E6 2010

Ponoči je bilo prijetno hladno, ravno pravšnja temperatura za spanje 🙂 okrog 1°C. tudi pihalo je ravno toliko, da sem imel svež zrak. Nekoliko me je motila le trda klop. Zjutraj se kljub temu odločim, da bom s pohodom prekinil in nekoliko počakal na ugodnejše temperature. Za take razmere bi že tako pretežkemu nahrbtniku moral dodati še kakšen kilogram opreme. Za teden počitnic do konca aprila se bom z družino raje preselil v tople kraje in premislil o tem, kdaj in kako nadaljujem. Seveda pa bom danes še izkristil nekaj uric do prihoda prevoza.Izpred Partizanskega doma na Malih Kopah se pot spusti po široki makedamski cesti, a že kmalu zavije desno v gozd, kjer se strmo spusti. Pred Turiško vasjo pa se moje sanje o lepo označeni poti razblinijo. Zmanjka poti, ni več markacij. Vrnem se do zadnjih oznak, toda nikjer ni več novih. Pogledam na navigacijo. Pot me vodi do potoka, a od tam naprej le še travnik. Ponovno nazaj in naprej, malo levo, malo desno… Dovolj bo neproduktivnih poskusov, zato se odločim, da ko čez prvi travnik mahnem do vaške ceste in kljub daljšemu ovinku nadaljujem pot po cesti do Turiške vasi. Tu se znova pojavijo markacije in brez večjih težav pot nadaljujem do odpada, ki je trenutno gradbišče. Markacija kaže proti gradbišču in oddaljenemu gozdu. Ravno prava lokacija, da zaključim moj kratek dvodnevni pohod in od tu ob prvi priložnosti nadaljujem pot proti primorski 🙂

Budilka že navse zgodaj odzoni svojo melodijo, a ker tokrat nisem vezan na letalo ali kakšno drugo “po voznem redu vezano” prevozno sredstvo, se samo obrnem in še malo pospim. Do mejnega prehoda Radelj je dve uri vožnje in do pol desetih se je kljub pogledu na zasneženo hribovje že prav lepo ogrelo. Pričaka me tabla z napisom evropske poš poti E6. Po nekaj 100 metrih spusta po asfaltni cesti se na mojo veliko veselje pot odcepi levo in nadajuje po gozdni stezi. Po slabe pol ure spusta prispem v gostilno, kjer imajo prvi žig. Tokrat se z žigi res ne bom obremenjeval, saj mi ne nudijo ne prenočišč, ne hrane ali še česa bolj eksotičnega. Vseeno se prvemu ne odpovem. Vpišem se tudi v knjigo in prav začudeno gledam zadnje vpise, ki so datirani lanskega septembra. Gostilničar mi pojasni, da pride tu in tam kakšen pohodnik, a v knjigo se res vpišejo le redki. Pa se ponovno spomnim na to, kakšne ugodnosti pohodnikom prinaša vpis, se nasmejim in nadaljujem pot. Sledi spust v Radlje in nadaljevanje hoje proti Vuhredu.
Nad samimi oznakami sem pozitivno presenčen. Niti enkrat samkrat ni dvoumnih oznak ali neoznačenih mest. Po prečkanju Drave Se pot nadaljuje proti Sv. Antonu. Sledi dobro uro dolg vzpon in ko po kratkem spustu mislim, da je vzpon končan, se prava pot šele začne. Vzpon proti Smučišču Kope je strm in ni mu videti konca. Nahrbtnik, ki je že po ravnem težak, je tu vsake pol ure vsaj še za kilogram težji. Malo pred vrhom pa me pričakajo še prave zimske razmere. Kjer ne gazim snega so ledene plošče in obratno. Morda je za mojo hojo po E6 s šotorom še nekoliko prezgodaj in bi moral še malo počakal. A o tem se bom odločil jutri. Dom na kopah je zaprt, zato bom prenočil v zatišju na klopici pred vhodom. Skuham si večerjo in po dobrih 1.000 metrih vzponov kar se da hitro zaspm.

Slovenijo prečkata dve evropski pešpoti, E6 in E7. Pešpot E6 poteka od Baltika do Jadrana, E7 pa od Atlantika do Črnega morja. Za letošnji podvig sem si izbral slovenski del pešpoti E6, katerega nameravam prehoditi konec aprila, začetek maja po etapah v bližnji prihodnosti, s startom v Avstrijskem Eibiswalduozu oz. Ivniku. Bolj verjetna je alternativa s startom na mejnem prehodu Radlje pri Radljah ob Dravi. Pot nadaljuje čez Pohorje, Kope, Mozirje, mimo Trojan, čez zasavsko hribovje, do Janč in Grosuplja. Nadaljuje mimo Taborske jame, čez Turjak, Mačkovec, kjer prečka E7 in nadaljuje na Bloke. Sledijo Stari trg, najvišja točka Snežnik in Ilirska Bistrica. Zaključek poti vodi čez Brkine proti slovenskemu delu Istre do Strunjana. To je le kratek del 5.200 km dolge evropske pešpoti E6.

Slovenski del meri okrog 360 km, za kar sem si rezerviral 14 dni z dvema rezerve. Točno razdaljo bom izvedel, po prehojeni poti. Po pričakovanjih bi moral pot prehoditi
v času 12 do 14 dni
do konca leta, kar pomeni, da bom lahko v soboto, 8. maja prehodil še krog okoli Ljubljane. Seveda pa je vse odvisno od razmer, počutja in vremena.

Trenutno se ukvarjam tudi z vprašanjem, ali bom v nahrbtnik zložil šotor in vso temu primerno opremo, ali se bom oborožil s plačilnimi karticami in debelo denarnico. Bolj kot premišljujem, bolj verjetna se mi zdi varianta s šotorom. Prvi razlog je pogostost prenočišč in njihova oddaljenost od trase, drugi pa je seveda cena, saj se nočitve gibljejo med 30 in 70 EUR.

Tudi tokrat bom, če bo le vse delovalo, dnevnike objavljal sproti, med hojo po E6. Testi kažejo solidno delovanje, a na poti se vedno pokaže še kakšna težava.

Če se bom na pot odpravil s šotorom bo dodatno težavo predstavljala oskrba vseh naprav z električno energijo, ki bo odvisna predvsem od količine sončnih dni. Za vse objave nameravam uporabljati le alternativne vire energije (sonce).

Povezave:

• Evropska Pešpot E6 Slovenija
• E6 od mejnega prehoda Radelj do Strunjana – Odličen dnevnik s podrobnim opisom poti

Predvidene etape:

• Poti nikoi ne planiram za več kot nekaj dni vnaprej

Dolžina: cca 360km

Trajanje: cca 14 dni