moram še nekaj dodatne hrane, saj do Sobrado-a ni večjega kraja in vprašanje, če je kje kakšna trgovina. Prodajalko vprašam še za vreme, saj je zunaj skoraj popolnoma jasno.
Slabo, dež in veliko vode. Ponovno pogledam v sončno nebo in se odpravim. Domačini že vedo…
Do San Alberte pot vodi po cesti N-VI, tu pa prečka progo in zavije levo v gozd, mimo neke cerkve oz. kapele. Hrano pospravim v nahrbtnik in še predno se pripravim za nadaljevanje, začne deževati. Tu se vreme spremeni v desetih minutah.
Izogibanje prvim lužam kmalu postane čisti nesmisel, saj so steze hitro povsem razmočene, Prej ločene luže pa postanejo močvirje.
Do Seixón-a hodim za nosom in gledam le to, da ne zaidem s poti. Tu se naenkrat pojavijo ob poti kamnite klopi in mize, z neba pa posveti sonce. Hitro pojem malico, saj že v naslednjem trenutku ponovno dežuje. S hiše ob cesti mi maha moški, ki se smeji in dere, da mora pozdraviti prvega romarja letos. Zaželi mi še bon viaje in izgine za ovinkom.
Naslednjih 6 kilometrov do Miraz-a, vasice z nekaj hišami, mine hitro. Hostel je od poti oddaljen le nekaj metrov. Odprl naj bi se ob treh, zato počakam v bližnjem baru. Ob pol štirih ni še nikogar a točajka mi zagotovi, da skrbnika prideta kmalu.
Malo po četrti se pred hostel pripelje avto in tudi sam se počasi odpravim v tej smeri.
Ko pozvonim me preseneti pozdrav skrbnice v popolni angleščini spregovorila ni niti besedice špansko.
Odložim prtljago in v kuhinji mi pripravi čaj, ob katerem se v miru pogovorimo. Sofija(?) je iz Anglije, Rob pa Nizozemec. Živita v Avstraliji, in sta tu na dopustu, obenem pa skrbita za hostel.
Ponudita mi pranje in sušenje perila, česar pohodniki ponavadi niso deležni, saj je za pranje perila ročna pralnica. Nekaj bo opranega, večina pa ne, saj imata tudi sama celo goro perila.
Popoldne jima z bližnjega bara prinesm plinsko jeklenko, onadva pa pripravita obilno večerjo. Medtem mi Rob v časopisu pokaže naslov: -Eslovenia, primer país ex comunista que asume la presidencia de la UE-. Pred tem smo imeli debato o Sloveniji in tudi o predsedovnju EU. Za sladico imamo tradicionalni angleški -Christmas pudding- in kuhana domača jabolka.
Ko pospravimo posodo v dnevnem prostoru še malo posedimo, in se kmalu odpravimo spat. Do sedmega januarja je napovedan dež in upam, da se tu vremenoslovci motijo še bolj kot pri nas.

Hrana: 9
Nočitev+večerja+pranje perila: 10
Trasa poti

Ponoči slišim da je nekdo prišel v hostel a se ne vznemirjam, saj mi je bilo obljubljeno, da bo že na vsezgodaj odprto.
Zjutraj me na recepciji pričaka ves zaspan in s spalno vrečo v roki voznik rešilca. Noč je prespal tu, saj za razliko od ostalih hostlov tu zanj skrbijo reševalci.
Za donacijo nimam primerno nizkega zneska, zato se priporočim pri vozniku, a ta pravi, da so donacije uvedli zaradi številnih poletnih obiskovalcev, ki nimajo odnosa do stvari in nemalokrat naredijo veliko škode. Seveda mi noče zamenjati 20 everskega bankovca, zato pobrskam po žepih a ven pade le nekaj kovancev v vrednosti dveh evrov. Kljub temu jih vržem v skrinjico.
Danes bom prehodil krajšo razdaljo, zato se poti lotim kasneje. V hostlu se zbere še nekaj reševalcev, ki se v kopalnici uredijo.
Dan je lep, sončen in kljub novemu letu povsem enak včerajšnjemu.
V mestu hodi po ulicah še nekaj najvztrajnejših ljudi. Večina se jih jutri ne bo spomnila noči. Paziti moram tudi kje hodim, saj je po pločnikih veliko silvesterskih večerij.
Današnja pot poteka preko reke Magdalena, A Tore, Ferreira do Baamonde. Ves čas vodi po gozdnih poteh vzporedno z glavno cesto.
Ceste so popolnoma prazne, ponovno delajo le kmetje.
Za pozno popoldne je napovedan dež, zato se ob poti ne ustavljam pogosto. Prečkam dva stara kamnita mostova in pred Baamonde-om še avtocesto A6.
Hostel je ob cesti a zaklenjen. Potrebno bo opraviti kakšen klic. Že po prvem mi gospa obljubi, da pride kar se da hitro. Res je bila v nekaj minutah pred vrati.
Tudi tu je toplo, le tuši so zunaj, na prostem, kot v kakšnem campu. In najbolj grozno, ni kuhinje. Še dobro da imam v nahrbtniku nekaj zaloge, ki jo ni potrebno kuhati.
Danes sem ne-vem-zakaj utrujen in se bom kaj kmalu odpravil spat.
Počasi postajam po celodnevni hoji tudi že naveličan iskanja ključev in klicanja raznih ljudi ter zaprtih hostlov.
Za jutrišnji dan še nisem povsem prepričan, če se ga bom lotil “po knjigi”, saj predvideva 40km in okrog 800m vzponov, tudi deževati je pričelo, kot so napovedali.

Hrana: zaloge
Nočitev: 5
Trasa poti

Prehoditi moram 37km, zato pričnem še v temi. Takoj ko na policiji vrnem ključe, se odpravim po sledi puščic. A v temi je težje, kot sem pričakoval. Kljub temu najdem pot in ob prvih sončnih žrkih sem že daleč.
Do Lousade se pot vztrajno dviguje, temperatura pa pada. Ko prispem do vrha, je že prav mrzlo in tudi blatne poti se proti vrhu strjujejo v led.
Sonce kuka iznad vrhov bližnjih hribov in vse kaže, da bo ponovno lep dan. A ne traja dolgo, ko se iz dolin pripodijo meglice in pokrajna ter gozdovi, ki so bili prej obsijani s soncem postanejo neznansko skrivnostni. Po dobri uri sonce popolnoma izgine za meglo, stemni se, sam pa se lotim fotografiranja. Neverjetno, kaj vse odkriješ, ko se ustaviš, in se približaš stvarem.
Pot je še dolga in pohitim proti Abadin-u. Sonce se skoraj ne prikaže več, zato se v celoti posvetim poti. Opremljena je odlično in kljub temu, da oči nimam vedno sto odstotno na -pecljih- se kljub megli skoraj ne da izgubiti.
Na poljih in v gozdu delajo le kmetje, vsi ostali se že pripravljajo na zadnji letošni dan.
Danes je ponedeljek in večina trgovin je zaprta, zato le stežka najdem odprti supermercado. Hrano si moram nakupiti vsaj za dva dni, saj bo jutri vse zaprto.
Do Vilalba-e pridem ob 18h. V hostlu me na začudenje pričaka hosteliera. Ko vstopim se mi usta razlezejo v širok nasmeh. Po petih mrzlih nočeh končno ogrevan hostel. Hosteliera sedi v plašču in se pritožuje nad hladom, meni pa je vsaka temperatura nad 15 stopinj pravo razkošje. A tu jih je bilo vsaj dvajset. In ne samo to. Tu je tudi kuhinja s posodo. In kot nalašč, sem si v trgovini nabavil testenine.
Ima le eno pomanjkljivost. Pralnica perila – ročna seveda, je zunaj na hladnem, kjer tudi teče le hladna voda. Kljub vsemu operem najnujneše. Tudi sušilnica je na prostem, zato bo perilo do jutra nemogoče posušiti, edino če ga prinesem na toplo, ko hosteliera odide. Ta se namreč kljub temu da sem sam drži pravil.
Lotim se tuširanja, večerje itd itd. Okrog osme hosteliera res odide in perilo bo do jutra rešeno. Sam se na zadnjo letošnjo noč lotim pošiljanja nekaj sporočil, urejanja nahrbtnika in priprave na jutrišnji dan.
Noč bo nocoj topla in v miru lahko zaspim.

Nočitev: 2
Hrana: 20
Trasa poti

Jutro je prehitro tu in danes se na pot odpravim že pred deveto uro, a je zunaj še precej temno. Tu se prične daniti približno eno uro kasneje kot v Sloveniji, zato tudi sonce sveti zvečer toliko dlje. A za danes je napovedan dež, zato se tako tudi oblečem.
V mirnem nedeljskem jutru najprej poskrbim za nekaj zaloge hrane, nakar se odpravim do prve vasi Vilela. Pot se strmo dvigne in od tu si še zadnjič letos ogledam morje.
Danes je tak dan, zaradi katerega ostane Camino nepozaben. Hodim po gozdovih, mir kalijo le ptice in veter. Oblaki se počasi redčijo in ozračje je vedno toplejše. Idealno za hojo, okrog 16 stopinj, sonce pa se skriva za tankimi oblaki.
Nikamor se mi ne mudi, zato si bom vzel več časa za fotografijo.
Po evkvaliptusih skačejo veverice, a so zelo plašne. Okrog poldneva se pokaže sonce v svoji polni moči. Povsod okrog temni oblaki, ravno nad menoj pa modro nebo. Danes me resnično spremlja sreča. Pot se ponovno dvigne do Villamartin grande, na 340m.
Pot po Galiciji je označena bolje, kot kjerkoli, Označevalci so se res potrudili. Velja pa eno opozorilo. Do sedaj je školjka obrnjena v obliki E pomenila smer v levo. V Galiciji enako obrnjena školjka pomeni smer v desno.
Sledi še zadnji spust v Lourenza-o. Pot me pripelje naravnost pred hostel.
Čaka me le še telefonski…. Ne, na vratih ni lista s telefonsko številko temveč obvestilo o prenovi, zato je zaprt. Naslednji je v 9km oddaljenem Mondeñedu. Tu bi se zagotovo našla tudi kakšna druga možnost prenočitve, a dan bom izkoristil do konca. Če na poti ne bom imel težav pridem do prenočišča v dobrih dveh urah.
A težave pridejo vedno v paru. Prehodim dober kilometer, ko pridem do gradbišča. Odstranil so vse smerne kamne. Po nekaj neuspelih poskusih končno najdem pravo pot. Le ta zavije v gozd. Gozd pa postaj vse temnejši in gostejši, stezice pa vse ožje (znano?).
Pozno zvečer se le prebijem do današnjega cilja. Ključ moram poiskati v mestni hiši, pri lokalni policiji. Pri tem mi pomaajo domačini. V zameno za ključ jim moram pustiti dnevnik s pečati. Jutri zjutraj pa ponovno zamenjamo, se mi zasmeji policist. Pa se mu zasmejim nazaj, ob pol osmih? Debelo me gleda, ob devtih, desetih… V redu, naj ti bo, ob pol osmih.
Ko vstopim sem bil kar nekoliko začuden. Tako lepo urejenega hostla še nisem videl. A bilo je ponovno mrzlo in za povrhu je imela vroča voda le kakšnih 25 stopinj. V kuhinji najdem posodo in ob odpiranju omar sem našel špagete. V pol ure je večerja pripravljena.

Hrana: 5
Nočitev: 5
Trasa poti

Včeraj zvečer sva skupaj s španskim pohodnikom odšla na večerjo v bližnjo (edino) restavracijo, kjer na žalost niso imeli dnevnega menija – zato tako visoka cena.
Na pot je odšel iz Mora D Ebra, na jugo-vzhodu španije, kjer se izliva reka Ebro, in tja se tudi vrača. Z nogo je imel popolnoma enake težave, kot sem jih imel sam in ko je odšel k zdravniku, mu je predpisal znano protivnetno zdravilo, katero mi je kasneje tudi dal.
Noč je bila hladna, saj tudi tu ni ogrevanja, sem pa zjutraj presenečen ugotovil, da je zunaj občutno topleje. To lahko pomeni samo… Pogledam v nebo in res je oblačno, a za zdaj še ne dežuje. Danes se ponovno poln volje in energije in pot bo minila prav hitro, že zaradi samo 22 kilometrov.
Proti Porcija-ji poteka pot po ravnini, deloma po cesti, deloma po stezah. Tu pa se strmo spusti po gozdni poti. Oblaki so vedno gostejši, tako da se sonce popolnoma skrije.
Prečkam glavno cesto in nadaljuem proti Brol-u. Gledam lovce in ni mi niti potrebno razmišljati, da je danes sobota. Tu so več ali manj vsi dnevi enaki. Le v ponedeljkih so nekatere trgovine zaprte – da ne omenjam praznikov. Z neba prične rahlo kapljati, zato se ustrezno opremim in nadaljujem proti Tol-u. Tu prične močneje deževati in na križišču se moram odločiti, po kateri poti bom nadaljeval pot do Ribadea. Levo, po notranjosti, mimo Castropola, ali desno čez most. Po levi poti bi imel dodaten dan hoje. Odločim se za krajšo varianto.
Do Figueras-a že postopno neha deževati in ko pridem do mostu me čaka še eno presenečenje. Popravljajo ga in zato so vozni pasovi močno zoženi, prehod pešcev pa zaradi tega prepovedan. Na hitro si ogledam celotno situacijo in ker imam tudi tokrat srečo in je sobota, prometa skoraj ni. Problematičnih je samo prvih 20 metrov, nato se vozna pasova razmakneta ob rob, po sredini mostu pa je več kot 3 metre prostora. V manj kot 10 minutah se znajdem v zeleni deželi, polni dežja ter kamnite kritine. Most namreč povezuje Asturijo in Galicijo.
Do hostla je samo še nekaj metrov. Ključi naj bi se nahajali v telefonski govorilnici poleg vrat, a jih zamanj iščem. Začnem brati liste na vratih in najdem enega, na katerem je številka lokalne policije, ki naj bi imela ključe. Že začnem iskati telefon, ko se ustavi starejši par in reče, da ni treba klicati, ker so ključi na skrivnem mestu. Začneta brskati po govorilnici a tudi onadva zamanj. Pokličeta na policijo, kjer obljubijo prihod čez slabih 15 minut. Seveda se to zavleče na dobre pol ure. In policaja kot policaja še enkrat preverita govorilnico, ključev pa nimata. Znova sledijo telefonski klici policajev. Čez pol ure pridejo ključi, obljubita in odbrzita.
Res se tokrat že po dobrih 20 minutah pojavi moški s ključem. Pečat pa pride kasneje, okrog 18h. In odhiti neznano kam.
Tu se namestim, a nikjer ne odej, ne blazin. Sicer pa za tako ceno niti ni pričakovati hotelskega udobja. Je pa zanimivo tu kuhinja – brez posode seveda.
Ura je seveda že zdavnaj 18 in tudi 22, ko na vrata ob 23:20 ravno ko končujem ta dnevnik in se pripravim na spanje potrkajo policaji. Prinesli smo pečat, saj ni prepozno in se mi smejijo. V knjigo vpišejo podatke, nato sledi kot mnogokje datumsko prepričevanje v smislu danes smo tridesetega, ne devetindvajsetega. Komaj jih prepričam. Nič zato, bom imel pa dva pečata in se odpravim spat z mojo najboljšo prijateljico čutaro.

Nočitev: 0
Hrana: zaloge
Trasa poti