V Castru sva se med močnim dežjem sprehodila do zajtrka. Najedla sva se vsaj za pol poti. Zunaj je mraz, zato se nama nikamor ne mudi. Nekaj minut čez deveto se le odpraviva v še zadnji del asturijskega hribovja. Med dežjem pričnejo prav počasi padati ledena zrna, kmalu zatem pa že prav lepo sneži. Saj ne da bi bila prav nizko, a v tem letnem času na 900 metrih res še nisva pričakovala zimske idile. Na današnji najvišji točki se počutim že skoraj tako kot pred dvemi leti na pohodu iz Pasje ravni v Dražgoše. Tu tudi prestopiva v Galicijo in sledi le še spust v dolino. Ko v baru malo pomalicava, se nama pridrži španski znanec iz prejšnjih dni. Pot do današnjega cilja se vleče po novo narejeni cesti, ki jo prav danes asfaltirajo. Delavci, ki se danes že tretjič peljejo mimo naju sprašujejo, če se želiva peljati v mesto. Seveda jih prijazno zavrneva, saj sva vendarle prišla na trekking in ne na avtoštop. Po poti naju dohiti španec in skupaj nadaljujemo do hostla. Med potjo pove, da je že dva dni prenočeval sam, prav tako kot midva in da o pohodnikih iz Borresa ni ne duha ne sluha. Zvečer nam vsem skupaj speče kostanj, in po ogledu španskih novic (da, ta hostel ima tv), kjer je glavna atrakcija sneg, se počasi odpravimo spat v mrzle postelje. Temperatura je namreč le 10 st. C. Prehodila sva 23km ter 730m vzponov in 510m spustov.
Zjutraj najprej preveriva najino mokro opremo, ki se ni uspela popolnoma posušiti, a zunaj še vedno dežuje, zato to niti nima kakšnega večjega pomena. Ko končno vse pospraviva v nahrbtnik in stopiva v mrzlo jutro, se zagledava v zasneženo hribovje. Med oblaki nekoliko posije sonce, midva pa se lotiva prvega vzpona. Malo pred vrhom dobrih 1000m visokega hriba sva tudi sama deležna nekaj snežink in obilice vetra. Od tu sledi okrog 6km strmega spusta v dolino, ki leži 750m nižje. Tu se nahaja jez embalse de Salime, preko katerega vodi cesta na drugo stran doline. Elektrarna danes verjetno zaradi pomanjkanja vode ni delovala. Ves čas se menjata deževje in sonce, midva pa se po asfaltu počasi vzpenjava proti kraju Grandas de Salime. Tu je sicer hostel (za katerega pravijo da je zeloo slab), vendar bova najin dan raje zaključila v 5km oddaljenem Castro-u s privatnim Albergejem, saj sva prehodila še premalo. Ker sva zaradi spusta v dolino nekoliko utrujena, bova pozno popoldne malo poležala, zvečer pa si privoščila večerjo. Prehodila sva 23km ter 755m vzponov in 950m spustov.
V Borresu takoj po vzhodu prične deževati. Jutro je temno vendar prav prijetno toplo. Danes bova prehodila najlepši del Camina, katerega pa žal zaradi dežja in nizke oblačnosti ne moreva v celoti doživeti. Današnja etapa je med Borresom in Berducedo dolga 25km, in med tema krajema ni prav ničesar, ni vode, hrane in prenočišča. Ta razdalja je tudi ena najtežjih, z vzponom na dobrih 1200 meterski hrib, ki je najvišja točka Camina Primitivo. V hribovju je že vse pripravljeno za bližajočo se zimo. Tudi oznake poti so dvignjene na količkih. Zaradi precej močnega vetra imava dež prav v vseh kotičkih in počasi že čutim, kako mi teče po hrbtu. V Lago se pod streho vaške cerkve, ki je umaknjena v gozd ustaviva, da pomalicava. Odločiva se tudi, da se ne ustaviva v Berducedo, temveč nadaljujeva do Lamesa. Kasneje se izkaže ta odločitev pravilna. V hostlu sva sama z obilico prostora za sušenje. Prostor je ogrevan, voda topla, pa tudi štedilnik z dvema loncema je postavljen v kotu predsobe. Seveda to ni razkošen hotel, zato krožnikov ni. Po obilni večerji se odpraviva spat, saj naju jutri čaka naporen spust v dolino. Prehodila sva 30km ter 1125m vzponov in 870m spustov.
Zjutraj nas, kot je obljubil, zbudi Alex z glasbo prejšnjega dne. To noč smo si prislužili dodatno uro spanja in ob 7.30 se že prav lepo dani. Iz kuhinje diši po opečenem kruhu in čas je za zajtrk in nove dogodivščine. Ves dopoldanski čas preživiva v gozdu, na samotni poti. V Tineu poskrbiva za zalogo energije, saj naju do Borres-a loči 930m visok hrib. Kmalu po startu srečava vaškega posebneža, menda iz Filipinov, ki nama na dolgo in široko razlaga o poti. Za jutri napove tudi slabo vreme. Pot se strmo dvigne v hribovje, od koder lahko v daljavi opazujeva morje. Vreme je prav poletno vroče V Campiellu, 3km pred Boresom v tiendi nakupiva primerno količino hrane, primerne za uživanje brez kuhe, saj Alberge ne premore kuhinje. Ko sva se tuširala, sva ugotovila, da ne premore niti tople vode…. Brrrr. Tu nas prenoči nekaj več. Trije španci, dva nemca in midva. 5 postelj ostane praznih. Za jutri vsi napovedujejo deževno vreme, a pustimo se presenetiti. Prehodila sva 29km ter 720m vzponov in 725m spustov.
Iz S. Juan de Villapañada se odpraviva zadnja, okrog 9.00. V vasi poskusiva najti žig, a po nekaj minutah opustiva misli, saj je povsod vse zaprto. Jutro je jasno lahko spremljava čudovit sončni vzhod. Tu sonce vzhaja dobro uro kasneje kot v Sloveniji. Vrstijo se manjše vasi in lepa pokrajina. Hodiva večinoma po ravnem. Pot je označena odlično, še vedno pa se spotikava ob polno debelega kostanja. A je nahrbtnik ravno prav težak tudi brez njega. Prvi večji kraj je Salas, kjer je tudi Alberge in hotel z eno samo zvezdico. Toda cilj današnjega dne je po priporočilu Laurie nekoliko dlje, v Bodenaya. Do tam vodi strma gozdna pot, ki se zaključi ob novo nastajajoči cesti. Klju temu je za pohdnike lepo poskrbljno s posebnim odsekom poti ob gradbišču. Na vratih hostla naju pričaka lastnik Alex z nasmeškom. Pospremi naju v notranjos na novo prenovljene hiše, kjer biva tudi sam. Iz Madrida se je preselil v Asturijo in sedaj nudi Alberge popotnikom na Caminu Primitivo. Polg naju je v hostlu še en španski pohodnik, ki pa je trenutno odsoten. Po veh formalnostih se urediva, Alex pa prične pripravljati večerjo. Juho z rezanci, rižem in zelenjavo ter testenine. Sledi prijetn večer ob kaminu, kjer nam razkaže nekaj zanimivosti iz njegovih popotovanj po različnih Caminih in ponudi nekaj napotkov za naslednje dni. Sledi pa še eno presenečenje, ko na mizo postavi boteljko. Smeji se nama in kaže na nalepko, kjer piše Teranov liker. Seveda prihaja iz slovenske primorske. Razkaže nam tudi svoj Horrio, katerega je preuredil v spalnico, a zaradi mraza trenutno ni najbolj primeren za spanje. Počasi se odpravimo spat v tople spalne vreče in tudi argentinska in španska glasba, ki nas spremlja vse popoldne počasi utihne. Minil je še en čudovit dan, zaradi katerega bo ostal ta Camino nekaj edinstvenega. Prehodila sva 31km ter 880m vzponov in 485m spustov.
Danes se nadaljuje najino potovanje iz Barcelone proti Asturiji. Let imava že ob 6.15 in v letalu na udobnih sedežih, utrujena od obilice spanja takoj zaspiva. Žal se morava po slabi uri leta že izkrcati. Ker so letala nizkocenovne družbe točna skoraj do minute, morava na avtobus do Ovieda še nekoliko počakati. Na njem skoraj celo uro sanjava sladke sanje. Končno se pripeljemo do Ovieda, ki je najino izhodiščno mesto. Sledi lov na romarski dnevnik, katerega bova potrebovala za dokazovanje, da sva prava pohodnika in upravičena do spanja v hostlih – Alberges. Turistična pisarna se v zimskem času odpre šele ob 10.00, zato imava še nekaj časa za ogled mesta. Po nekaj kilometrih in obisku trgovine s hrano končava v Turistični pisarni. Po vprašanju o dnevniku nama zelo prijazna uslužbenka začne razlagati pot do cerkve St. Lazaro, kjer bova dobila potrebno potrdilo. Toda dvigneva ga lahko šele po 19. uri. Nekaj časa naju gleda, potem pa vzame v roke telefon in pokliče nekaj številk. Rezultat je bil presenetljiv. Ob 11.00 naju bo po končani maši pred cerkvijo čakal gospod z romarskimi dnevniki. Seveda se nama je zasmejalo, toda ob 11.00 pred vhodom ni bilo nikogar. Celo vrata so bila zaklenjena. Po nekaj minutah se končno prikaže nasmejan starejši moški, ki nama vse razloži, naju popiše in razkaže celo cerkev. Po trenutno prehojenih 8 km. se končno znajdeva pred prvimi rumenimi puščicami. Ura je že 13, prehoditi pa morava še dobrih 30km. Po pričakovanjih, je pot precej bolj razgibana, pokrajina in okolica poti pa ena najlepših do sedaj. Med potjo nabereva nekaj zelooo debelega kostanja, da si ga bova lahko pripravila v hostlu. A bolj ko se bližava cilju, se le-ta zdi vedno dlje. Tudi misel na kuhan kostanj, okrog sedmih zvečer postane utopična. Počasi se znoči, ostal pa nama je še zajeten del poti. Do San Juan de Villapañada-e naju čaka še vzpon in 8 km. poti. V temi iščeva oznake, sprašujeva ljudi, in ob 21.30 končno prisopihava do hostla. Odprejo nama gostje, ki jih je bilo poleg naju še 6. Dve starejši korejki, ostali so Španci. Ker nama do ugašanja luči ob 22.00 ni ostalo več veliko minut, se prav na hitro stuširava in zlezeva v spalni vreči. V celem dnevu sva prehodila 40km ter 715m vzponov in 740m spustov.
Camino primitivo je prva znana pot proti Santiagu. Po tej poti so iz novo nastale kraljevine Asturije romarji hodili proti Santiagu de Compostelli. V prvi tretjini 9. stoletja je pot prehodil sam kralj, Alphonse II. Pot se prične v mestu Oviedo in po razgibanem terenu vodi mimo krajev Grado, Salas, Tineo, Borres, Pola de Allande, La Mesa, Grandas de Salime, Fonsagrada, Cádavo Baleira Lugo, Palas de Rei, kjer se priključi Francoski poti. Od tu do Santiaga je še dva dni hoje. Tokrat bova Camino Primitivo prehodila skupaj z Natašo. Potovanje pričneva pozno popoldne v Benetkah, od koder letiva proti Barceloni. Tu morava počakati do naslednjega jutra, ko bova pot nadaljevala do izhodišča. O samem potovanju ne bi izgubljal preveč časa, saj ni nič posebnega, morda le o letališču v Barceloni, ki ni najbolj prijazno za nočitev. Povsod piha mrzel veter, stoli pa so kovinski, z vmesnimi naslonjali in prav nesramno trdi in hladni. Nekaj potnikov se zato raje odloči za spanje na tleh.
V Muxiji srečam pri svetilniku nemška romarja, ki sta z avtom prišla iz Santiaga. Ponosno se pohvalita s pridobljenim potrdilom o prehojeni poti. Prehodila sva vseh 100km. Pogled se mi ustavi na GPSu obešenim na nahrbtniku. Števec kilometrov se je ustavil nekaj kilometrov pred magično številko 1000. Posmejim se jima, spregovorimo nekaj besed nato odidemo vsak v svojo smer. Odpravim se do hladnega, lepo urejenega prenočišča, v katerem sem ponovno sam. Če sem bil še lani prepričan, da vem kakšen je pravi El Camino, zdaj vem, da tega ne bom nikoli izvedel.
In kakšen v resnici je?Vsakokrat drugačen, vsakokrat edinstven a vedno poln nepozabnih doživetij, trenutkov veselja, radosti. Bolečine in tegobe pa so bile pozabljene že včeraj.
Razlika med Caminom Frances in Camino del Norte je očitna. Francoska pot je bolj turistična, bolj obiskana in temu primerno bolje opremljena. Na severni pa je precej težje najti samo pot, poceni prenočišč namenjenih romarjem je manj in v zimskem času jih je veliko zaprtih. Pot je precej zahtevnejša, več je vzponov (za četrtino) in manj asfaltnih površin. V zimskem času je potrebnih veliko odločitev in sprejemanje kompromisov. Uporabiti prevoz, spati v hotelu, uporabiti daljšo a lažjo pot… Na poti je potrebno sprejeti vsako pomoč v trenutku ko ti je ponujena, ta trenutek se kasneje, ko jo boš rabil ne bo več vrnil. Na tej poti so mi jo ljudje večkrat ponudili. Vedno sem jo sprejel in prav za nobeno mi ni žal, saj mi je vsaka omogočila korak bliže končnemu cilju.
Zaradi vsega tega dobi ta pot poseben čar. Po poti hodiš sam, okolica ni obremenjena s smetmi in vrezanimi črkami v drevju, nočitev ni sama po sebi umevna, ljudje ob poti so te veseli, ponujajo pomoč, več je stika s prebivalci, hospitalerji ob desetih ne ugasnejo luči in odidejo temveč se popoldne oz. zvečer želijo pogovarjati, svetujejo skuhajo večerjo… Vsem udeležencem ob poti nekaj pomeniš in za vse to v nekaterih prenočiščih celo zavračajo prostovoljne prispevke.
Komu bi priporočil tak Camino? Hm… Nikomur… Vsem… Če ste vsaj bežno prebrali dnevnik, ste že izvedeli, da je pot težka. Torej dobro pripravljenim. Hostle je težko najti in dokler se ne uležeš v posteljo ne veš, če boš spal na suhem. Torej vsem, ki se ne vznemirjate, če ne veste kje boste spali. Poti so prazne, nikjer ni nikogar. Torej tistim, ki vas ni strah hoditi po samotnih širnih gozdovih.
Vse to pa je bogato poplačano s čudovitim mesecem popotovanja. Ob trenutnih oznakah priporočam kakšno novejšo navigacijsko napravo (GPS), ki vas ne bo pustila na cedilu niti v ozkih, z drevjem poraslih soteskah. Prihranila bo marsikateri kilometer. Sam si poti v zimskem času brez tega pripomočka ne predstavljam.
In kot se spodobi, na koncu še zahvale.
Najprej seveda ženi in sinu, ki sta me pustila na pot :), me ves čas spodbujala in spremljala. Ostalim domačim za vso podporo, delodajalcu in nadrejenim za odobritev tako dolgega dopusta, sodelavcem za nadomeščanje, vsem Vam, ki ste me na poti spremljali z mislimi in komentarji in seveda vsem udeležencem ob poti.
Ta članek bom v prihodnjih dneh po vsej verjetnosti dopolnjeval. Za nocoj pa naj bo dovolj.
Jutri me čaka le še celodnevno potovanje in ob dvajsetih se bom z odhodom iz letališča proti domači hiši dokončno poslovil od tokratnega Camina.
Za vse številk željne pa še nekaj statističnih podatkov (matematika mi ni nikoli ležala, zato ne preračunavajte preveč 🙂
Skupne vrednosti: Prehojena razdalja: 980 km Vzponi: 20500 m Spusti: 20550 m —– Nočitve: 350 eur Hrana: 320 eur Ostalo: 251 eur (Letalski in ostali prevozi, dodatna zavarovanja in ostale stvari kupljene v trajanju Camina)
Ko se zjutraj zbudim mi je jasna le ena stvar: Danes mi nihče ne bo preprečil zadnjega dne Camina. Do Muxie me ne ustavi nihče. Vreme ni dobro ali slabo. Vreme je pač vreme in danes bo dobro, pa kakršnokoli že bo. Spomnim se slogana znanega proizvajalca tekstila, katerega trenutno nosim tudi sam in se zasmejim.Tudi oblačila ne morejo biti več kot mokra. Žulj pa se bo imel čas celiti še dolgo po današnjemu dnevu. Torej, končajmo Camino por la Costa v slogu. Zjutraj se ponovno zberemo vsi štirje člani hostla, in vsakdo prispeva svoj delež. Hostelier prinese še topel in hrustljav kruh. Vreme danes napoveduje on. Pogleda v nebo, da ugotovi smer vetra. Hm, res nenavadno, oblaki potujejo z zahoda. Veter s te smeri ni pogost a vedno nekaj prinese. Po zajtrku, tokrat nekoliko kasneje, se počasi vsi odpravimo v svojo smer. Jutro je oblačno a toplo, okrog 14 stopinj. Smerni kamni tokrat vodijo proti severu, puščice pa kažejo v obe smeri. Poti se nekateri lotijo iz Muxia-e, drugi s Fisterra-e. Po dobri uri hoje prične pihati to lahko pomeni le dvoje. Ali bo jakna prav kmalu suha, ali pa se bo sušila še doma. Po dobrih desetih minutah mi je jasno. Obveljala je druga možnost. Poti so lepo označene, razen enega odseka, ki se močno razlikuje od zarisane poti na zemljevidu, ki sem ga dobil od kolesarjev. Vrnem se kilometer nazaj do prejšnjega smerokaza, a možnost je precej verjetno le ena. Torej se vrnem po prej pričeti poti. Po štirih kilometrih pot naredi velik ovinek in ponovno se pojavijo puščice. To današjo pot podaljša za dva kilometra. Ko sem ravno pri številkah. Jutri ali pojutrišnjem napišem zaključek in statistiko poti. Naslednja ovira sledi dobro uro kasneje. Prečkanje običajnega potoka lahko pozimi ob veliki količini vode postane cel podvig. Kamniti bloki, postavljeni za prečkanje so poplavljeni, kakšnih 30cm. Preveč za čevlje. Vzamem jih v roke, zaviham hlačnice in ker je potok miren, se odpravim čez ta 8m širok potok. Pot se tu prične močno dvigovati in končna nadmorska višina se konča nekje v oblakih oz. megli na 285m. Od tu se le še spustim do trenutno 8km oddaljene Muxia-e. Še vedno dež in tudi megla se spusti do morja. Počasi se bližam centru mesta, ko na zahodu zagledam nad morjem svetel pas. Morda pa imam le privide. Toda bolj ko se bližam koncu poti, bolj postaja jasno, pas nad morjem pa vedno bolj svetel. Tudi veter se popolnoma umiri, le dež še kar vztraja. Končno dosežem kilometerski kamen 0,00. Ta je z razliko od Fisterre tu sramežljivo skrit za kamnitimi količki. Seveda sem na celem rtu tako kot na več ali manj celotni poti sam in odpravim se proti svetilniku. Od tega trenutka dalje se v dvajsetih minutah tu zgodijo stvari, zaradi katerih bi bil pripravljen prehoditi še marsikateri kilometer. V trenutku preneha deževati, daleč na zahodu, tik nad morjem se izza oblakov prikaže sonce in obsije celoten rt. Na jugu je nebo še vedno temno modro, le barva je spremenila ton. To ni več sivo modra temveč živo modra. Morje postaja bolj in bolj valovito. Pena ki nastaja ob tem, v soju sončnih žarkov zažari rdeče. Prav tako se obarva tudi sicer siv svetilnik. Na vzhodu na temnem ozadju zažari čudovita mavrica, ki se končuje v morju tik pred menoj. Pravijo da se na koncu mavrice skriva zaklad. Trenutno sem najsrečnejši človek daleč okrog. Naključje? Stvari se pričenjajo umirjati, ljudje pa z vseh koncev hitijo na ogled. Razen dveh nemških romarjev, ki sta po naklučju prišla sem z avtom in se vračata v Santiago, so ostali zamudili najlepše. Ura je šest in sonce tone v morje. Tu se konča tudi moj Camino. Lepšega zaključka si ne bi mogel predstavljati. In če ob tem samo pomislim, da bi ga zamudil…
Ponoči se v zgornji kopalnici slišijo čudni zvoki. Mislim, da imata Američanki po včerajšnji večerji prebavne motnje. Zaradi težav z vremenom, ki jih pričakujem danes, pričnem nekoliko prej. Vreme je oblačno a zaenkrat še ne kaže na dež. Vzpnem se na prvi hrib, in po petih kilometrih se na odcepu Finisterre-Muxia odločim za prvo. Sledim puščici levo. Že po nekaj metrih prične rahlo deževati, in naslednje pol ure se deževje le stopnjuje. Ker nimam vodoodpornega ohišja za fotoaparat, ga pospravim na varno v nahrbtnik. Kmalu prične še močno pihati in hribovje prekrije megla. Slabšega vremena si skoraj ne bi mogel omisliti. Kapljice dežja, ki jih nosi močan veter skoraj vodoravno, se zaletavajo v obraz in v veliki meri končajo nekje za vratom. A tudi to je Camino. Potoki vode, ki so zapolnili ozke poti mi večkrat oblijejo čevlje. Po dobrih šetih urah, ko se spustim v dolino, pričnejo popuščati tako jakna, kot hlače in čevlji. Naliv je vedno močnejši in nič ne kaže, da bi popustil. Nekoliko se umiri le veter. V dolini končno pridem do bara in zaslužene malice. Oblačila, ki jih odložim na naslonjalu stola po nekaj minutah povzročijo pravo poplavo. Vsi gledamo ven, kjer močan naliv ustvarja po cesti prave potoke vode. Do Finisterre me čaka le še 12 kilometrov. Tokrat niti ne pomislim, da bi odšel do rta, saj to pomeni dodatnih 7 kilometrov hoje. Po naslednjih treh urah končno pridem do težko pričakovane vasi. Tudi deževje se umiri. Le še tu in tam pade kakšna kapljica. V bližnji trgovini nakupim hrane za večerjo. V tokratnem hostlu je kuhinja in prilegla se bo doma skuhana hrana. Kot sta obljubila že v Negreira-i, sta tu tudi mlajša nemška kolesarja iz Dresdna. Skupaj zložimo hrano in pripravimo večerjo, na katero povabimo tudi hospetalierja – Irca ki trenutno tu pomaga pri sprejemu gostov. Prispeva odlično sladico, ki jo kljub obilni večerji pojemo do zadnje drobtinice. Ob devetih se spravimo v spalnico, kjer se pogovarjamo še dolgo v noč. Če bo jutri ponovno tako zelo slabo vreme, bom na tej točki zaključil s Caminom in se počasi odpravil proti Santiagu. Žal mi je le zaradi izgubljenega popoldneva, ki je, tako kot je bil današnji, lahko res prijeten. Morda pa si vreme le premisli.
