Uncategorized

Blog, ki ga prebirate sem na novo platformo preselil februarja 2023, zato lahko pri predhodnih objavah v naslednjih tednih/mesecih pričakujete nedelujoče povezave, manjkajoče slike, komentarje, neurejene zapise…

Če najdete spodnji fotoaparat, pustite komentar.
Please leave comment if you found.
Canon PowerShot A720 IS SN: 4936040016, EXIF owner: www.nagaju.com

Aparata ne bom pogrešal, na spominski kartici pa so dragoceni spomini.
I don’t care about camera, but there are precious memories on SD card.

Location: Pelješac / Korčula, Croatia

05.03.2013 je bil ukraden telefon: HTC Desire S, IMEI: 355067041243361, SN; HT13KTJ18783
Najditelj naj napiše komentar

Najino 5. popotovanje od Litije do Čateža poteka v jutranjih urah v glavnem v megli. Na startu je ob 7:00 temperatura okrog 4°C. Na poti je zagotovo že veliko pohodnikov, saj se pohod uradno prične ob 6:00.
Pri registraciji (5€) prvih 5.000 obiskovalcev dobi tako kot lani majice. Tam si priskrbiva tudi avtobusno karto za povratek v Litijo (3€).
Ker sva pozna, je gneča že popolna in po prvih vzponih se prav lepo ogrejeva. Če pohitiva bova ravno ujela prvi avtobus ob 11:00.
Tradicionalno se nam na cesti 417 (Litija-Gabrovka) po petih kilometrih pridružijo pohodniki, ki se do tja pripeljejo z avtobusi. Ponovna gneča, klanci in še vedno megla. Vse to se ne spremeni do mesta, kjer se pot razcepi na južno in severno traso. Nadaljujeva po prvi in končno lahko normalno hodiva. O kmetijah ob poti, ki so pripravile pravo gostijo, martinovi ponudbi in vseh, ki so tu zato da se napijejo niti ne bi izgubljal besed.
V Čatež prideva še pravočasno in med zadnjimi se vkrcava na prvi avtobus, ki pelje do Litije. Govorov raznih politikov se nama res ne da poslušati.
Med vožnjo lahko spremljam množice pohodnikov, ki se valijo proti cilju. Na uradni strani pišejo o grobi oceni okrog 25.000 pohodnikov. Končno tudi posije toplo sonce.

Uradna stran: www.levstik.si

Obisk mesta pristanka NLP-ja, kot nas prepričujejo letaki v turistično informacijskem centru se nahaja nad trajektnim pristaniščem Žigljen na otoku Pagu.
Od ceste Novalja – Pag je približno pol ure hoje v eno smer, na cilju pa nas čaka trikotno oblikovana površina, ki je nekoliko bolj gladka kot okoliško kamenje.
Če nisi pozoren, mesto pristanka NLP-ja zlahka zgrešiš. Tu je menda s svojo težo pustil odtis v kamniti podlagi.
Bil je topel sončen dan in tudi če ne verjamemo zgodbi, je sprehod po označenem kamenju prav zanimiv.

Prispevek morda res ne spada med peš poti, a menim, da med sprehodom pogledi na divja odlagališča niso prijetni.

Uradna stran: ocistimo.si

Preden berete naprej vas vabimo, da si ogledate video o tej fenomenalni ideji:
http://www.videopozitivke.si/play.php?vid=333 (2. 12. 2019 – video ne obstaja več)

Video nas je tako navdahnil, da smo se odločili, da vas povabimo k sodelovanju in da skupaj izpeljemo Let’s do it 2010 v Sloveniji. Izkušnje z organizacijo podobnih aktivnosti imamo, saj že več kot 5 let izvajamo akcijo Vsak po svojo vrečo smeti, v okviru katere sodeluje veliko skupin, posameznikov ter osnovnih in srednjih šol.

Letos smo sodelovali tudi s časopisom 7d, s katerim smo si zadali cilj, da na dan zemlje očistimo preko 600 pack, ki so jih prijavili ozaveščeni bralci. Zavedamo se, da akcija Let’s do it pomeni novo stopnico v izvedbi skupnega projekta.

Vendar pa se v tej malce “vizionarski” ideji skriva tudi priložnost, da nekaj tako velikega in navdihujočega tudi resnično uspe. Z vključitvijo v Let’s do in world skupnost, smo se zavezali, da k projektu resno pristopimo in ga bomo izpeljali tudi pri nas.

Koraki za uspešno akcijo so jasni
. zgraditi moramo odličen vodstveni tim
. povezati moramo potencialne partnerje, medije in javne osebnosti
. narediti moramo virtualen zemljevid divjih odlagališč oz pack
. začeti moramo s komunikacijo in medijsko kampanjo
. in urediti sistem za registracijo posameznikov oz skupin, ki bodo očistile posamezne odseke

Odločili smo se, da z pripravami na izvedbo akcije Lets do it 2010 začnemo. Zato vse, ki vas je video ali povabilo nagovorilo, vabimo na uvodni sestanek v sredo 2.9.09 ob 17 uri v Ljubljani.

Če vas organizacija ali sodelovanje v akciji zanima(vabljeni ste prav si ne glede na izobrazbo, znanje in starost), vas prosim, da se nam pridružite tako, da nam pišete email z naslovom Let’s do it 2010 in navedete vsaj vašo epošto in telefonsko številko.

Obljubljamo, da bomo vsem odgovorili in se veselimo sodelovanja ter precej čistejše Slovenije.

Verjamemo da nam bo uspelo, tudi zato ker smo Slovenci okoljsko usmerjen narod, ki se zaveda lepot svoje domovine.

Včasih se človek zamisli in si zaželi, da bi naredil kaj zase. Da bi si vzel čas, se sprehodil po travniku, pogledal kako vzhaja sonce in poskusil vsaj del dneva preživeti izven okvirjev, ki jih določa “normalna” družba, kateri je mar le koliko zaslužiš, kako si oblečen, kaj imaš in kako izgledaš. Ko me trgovec v trgovini ignorira, ker ne nosim srajce in kravate, se sprašujem, zakaj se nikoli nihče ne vpraša ali je srečen, komu je danes pomagal, s kom se je pogovoril o smislu življenja…

Nekatere stvari sem pred kratkim v svojem življenju že spremenil. Opustil sem uživanje mesa, pričel z meditacijami… a to se mi tokrat ne zdi dovolj. Zakaj bi se vsak dan v službo vozil z avtom, ko pa se lahko pelješ z avtobusom ali vlakom? In zakaj bi se peljal, če je cilj oddaljen le nakaj kilometrov, ki jih lahko prehodiš peš?

Tudi sam sem se do pred kratkim vedno vozil. Ko pa je zapadel sneg in od nikoder ni bilo avtobusa, sem se odločil, da grem peš. Koliko novih stvari ob poti, po kateri sem se vozil že nekaj let… Sončni zahod, škripanje snega, tišina, tu in tam kakšen ptič… Le zakaj nisem šel peš že kdaj prej? Z avtobusom sem potreboval dobrih 15 minut, gneča, naveličani ljudje, vsak s svojim telefonom in slušalkami… Tokrat pa sem bil ob hitri hoji doma v pol ure. 15 minut… In kaj ponavadi storim v teh 15 minutah? Usedem se za računalnik in pogledam novice… aha, to je pol ure… in ponovno sedim… Res je, hoja, hribi in podobne fizične aktivnosti so mi že od nekdaj zadnja briga še huje, do pred kratkim sem jih celo sovražil. Ne vem, zakaj ne bi…

Seveda, jutri grem peš v službo. Zakaj ne bi spremenil navad? Vedno sem se vozil od vrat do vrat in ne vem, zakaj bi se še naprej… Čeprav mi veliko ljudi govori, da se človek ne spremi in da “od psa ne bo slanine”, mislim da mi bo uspelo. Zakaj bi po nepotrebnem za vsako malenkost poleg svojih 75kg s seboj prevažal še 1500 kilogramsko kovinsko škatlo? Mislim, da je pravi čas, da opustim vožnjo z avtomobilom za vsako malenkost in naredim tudi kaj za svojo fizično pripravljenost. Tokrat bom spremenil svoj pogled na svet in to želim deliti tudi z vami.