Ker še nikoli v življenju nisem smučal… ali bolje… Ker še nikoli pred današnjim dnem nisem stal na smučišču, sem se pred kratkim odločil, da se preizkusim tudi v kakšnem zimskem športu.
Smučanje mi nikol ni bilo všeč, ker se mi je vedno zdelo, da gre vsaka noga nekam po svoje in bom imel s tem težave. Torej je logična izbira za rekreacijo deskanje…
Sem slišal, da je to nekoliko težje za začetnike, posebno tiste, ki znajo smučati. No ja, s tem nimam težav, saj še nikoli nisem smučal.
Torej sem si nabavil board, za začetek nekoliko krajši, 156. Nekateri so me prepričevali da je zeloo prekratek, spet drugi, da je za začetek pri mojih dobrih 180cm in 75kg ravno pravšnji. Ker sem zagnan in mi bo deskanje zagotovo všeč :D, si izberem enega izmed The White Collection boardov, ki ni ravno začetniški. Bord je nov a zaradi starejšega modelnega leta – izpred treh let, pošteno (50%) znižan. Seveda nabavim še pripadajočo opremo. Malo pogledam na Internet in si za začetek nastavim vezi v račji položaj nekje +18 -12. Za začetek bo že v redu.
Ker se nočem že na začetku preveč truditi in se seveda tudi ne kaj narobe naučiti, se za današnji dve uri in še jutrišnji dve dogovorim z učiteljem. Upam, da je potrpežljiv. Kasneje lahko padam po snegu tudi sam.
Že se peljem proti smučišču, kjer sva dogovorjena z Rokom. Sledi nekaj teorije in navodil, nato ba bord na nogo in gremo na… otroško vlečnico, podobno vrtiljaku. Ko mi po nekaj krogih lovljenja še vedno ni uspelo pasti, nadaljujeva na naslednjo stopnjo, kar je… tekoči trak. Tam se pridružim 3 in 4 letnim otrokom, kateri smučajo kot profesorji. Začudeno naju opazujejo, sam pa se raje ukvarjm s koordinacijo.
Po slabi uri uspešnih in neuspešnih začetniških spustih oz. kontroliranih drsenjih, se moja kariera nadaljuje na… seveda, krogcih. Stvari postajajo vedno bolj resne, padci pa vse bolj boleči. Seveda so tudi vaje vse zahtevnejše :).
Ker se nočem že na začetku preveč truditi in se seveda tudi ne kaj narobe naučiti, se za današnji dve uri in še jutrišnji dve dogovorim z učiteljem. Upam, da je potrpežljiv. Kasneje lahko padam po snegu tudi sam.
Že se peljem proti smučišču, kjer sva dogovorjena z Rokom. Sledi nekaj teorije in navodil, nato ba bord na nogo in gremo na… otroško vlečnico, podobno vrtiljaku. Ko mi po nekaj krogih lovljenja še vedno ni uspelo pasti, nadaljujeva na naslednjo stopnjo, kar je… tekoči trak. Tam se pridružim 3 in 4 letnim otrokom, kateri smučajo kot profesorji. Začudeno naju opazujejo, sam pa se raje ukvarjm s koordinacijo.
Po slabi uri uspešnih in neuspešnih začetniških spustih oz. kontroliranih drsenjih, se moja kariera nadaljuje na… seveda, krogcih. Stvari postajajo vedno bolj resne, padci pa vse bolj boleči. Seveda so tudi vaje vse zahtevnejše :).
Drsenje po hribu, drsenje levo in desno ter čisto na koncu prvega dne že čisto pravi zavoji, ki mi jih seveda še ni uspelo speljevati in moja trtica je bila že precej obolela. Mišice od pasu navzgor pa od številnih pobiranj s snega prav tako.
Vseeno se še nekajkrat spustim, a kmalu obupam in se s težavo poberem v dolino. Nadaljujem jutri!
Vseeno se še nekajkrat spustim, a kmalu obupam in se s težavo poberem v dolino. Nadaljujem jutri!