Danes se pričnejo resnejše etape in zato že v startu narediva nekaj metrov preveč, saj se odpraviva po uradni poti, namesto bližnjici.
V vodiču sta navedeni dve poti, ena direktno v Córdobo, druga pa preko vmesne postaje, Santa Cruz. Slednja je nekoliko daljša.
Slediva puščicam, nad katerimi sva prav presenečena. A presenečenje ne bo trajalo… Ne bom dolgovezil nad oljčnimi nasadi in vročino, ki danes dosega 24 st. C.
Dan pričneva z blatno stezo, v katero se čevlji vgrezajo kakšnih 5cm in se razburnava nad poplavami, a tudi tu še ne veva, kaj naju čaka.
Nekajkrat se loviva po oljčnih nasadih, saj so oznake porazne, ali bolje – jih ni.
Po 20 kilometrih tudi tiste redke puščice izginejo in pot se razcepi na tri dele. Najbolj logična je leva pot, za katero se tudi odločiva. Blato levo in desno, pohodni čevlji pa so umazani vedno višje. Vezalk se kmalu ne vidi več, pa tudi hlače so že prav lepo rjave. Nekajkrat sem pomislil, da bom iz blata pkvlekel le nogo in nogavice. Po dveh kilometrih take hoje prideva do potoka, ki je za pohodniške razmere kar visok, okrog 30 cm in okrog 8m širok. Odločiva se, da to ni prava smer in se po blatu vrneva. Greva desno, ni prava smer, naravnost pa ne prideva nikamor. Na srečo najdeva delavce, ki pospravljajo po oljčnem nasadu in nama priporočijo prvotno pot. Grrrrr.
Vrneva se do potoka, čevlje v roko, hlače do kolen in čez potok. Na cesti naju že čaka puščica grrrr. Čevljev in hlač obloženih z blatom ne bom niti opisoval.
Pa kmalu ugotoviva, da sva šla po poti čez Santa Cruz, ki je 4km daljša. Zaradi najinega izgubljanja pa sva že do sedaj naredila okrog 8km preveč.
Tu srečava tudi nemca, ki sta se za danes ustavila in se pritoževala nad blatom in oznakami. Onadv sta hodila v glavnem po cesti.
Odločiva se, da kljub dolgi hoji nadaljujeva proti Córdobi.
Hodiva izključno po cesti, kjer prvih nekaj kilometrov še vidiva oznake, kasneje pa ne več.
Ob 20h končno prispeva v predmestje, prečkava nekj glavnih cest in velikih krožnih križišč, ter po dobri uri prispeva do starega dela, kjer po nekaj vprašanjih najdeva skoraj najcenejše prenočišče. Menda so tu še eni Slovenci. Žal jih ne srečava. Dobiva pa Credenciale Camino društva Córdoba, ki nama jih da gospod, ko opazuje kako si pred vhodom čistiva čevlje (verjetno je gospod predsednik društva).
Jutri pa naprej – krajša etapa.
Še pogled na GPS… Točno 50.2km. odlično!

Kot so nama obljubljali že včeraj, naju je ob pol devetih (izjemoma za naju, drugače odprejo ob pol desetih) čakal obilen zajtrk s sokom ravnokar stisnjenih sladkih pomaranč, Cola-Cao (kakao, za tiste ki še niste bili v Španiji 🙂 opečen kruh, dve vrsti olivnega olja, namesto margerine ter nariban paradižnik.
Pot naju tokrat vodi po – kdo bi si mislil – oljčnih nasadih, po delno asfaltirani, delno makedamski poti, kjer so še vedno vidne posledice poplav.
Večkrat naju prehiti starejši nemški par, ki ga srečujeva že nekaj dni, a nista zainteresirana za kakšno navezavo stikov.
Etapa je tokrat kratka in pot zaključiva še pred tretjo. Jutri nadaljujeva proti mestu s 300.000 prebivalci.

Zbudiva se v prevroči spalnici, saj sva zvečer pozabila pripreti radiator. Pogled v nebo je bil skoraj zaskrbljujoč. Popolnoma jasno, kar pomeni vročino in pripekajoče sonce.
Kasneje se izkaže moje predvidevanje pravilno. Temperatura je bila preko 20 stopinj, nos pa kljub sončni kremi lepo rdeč.
Danes je bila pot na nekaterih delih slabše označena in sva temu primerno naredila nekaj kilometrov (4) preveč.
Krajev med potjo ni bilo, je bil pa zaradi zaloge vode nahrbtnik precej težji. Pokrajina se še ni spremenila, oljke spredaj, zadaj, levo in desno kolikor daleč seže pogled. No, ni čisto res, vmes hodiva tudi mimo dveh ogromnih sončnih elektrarn. Po moji oceni je imela vsaka okrog 30.000 panelov. Verjetno več, kot jih je v celi Sloveniji. (Moja ocena je bila približno točna. Ena od elektraren ima moč 5,4 MW).
Danes bova ponovno spala v ‘nobel’ romarjem prijaznem (karkoli že to pomeni, verjetno zaradi nekoliko nižje cene) albergu, ki je še vedno daleč od tistega pravega Camino alberga.
Jutri naju zjutraj čaka zajtrk, ki je vključen v nočitvi in nekoliko manj kilometrov.
Danes sva v trgovinah opazovala tipične produkte Baene in zasledila olivno olje po 15 EUR. Pa ne za liter ampak za 5 litrov in to je popolnoma običajna cena v vseh trgovinah, praženih mandljev v sladkorju pa po štirih dneh še vedno nisem našel.

Jutro je rahlo megleno in oblačno in ob pol devetih sva že na poti.
Danes je prav dolgočasno, saj se zaradi dobrih oznak še izgubiti ne moreva.
Prečkava le eno vas, v kateri so mi v spominu ostali le kabli, ki so bili na drogove pripeti s trakovi iz blaga.
V alcaudete prideva zgodaj, zato imava nekaj časa za ogled mesta s cerkvijo in gradom na vrhu hriba. V tem času se tudi razjasni in popoldan je lokalni termometer kazal 19st. C. Tudi tu ni albergeja namenjenega posebaj pohodnikom. Obstaja le možnost spanja v športni dvorani. Ker pa tam nimajo postelj, midva pa ne podlog za spanje, se odločiva za ho$tal.
Danes svs prehodila dobrih 25km in prav toliko jih pričakujeva tudi jutri.

Zjutraj je nad 1000m še kar mrzlo, vendar precej nad lediščem. Čaka naju prijetna etapa, ravno prav dolga in hribovita.
Mesta ni več in oznake poti so zaenkrat solidne. Kmalu po spustu se znajdeva sredi oljčnih nasadov, kolikor daleč seže pogled. In ravno sredi teh nasadov seznajdeva brez oznak. Malo po občutku se sprehodiva naprej in nazaj, potem pa se odločiva da nadaljujeva po ravni črti proti cilju. Po nekaj 100 metrih griča prideva do steze, kjer se oznake čudežno ponovno pojavijo.
Včasih so prav ne logične. Na ravni casti brez križišč po 3 istočasno, na razpotjih pa ničesar.
Vreme je vseskozi rahlo oblačno in vetrovno. Ravno pravo za hojo.
Proti koncu poti ponovno naletiva na popolnoma novo cesto brez oznak, a ker do cilja ni več daleč, nama to ne dela težav.
Poiščeva prenočišče (tudi tu ni alberga), in se kmalu po tuširanju, pranju perila in hranjenju odpraviva spat.
Jutri naju čaka lep dan in nekoliko več kilometrov (37?)

Včeraj sva cel dan potovala in zato zvečer le še povečerjala in zaspala V hostalu.
Ponoči je deževalo, jutro pa je bilo že jasno. Poiščeva izhodišče in se odpraviva na pot. Oznake po Granadi so v redu, zato pa v Albolete izginejo, saj je precej novih cest. Sprašujeva levo in desno in vsak naju usmeri drugam. Ko prispeva do nove žrtve, nama razloži, da tu nekaj časa ni oznak in da naju bo kar sam odpeljal do naslednje puščice.
Iz mesta se zaradi mednarodnega maratona komaj prebijemo in po dobrih 8km, v Pinos Puente naju gospod res odloži pred puščico. Od tu naprej so oznake menda v redu. Kljub prevozu bova danes prehodila okrog 25km.
Hodiva po oljčnih nasadih, temperatura odličnih 14 stopinj in sonce že prav lepo greje glavo.
Do los Olivares pot vodi po manjših vzpetinah, tu pa se povzpne iz 600 na 1100m. Kar prijeten vzpon. V moclinu sledi lov za prenočiščem. Eno je že rezervirano in zasedeno, drugega pa po nekaj klicih v baru uredi en izmed natakarjev.
Klima bo upam kmalu segrela stanovanje, voda pa se v malem bojlerju tudi že greje.
Jutri pa novim podvigom naproti

Nahrbtnik za kondicijsko vajo je vedno lažji, na Grmadi in Šmarni gori bom kmalu dobil inventarno številko, nizkocenovne letalske karte za Španijo pa so tudi na varnem.
Po dveh letih počitka, se na enega izmed španskih Caminov ponovno odpravljam skupaj z Natašo. Tokrat sva si izbrala krajši Camino Mozárabe. Prične se na jugu, španije, točneje v Granadi. Pot pelje mimo Alcaudete, Cordobe, Monterubio, konča pa se na stičišču poti Via de la Plata, v Meridi. Pot prečka nekaj vrhov (tudi preko 1.000 m n.v.) in vodi pretežno po neposeljenih delih Andaluzije in Extremadure. Manjšo težavo bo zato predstavljala oskrba z vodo in hrano.
Ker je na jugu hitro prevroče, bova pričela že 20. februarja. Predviden čas potovanja je okrog 14 dni, s povprečno dnevno razdaljo skoraj 29 km. Prenočišča so slabše organizirana in med pohajkovanjem pričakujeva le nekaj albergov. Ostalo bodo verjetno Hostali oz. kaj podobnega v ‘nižjem’ cenovnem razredu. Pot ni ravno ena bolj znanih, zato tudi podatkov ni v izobilju. Več nama bo jasno po nekaj prehojenih kilometrih.
Če mi bo na koncu hoje ostalo še kaj dneva in volje, bom tu sproti objavil kakšen članek. Tokrat zaradi znižanja stroškov mobilne telefonije brez fotografij (te bom dodal ko se vrneva).