Na camino greva brez posebnih pričakovanj, kar se izkaže za edino pravilno. Pot med Granado in Cordobo je slabo označena, prenočišča najdeva le v hostalih, in privatnih sobah, katerih cena je zmerna. O klasičnih Camino albergih ne duha ne sluha. Pot poteka po makedamskih cestah, gozdnih poteh… Ceste so bolj izjema. Temu primeren je tudi obisk pohodnikov. Na celotni poti srečava le starejši par iz Nemčije.
V Cordobi se označenost poti izboljša, ostalo pa je do Meride nespremenjeno. V Monterrubio de la Serena najdeva nekaj podobnega albergu, ki je sicer brezplačen, a temu primerno udoben. V kopalnici 20 literški bojler, ki se izprazni v 2 minutah in ponovno segreje v 2 urah, ter postelje v obliki napihljivih blazi.
Mnogo bolje je v Campanario, kjer je stara železniška postaja preurejena v alberge in v Meridi, kjer se pot združi s Caminom Via de la plata.
Kdor si želi samotne poti, polne potokov in rek, je to prava izbira. Ne priporočam pa jo pohodnikom, ki se prvič odpravljajo na Camino oz. pohodnikom, ki ne znajo vsaj osnov Španščine.

Zbudiva se v oblačno jutro a že kmalu posveti sonce in ni nama potrebno skrbeti za dežna oblačila.
Pred nama je le še kratkih 15km, toda sedaj ne razmišljava več o poti, o prahu, blatu, oznakah in soncu temveč o obveznostih in hitenju, ki naju čakajo ob in po koncu poti.
Ob prihodu v Mérido se spomnim Camina Via de la Plate, ko sem ravno dobro pričel, tokrat pa tu po 15 dneh in dobrih 400 kilometrih končujeva pot.
Sprehodiva se po mestu in urediva obveznosti kot so nakup vozovnic za vlak v Sevillo, tiskanje nizkocenovnih letalskih vozovnic…
V eni izmed trgovin končno najdem pražene mandlje s sladkorjem in si privoščiva vegi kosilo v restavraciji, kar je v Španiji pravi podvig. Danes je v mestu polno stojnic, saj je pustna sobota. Želiva si ogledati tudi ‘Teatro Romano’ a naju ustavi množica ljudi, ki nekaj čaka. Oni že vedo, pa počakajva še midva.
Kmalu se pričnejo zbirati policaji, varnostniki in maškare in vse kaže na pravi karneval. Res se prične sprevod in do konca traja skoraj dve uri.
Kot sem enkrat že omenil, da Camino brez dežja ni pravi Camino, naju tokrat ta doleti na poti v alberge. Prava ploha, midva pa imava do ‘doma’ dober kilometer. Na srečo traja le nekaj minut in oblačila se bodo do jutra že posušila. Tokrat bova prespala skupaj s še petimi Španci. Jutri pa naju čaka nov dan, tokrat žal brez pohodniških dogodivščin.

Lastnica hostala nama pripravi obilen pozajtrk in še malo poklepetamo, ob 9h pa se končno odpraviva čez most na koncu vasi v smeri Meride.
Zjutraj še pade kakšna kaplja dežja, a se že kmalu zjasni, zasveti sonce in postane prav lepo toplo.
Pot danes razen prvih 8km poteka predvsem po cesti, ob avtocesti, na kateri menjajo omejitve hitrosti iz obstoječik 120, na novih 110. Zakon o novi omejitvi začne veljati v ponedeljek, 7.3.
Po dobrih 25km končno prideva do cilja. Mesto je kot izumrlo, vsi čakajo večerno zabavo v maskah, midva pa se pripraviva za jutrišnji dan.

Po ponovnem štetju kilometrov in pogledu v nebo izgleda da se bo vse skupaj sešlo do nedelje. Noge na pot in po nekaj kilometrih sva že pri Magacela, katero le obideva. Za nama se kotalijo črni oblaki a midva se občasno še vedno sončiva na toplem soncu.
V La Habi pomalicava v baru, kjer nama ponovno vsi razlagajo kako naprej in skozi katere kraje. Pohodnikov – romarjev so tu vsi veseli. Verjetno poživiva njihov vsakdanjik. Včasih se kakšen od domačinov kar ustavi in gleda.
Don Benito je večje mesto, mimo katerega hodiva kakšno uro. Tu in tam se še vidi kakšna luža a večino je sonce že posušilo. Tokrat imava srečo, saj se dežju ves dan izogibava.
Po poljih do končnega cilja srečava veliko štorkelj, divjih zajcev, ki jih srečujeva od samega začetka pa niti ne štejem.
Po 35km se ustaviva v hostalu, kjer nama prikazna lastnica razkaže lepe prostore, dodeli spalnico, za vse ostalo pa pravi naj si privoščiva kot doma. Tu je mislila predvsem na kuhinjo.
V bližnji trgovini nskupiva stvari in po dolgem času je na mizi večerja po najinem okusu.

Na Caminu je dan podoben dnevu in tako je tudi tokrat, le da se namesto v toplih posteljah zbudiva v mrzli dvorani.
Po zajtrku se hitro odpraviva v smeri Castuera. Prvih 10km vodi pot po asfaltu, ki ni prav nič prijazen nogam. Cesta je prazna in v slabih treh urah se mimo pripelje le nekaj vozil.
Vodnik za danes obljublja 38km a se mi dozdeva da jih bo nekaj več. Ljudje so tu v Extremaduri zelo prijazni in med potjo naju ogovarjajo in ponujajo nasvete.
Ko prispeva po 40km v Campanario, se oglasiva v Ayuntamientu (mestna hiša), kjer nama čistilka razloži, da v mestu ni alberga in da bo kar poklicala policijo. Postopek mi je bil znan že iz prejšnjih Caminov. Policaj naju strpa v policijski avto in odpeljejo na nočitev… 🙂 seveda to ni tista ‘brezplačna nočitev’ po norem žuru, ampak nočitev v 3km oddaljenem albergu na železniški postaji.
Celo pot nama vneto razlaga kje jutri nadaljujeva, nama ponuja tudi cenejšo (brezplačno) nočitev v športni dvorani, ki je brez postelj, govori in govori toda najina španščina še ne premore toliko besednjaka, da bi razumela prav vse podrobnosti.
Ker sva ravno na železniški postaji in nama hodi nekaj kilometrov preveč, jutri pa bo verjetno za povrhu še dež, si bova po vsej verjetnosti za kakšnih 15km skrajšala pot.

Tudi danes je zjutraj kar mrzlo in kaže, da bo lep sončen dan. Iz mesta prideva še pred vzhodom. Pokrajina je popolnoma ravna in ne vem, kje se je v vodniku vzelo tistih 800+ metrov.
Med potjo ves čas po malem piha in prečkati bova morala dve reki. Prvo prebrodiva tako kot ponavadi, drugo pa si greva le ogledat in se odločiva, da jo prečkava preko 2km oddaljenega mostu. Od tod vodi Camino po asfaltu, do 8km oddaljenega cilja.
Nebo se popoldne nekoliko pooblači, temperatura pa je še vedno nad 10st.
Tokrat za nočitev dobiva Alberge, ki je v bistvu hala, kjer imajo otroci ponavadi verouk. Spala bova na odru in napihljivih blazinah, za prhanje pa imava 20 literški bojler.

Španska glavna tema je še vedno zmanjšanje hitrosti na avtocestah in sneg, veter ter dež na severu. Naju pa skrbi le, če bo sončna krema s faktorjem 50+ zadostovala.
Kljub soncu je jutro mrzlo in če bi se potrudil, bi na lužah lahko opazoval led, ter na osenčenih travnikih slano.
Do prvega kraja imava 3km in tam si kupiva zajtrk in malico.
Pot danes poteka po ravnem, o hribih ne duha ne sluha. Jutri se menda ponovno vzpneva na 800m (trenutno sva na 550m).
Pot je mehka, posuta z mivko in voda počasi izginja. Na cilju je že prav toplo, le veter je prav nesramno hladen. Na srečo imava ogrevanje in toplo vodo. Pripraviva le še vse potrebno za jutrišnjo pot in počasi se bova odpravila počivat.

Vstaneva že ob pol sedmih in še malo poklepetava z lastnikom bara. Razlaga nama, da so imeli lani tri dni sneg. Januarja, februarja in marca, letos pa taka vročina. Pravi, da poleti, ko je tu temperatura krepko čez 40 stopinj, nobena klima ne pomaga prav veliko.
Ko se odpraviva na pot je še temačno in lokalni upokojenci se odpravljajo na izlet.

Pot je vseskozi lepo označena in prehodiva kar nekaj hribov in dolin. Konec dneva se po 35 km. nabere okrog 600 metrov vzponov.
Prečkava dve okrog 6m široki reki in tokrat se nama ni potrebno sezuvati. Goretex nekako ‘preživi’ vodo do gležnjev.

V Alcaracejos prideva ob pol šestih in počutiva se kot v mesth duhov. Nikjer nikogar. Trgovine zaprte, bari zaprti, hostali zaprti… Iščeva hostal Amistad, a namesto stavbe le ruševine.

K nama pride ženska in naju vpraša, če želiva prenočiti – očitno sva izgledala tako? Razloži, da hostala, ki ga iščeva ni več in da je danes vse zaprto lahko pa prenočiva pri njej, (Hostal rural casa Miguel ali nekaj podobnega). Ampak je dajala vtis, naj pohitiva, saj se ji mudi na fiesto. Seveda, danes je Día de Andalucía. Še dobro, da nama je odprla in da imava v nahrbtniku nekaj čokolade in flan. Jutri pa po hrano in novim dogodivščinam naproti.

Danes je nedelja in imava kar nekaj srece, saj je v vasi odprta trgovina. Seveda pa se tu vse odpre šele okrog 9h in sva zato pozna pri odhodu iz vasi. Na sreco morava prehoditi le 21km.
Oznake so vseskozi odlicne in na zacetku hoje kar nekaj casa hodiva ob vojašnici. Pot kmalu zavije iz glavne ceste in kot izgleda, so se oljcni nasadi poslovili. Pojavljajo pa se prvi evkvaliptusi. V Estacion de Obejo kupiva še nekaj dobrot, ki jih pojeva ob postanku.
Temperatura ozracja se je nekoliko ohladila (20 st.) in tudi sonce se skriva za posameznimi oblaki. Jutri bo menda ponovno brez oblacka.
Pot v Villaharto naju vodi mimo zdravilnih izvirov vode in po 21 kilometrih se ob 15h znajdeva na cilju.
Povecerjava v baru tipa ‘alo-alo’ (lastnik lokala je pravi Rene), jutri pa ponovno sledi nekoliko daljša etapa.

Zjutraj pozdraviva Slovence, ki so nastanjeni v istem hostalu in se odpraviva proti bližnjemu cilju. Iz mesta prideva brez težav, le iskanje ščetke za čiščenje čevljev se zaključi šele v peti trgovini, ko prodajalka iz neke skrivne police potegne ščetko.
Sedaj imava vse in nadaljujeva proti prvemu hribu. Teren se dvigne za 200m in po petih urah počasne hoje se znajdeva na cilju. Danes je dan za pranje in na soncu in 25 stopinjah se bo vse lepo posušilo. Lastnik današnjega hostala (ja, spet ni alberga) nama da za čiščenje čevljev vedro, natisneva si rezervne karte za povratek (upam, da dobiva kje bele a4 pole za vozovnice, ki jih tu prijazni lastnik ni imel). In za večerjo nama bo pripravil vegi meni. Trgovine so tu v soboto zaprte. Vremenska nopoved je lepa in jutri imava ponovno kratko etapo.