Krajši in lažji pohodi do največ enega dneva.
 |
| Ponedeljkovo jutro na poti v službo |
Počasi se pričenja sezona lepih dni in jutranjega pešačenja v službo ob sončnih vzhodih.
Jutra kot je bil danes so res nekoliko hladna, a bi jih bilo preprosto škoda zamuditi in zapraviti za prevoz v kovinskih zabojih na kolesih.
Pot po kateri hodim je blizu glavnih prometnic in železniške proge, a vseeno toliko daleč, da namesto ropota lahko poslušam jutranje petje ptic in hojo po peščeni poti.
Če bi vsako leto videl le eno tako jutro, bi se splačalo vsak dan hoditi peš. Žal traja sprehod le tričetrt ure in uživanja je prehitro konec. Čaka me nov dan pred zaslonom računalnika.
 |
| Rašica |
Tako lep dan, kot je danes, bi bilo škoda zapraviti za “romanje” in prerivanje na Šmarno goro, zato se raje odpravim na bližnjo Rašico. Vreme je idealno za hojo, saj je sončno a ne pretoplo. Poti so suhe, pohodnikov skoraj ni.
Startam iz parkirišča istoimenske trgovine in pot nadaljujem po cesti in ulicah do vznožja hriba. Sledijo markirane gozdne ceste in poti do slabe 4km oddaljenega vrha na višini 641 m.
Na vrhu je obvezen obisk razglednega stolpa, čeprav je nekoliko megleno in razgled ni ravno optimalen.
Spust do izhodišča poskusim prehoditi po drugi poti kar se mi ne posreči v celoti. V slabih dveh urah je kratek izlet končan in poln energije se vrnem domov.
Pot bi znala biti zanimiva tudi za kakšen popoldanski zimski sprehod. Bomo preverili 🙂
Obstaja precej razlogov, zakaj za prevoz na delo ne uporabljam vlaka. Moja vsakodnevna relacija do službe je Lj.-Vižmarje – Lj.-Stegne.
Za prehojeno pot od vrat do vrat potrebujem slabih 40 minut. Vlak za razdaljo od vstopne do izstopne postaje v dolžini celih 2km potrebuje 2 minuti. Če prištejem še pot do postaje in nekaj rezerve, potrebujem za celotno pot 20 minut.
Za to relacijo moram plačati 1,28 € v eno smer, kar je danes približno 0,9l bencina ali 20kWh električne energije v času nižje tarife. S to količino bencina neko normalno požrešno (ne varčno) vozilo prevozi okrog 13km, z električnim vozilom pa z 20kWh brez težav prevozim 150km. Seveda tu ni upoštevana cena vozila. Mislim da je ob teh številkah vsak komentar odveč.
Naslednji razlog je seveda lokacija postaje. Od mojega doma je oddaljena dober kilometer, kar predstavlja v lepem vremenu okrog 12 minut hoje. Če dežuje ali sneži se čas nekoliko podaljša, pa tudi čevlji so običajno bolj mokri 🙂 Še 2x toliko in sem peš v službi. Z avtomobilom pridem v dobrih 5 minutah, vendar ga za prevoz na delo ne uporabljam. Z avtobusom, ki trenutno stane 1,2€ pa potrebujem za prevoz dobrih 15 minut. Postaja je od vrat oddaljena nekaj 10 metrov.
Kolesa ne uporabljam, ker mi za prevoz v službo ni všeč 🙂
Še kakšen razlog bi se našel, na primer vozni red. V enem delovnem dnevu na teh postajah ustavi v eni smeri 19 vlakov, kar je povprečno vsakih 50 minut.
In koliko za prevoz na delo prispeva delodajalec? 0,48€ za eno smer oz. 0,96€ vsak dan. Bi ob tem še kdo pomislil na javni prevoz?
Sam bom, dokler bo mogoče ostal pri pešačenju in poskrbel za čisto okolje in svoje zdravje. Ob slabem vremenu pa se bom poskusil izogniti sprevodniku na vlaku.
Iz železniške postaje v Opatiji, kamor sem se pripeljal z vlakom, se okrog 9h prav počsi odpravim proti obali. Peljal bi se lahko še naprej, vendar bom nekaj ur namesto čakanja raje izkoristil za sprehod. Temperatura je kljub zgodnji uri kar visoka. Po kratkem obhodu Opatije se odpravim proti Rijeki, saj bi tja rad prišel še pred najhujšo pripeko.
Pot v glavnem vodi ob obali, deloma po senci drevoredov, deloma pa po razgretem asfalfu.
Po dobrih treh urah in približno 14km. pridem do mesta. Poiščem še karto za katamaran, katerih okrog 14:30 zmanjka…
…in uživanje se lahko prične.
Delodajalec me je ravno za prvega maja prestavil v hčerinsko podjetje in mi s tem omogočil dodatna dva kilometra poti, ki jih opravim na poti v službo. Skoraj vsakodnevna pot se mi s tem v eno smer podaljša na 5,6 km, kar predstavlja ob hitri hoji ravno eno uro. Odličen trening za morebitne nove podvige.
Letno bom tako na poti v službo in domov opravil približno 1.500 km. (cca 110 dni, ko grem v službo peš celo razdaljo in 100 dni, ko prehodim le del. poti).
Tokrat pot za tiste, ki ne marajo vzponov. Iz Vižmarij proti zahodu mimo rocenske Policijske akademije desno do Vikerč, mimo Jakob Aljaž-eve rojstne hiše, do Zavrha pod Šmarno goro in naprej po makedamski cesti do Šmartna. Od tu do Tacenskega mostu je še dober kilometer. Vsega skupaj slabih 10km in dve uri hitre hoje.
Krajši nedeljski (sobotni) izlet po neobičajni poti iz Vižmarij proti Mazijevi poti na Grmado, sledi pot do sedla in Šmarne gore ter spust po romarski poti do Šmartna. Kdor ne mara nedeljske šmarnogorske gneče, mu bo ta pot zagotovo všeč. Sledita še dva kilometra hoje po asfaltirani cesti, delno brez pločnika, do izhodišča v Vižmarjih. Skupaj tri ure zmerno počasne hoje.
