Prelaz Radelj – Kope

Budilka že navse zgodaj odzoni svojo melodijo, a ker tokrat nisem vezan na letalo ali kakšno drugo “po voznem redu vezano” prevozno sredstvo, se samo obrnem in še malo pospim. Do mejnega prehoda Radelj je dve uri vožnje in do pol desetih se je kljub pogledu na zasneženo hribovje že prav lepo ogrelo. Pričaka me tabla z napisom evropske poš poti E6. Po nekaj 100 metrih spusta po asfaltni cesti se na mojo veliko veselje pot odcepi levo in nadajuje po gozdni stezi. Po slabe pol ure spusta prispem v gostilno, kjer imajo prvi žig. Tokrat se z žigi res ne bom obremenjeval, saj mi ne nudijo ne prenočišč, ne hrane ali še česa bolj eksotičnega. Vseeno se prvemu ne odpovem. Vpišem se tudi v knjigo in prav začudeno gledam zadnje vpise, ki so datirani lanskega septembra. Gostilničar mi pojasni, da pride tu in tam kakšen pohodnik, a v knjigo se res vpišejo le redki. Pa se ponovno spomnim na to, kakšne ugodnosti pohodnikom prinaša vpis, se nasmejim in nadaljujem pot. Sledi spust v Radlje in nadaljevanje hoje proti Vuhredu.
Nad samimi oznakami sem pozitivno presenčen. Niti enkrat samkrat ni dvoumnih oznak ali neoznačenih mest. Po prečkanju Drave Se pot nadaljuje proti Sv. Antonu. Sledi dobro uro dolg vzpon in ko po kratkem spustu mislim, da je vzpon končan, se prava pot šele začne. Vzpon proti Smučišču Kope je strm in ni mu videti konca. Nahrbtnik, ki je že po ravnem težak, je tu vsake pol ure vsaj še za kilogram težji. Malo pred vrhom pa me pričakajo še prave zimske razmere. Kjer ne gazim snega so ledene plošče in obratno. Morda je za mojo hojo po E6 s šotorom še nekoliko prezgodaj in bi moral še malo počakal. A o tem se bom odločil jutri. Dom na kopah je zaprt, zato bom prenočil v zatišju na klopici pred vhodom. Skuham si večerjo in po dobrih 1.000 metrih vzponov kar se da hitro zaspm.

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Scroll to Top