27. februarja, 2009

Danes sem imel poleg golega ležišča tudi blazino, toda to so ogromne gmote, ki so bolj v napoto kot pomoč. Zavit v spalno vrečo se zbudim šele ob groznem zvoku budilke na telefonu.
Danes je cilj oddaljen 30km. Končno se bom približal dnevnemu povprečju Camina.
Ključe vrnem na bencinsko postajo in odhitim na pot, saj je ura že pol devetih. Tokrat hodim po asfaltu in kar nič ne kaže, da ga bo zmanjkalo. Pokrajina se ne spreminja, prav tako ni nobenih stranskih poti. Zato vzamem v roke španščino in se odločim, da se končno pravilno naučim vse dneve tedna, letne čase, svojilne zaimke, številke in spreganje vseh treh oblik pravilnih glagolov v sedanjiku.
Promet po cesti je redek, Morda vsakih 20 minut pripelje kakšno vozilo, toda nihče ne odpelje mimo brez mahanja. Vreme je za hojo idealno. Sonce sveti skozi zelo redke oblake, ozračje pa je segreto na 20 stopinj.
Po 16 kilometrih Camino končno zavije desno na makedamsko cesto. Pot od tu dalje poteka po parku natural. Pesek je oranžen, skoraj rumen in res se počutim skoraj tako kot Dorothy na poti v Oz.
Oblaki se počasi gostijo in ob 14h je skoraj popolnoma oblačno. Tokrat prvič vidim nekaj divjih živali. Pred menoj sta stala dva jelena s svojimi veličastnimi rogovi. O fotografiji nisem niti razmišljal, saj sta ob mojem prvem gibu za seboj pustila le prašen oblaček.
Pot po parku poteka po čisti naravi, brez večjih sledi civilizacije. Celo Gsm signal za nekaj ur izgine.
Za veliki finale današnjega dne se moram še povzpeti na približno 100 metrov visok hrib, in se nato spustiti v dolino, kjer je vasica in moje današnje prenočišče.
V naselju so trgovine, v Albergu pa kuhinja, zato ne vidim nikakršnega razloga, da si večerje ne bi pripravil sam. Danes bom opral nekaj perila, saj za naslednje dni napovedujejo deževje.
Po večerji se mi pridružite dva kolesarja, ki pa prav hitro odhitita nekam proti centru, verjetno na večerjo. Sam pa se počasi odpravim na spodnji del zelo nizkega pograda.