Via de la Plata – 2009

Ravnokar mi je moj dlančnik izbrisal zadnjo uro in pol pisanja, ura pa je že nekaj čez polnoč. Pa se torej lotimo zadeve ponovno, morda malo krajše kot prvič.Moja današnja etapa bo prva bolj gorata in zaradi cene hostala v Requejo tudi nekoliko daljša. Za slabih 8km hoje si namesto enega -hostal- spanja lahko privoščim 10x spanje v albergih.
Zjutraj si najprej privoščim nekaj pomaranč, ki mi jih je iz svoze zbirke okrog 3kg odstopil Španec. Danes si bo privoščil obilico soka.
Jutro je mrzlo toda jasno in brez oblačka. Odpravim se v center naselja, kjer oznake nenadoma izginejo. Seveda, danes je sobota in avtomobili so parkirani ob pločnikih, kjer so oznake.
Za vsak slučaj vprašam za pot nekaj najzgodnejših domačinov. Nekateri mi predlagajo pravi Camino, drugi mi svetujejo pot po cesti. Če sem do tu prišel po uradni poti, bom tudi nadaljeval in se podam v smeri puščic. Pot zavije v breg, med grmičevje in le po občutku držim smer. Izkaže se, da sem bil na pravi poti. Do Terroso nimam nikakršnih težav, tu pa mi povzroča težave puščica, ki je obrnjena prav smešno.
Držim se besed, ki sem jih slišal na tem Caminu že neštetokrat. Todo reto. In se odpravim naravnost naprej. Pot je vse ožja in na križiščih ni več oznak. Kmalu se ponovno znajdem v neprehodnem grmičevju in izgleda, da sem tokrat pošteno zašel iz poti. Poskusim priti na pravo pot, a bolj ko hodim, težje je kam priti. Močvirje, grmičevje, in kmalu tudi široka reka brez mostu v vidnem polju. Še dobro, da imam navigacijo in si vedno poskusim zapomniti položaj zadnjih oznak. Po nekaj klancih, potokih, osmih kilometrih, močvirju in slabih dveh urah hoje se končno znajdem na mestu s puščico. Moja prva odločitev se mi še vedno zdi pravilna, a se vseeno razgledam po bližnji okolici. Na ograji, poraščeni z rumenim mahom in tokrat obsijani s soncem se mi zdi nekaj podobnega puščici. Po podrobni raziskavi se odločim, da bo to pravilna smer – ki pa je precej drugačna od tiste prve oznake. Še dobro da je danes prav lep dan, zato se dobre volje odpravim naprej.
Ponovno srečam nekaj včerajšnjih štirinogih živali, ki preplašeno tečejo v gozd. Do Requejo nimam več kakšnih večjih težav.
Tu pridem do odprte trgovine, kjer se založim s sadjem, kruhom in rdeče-belo pločevinko mrzle rjave tekočine, ki bo poskrbela, da mi sladkor v krvi preveč ne pade. Srečan tudi dva kolesarja, ki me seveda prehitita.
Tu se bo danes pričel resnejši vzpon. Na prvem bregu me že čakata kolesarja, ki popravljatavljata verigo, ki je popustila pod bremenom, ali pa se ji je odtrgalo 🙂
Sledi vzpon na 1350 metrov visok prelaz, kjer imam priložnost občutii sneg in narediti čisto pravo kepo. Upam da zadnjo letos.
Pot poteka približno 4km od Portugalske. Od tu nekje je tudi fotografija, ki ni ravno tiste vrste s katero bi se hvalil. Predstavlja pa pokrajino, po kateri sem danes hodil.
Pot se ob reki spusti do Padornelo, deloma po cesti, deloma po makedamu, ki se počasi spreminja v gozdno pot, nato v blatno stezo, na koncu pa hodim ob in po pravem potoku.
V Aciberosu vprašam za nadaljno pot in ponovno dobim klasičen odgovor -Todo reto-. Gospa se morda ravno tisti trenutek ni spomnila vseh nekaj deset krišišč in ovinkov.
Končno se okrog 19h znajdem pred albergom, ki je prva stavba v naselju in je začuda odprt. Verjetno nima smisla ponavljati, da sem ponovno sam. Če sem bolj točen, obiskal me je nek Španec, ki mu alberge ni preveč všeč, saj nima televizije, da bi si ogledal teniški polfinale, če sem ga prav razumel. Odloči se za bližnji kmečki turizem.
Meni pa je prav všeč, saj ima čisto vse. Kuhinjo, toplo vodo, čisto prave postelje in električne radiatorje, ki bodo služili za sušenje perila.
Zvečer prične pihati močan veter, sam pa si ob tem čudovitem zvoku, skuham večerjo in se odpravm spat.

Danes je jutro prav zabavno, najprej se zbudi Španski pohodnik, vedno ga pozabim vprašat, kako mu je ime, saj se mu vedno nekam mudi. Prične ropotati, kolesar pa se nekaj pritožuje in se pokrije čez glavo. Še bolj prične bentiti, ko prižge luč. Mislim da je včeraj preveč pokadil in se mu danes nikamor ne da.Sam izkoristim priložnost in se prav na hitro pospravim na prosto. Ker je prvi pohodnik že odšel, za sabo ugasnem luč in kolesar si naglas oddahne.
Jutro je precej toplejše od včerajšnjega, in že sedaj se sprašujem, kako bom opoldne sopihal po soncu. Danes bom z razliko prejšnjih dni prehodil celo množico naselij. Kako velika bodo, pa bom videl sproti. Vem samo, da imam kruha le še za zajtrk, ki si ga bom pripravil čez nekaj kilometrov. Tudi avtocesto bom prečkal kar nekajkrat.
Torej pričnimo današnjo pot. Čez avtocesto pridem do Valdemerilla. To je kraj s cerkvijo a brez bara in trgovin. Tudi ura je še prerana, da bi bile trgovine odprte. Tu vse oživi šele po 9h. Vas je kot izumrla. Ko pridem iz naselja si privoščim zajtrk. Nahrbtnik imam prav težak, saj se v njem skriva celo marmelada in čokoladni namaz 🙂
V Cernadilla že pričnem zastavljati vprašanja o kruhu a mi odgovorijo da v naselju nimajo kruha, in da jim ga panadero pripelje malo pred 12. Čakanje torej odpade.
V San Salvador de Palazuelo se vprašanje ponovi a tudi odgovor je precej podoben, le da pride kruh pol ure prej.
Pričnem razmišljati. V Entrepiñas bom okrog 11h torej ravno takrat, ko bo kruh prišel v vas. Tam sem bil res ob predvideni uri, a se v naselju ni nič dogajalo. Tuda še preden zapustim vas se zasliši glasno trobljenje. Obrnem se in skoraj stečem za zvokom. Ljudje, zbrani okrog kombija pa mi že od daleč mahajo in kričijo. Ne tu, Camino je zgoraj!
Ampak jaz bi pa kruh kupil. Pa planejo tudi oni v smeh, me spustijo mimo vrste do kombija, kjer si kupim največjo štruco, ki jo premore in se nato res vrnem navzgor na pravi Camino.
Pot vodi v dolino in prav na najnižjem delu pred mano zbežita dve živali, gamsa, kozoroga, kdo bi vedel. Vem samo, da imata rogove, veliko belino okrog repa in se jima nekam strašno mudi.
Ker se bojim, da bom svež kruh poglodal še pred kosilom, se ob pol dvanajstih odločim za glavni obrok.
Ponovno prečkam avtocesto – seveda so to nadvozi, in si ogledam manjše naselje Asturianos. Ta naselja imajo skoraj obvezno vodnjake in voda s teh vodnjakov se ne da primerjati z mnogo slabšo vodo iz pipe. Seveda je voda povsod pitna. Kjer ni, je to posebaj označeno.
Ko sem že mislil, da bo danes pot nemogoče zgrešiti, saj je odlično označena, kar naenkrat zavije v gozd, med grmičevje in le po občutku skušam hoditi od enega do drugega drevesa z zbledelimi oznakami.
Pot vodi mimo Palacios de Sanabria, Remesal, čez avtocesto do Otero de Sanabria. Tu se zaključi makedam oz. gozdna steza. Po dolgi vijugasti cesti se tokrat za spremembo sprehodim pod avtocesto. Pridem do Triufé, od koder je še 4km do današnjega cilja.
Sledi še en nadvoz, od koder se že lepo vidi današnji cilj. Privatni alberge je na začetku turističnega mesta, tako da bo potrebno jutri najprej prečkati mesto in se podati v hribovje.
Prispem še dovolj zgodaj, da si operem perilo in v miru nakupim hrano za večerjo in vikend. V trgovino se odpravim lačen, toda vzamem tudi jutrišnji plan poti, da me opominja, koliko hrane si bom natovoril. Hrbtenica in kolena pa ploskajo od navdušenja :).
Zvečer si v kuhinji, ki je prav lepo pospravljena in zelo čista, skuham večerjo in se pripravim na nov dan.
Nocoj je v albergu tudi včerajšnji Španec, ki si bo vzel dan počitka in se ponovno podal na pot šele pojutrišnjem.
—
Branka, tudi Zlatki gre na Frances odlično. Tu in tam si pošljeva kakšen SMS.
Poti so tu res prav slabo označene. Morda malo spominjajo na Camino del Norte. Veliko oznak je prestavljenih zaradi novih cest in avtoceste. Vendar s tem tudi Camino izgublja svoj čar. Danes nisem več štel, kolikokrat sem moral prečkati ac. Vsekakor prevečkrat.
—
Sonja, nikakor se ne počutim sam, še manj osamljen. Če bi želel več družbe, bi se odpravil kak mesec kasneje na kakšno drugo pot. Sam imam ravno zaradi samote na poti tako rad zimski čas. Na tej poti se lahko odmaknem od vsakodnevnega vrveža, ki ga imam dovolj že v vsakdanjem življenju. Nekateri ne morejo preživeti dan brez družbe, drugi se včasih za kakšen dan 🙂 raje umaknemo na “svoje”. Skratka užitek na vsakem koraku.

Včeraj zvečer so imeli v stavbi, kjer je tudi aberge, vaščani bojni posvet o današnjem prazniku. Sredi noči, ob pol desetih sem jim moral odpirati vrata. Komaj sem se spravil iz postelje in spalne vreče, v sp. hlačah do vrat, misleč da je prišel kakšen revež, romar spat, pa se pred mano znajde cela množica vaščanov.Nekaj so se opravičevali, sam pa sem se ponovno posvetil postelji. Pol ure kasneje se je zgodba z zapiranjem vrat ponovila.
Zjutraj sem preveril termometer in v prostoru, kjer sem spal, je kazal 8°C. Prav na hitro se oblečem v svojo pohodno opremo, pojem zajtrk in si skuham čaj.
Zunaj me čaka še eno presenečenje, saj je vsaj 10 stopinj manj kot v stavbi. Polja in travniki so lepo pobeljena z zmrznjeno roso, iz bližnje reke pa se pošteno kadi. Morda bi si moral poleg zimske kape, rokavic in termo flisa, ki mu veter ne pride do živega omisliti še dolge spodnje hlače in majico z dolgimi rokavi. Bom videl, kako bo jutri.
Malo pred Camarzana de Tera srečam Španskega pohodnika, s katerim skupaj iščeva pot. Ta je namreč še vedno oz. vedno slabše označena.
V Calzadilla de Tera gre v bar, kjer pije pivo, sam pa želim priti le do kruha, ki mi ga že malo primanjkuje. Le smeji se mi, točajka pae potegne od nekje včerajšnji kruh. Seveda sem popolnoma zadovoljen, plačam in nadaljujem pot.
V Olleros de Tera se pot razcepi levo za kolesarje in desno za pešce. Vodi ob reki Tera, dokler ne pride do križišča, kjer so oznake spremenjene. Sledim novim oznakam, ki me privedejo na cesto, predvideno kolesarjem. To mojo današnjo pot podaljša za 2km. Cesta pelje čez jez, na drugi strani pa ponovno ob reki proti severozahodu.
Ves čas se počasi dviga, hribovje iz daljave pa postaja vse bolj resnično. Jutri je zadnji dan ravnine, nato se prične zahtevnejša zadnja četrtina poti, po hribovju, kjer se bom vzpenjal in spuščal med 400 in 1400m.
Na poti do Villar de Farfón v daljavi zagledam zajca, ki se ne zmeni zame, saj gleda nekam v tla. Obstanem, on pa kar proti meni. Ko je oddaljen kakšnih 5 metrov, končno dvigne glavo, izbuli oči, čemur sledi zajčji rekord v skoku v višino in daljino obenem, potem pa teče v goščavo kot bi mu šlo za življenje.
V vasi mi kmet, ki je kkokošim ravnokar pokradel vsa jajca, ponudi vodo, saj ni nikjer vodnjaka. V hlevu napolnim čutaro, se mu prav lepo zahvalim in odidem naprej, tako sva oba zadovoljna.
Po Riónegro del Puente imam le še nekaj kilometrov do cilja toda vročina je neznosna in zaloge vode hitro kopnijo.
V naselju si priskrbim ključ in se stuširam. Med tem pride tudi Španec. Kuhinje ni, zato bom danes na mrzli hrani. Tudi za pridobitev pečata imam nekaj težav, saj ga alberge nima, ostalo p je po večini zaprto. Predlagajo mi neko trgovino, ki se odpre jutri po deveti. Po pregledu mesta pa le najdem odprt bar s pečatom.
Pozno zvečer prispe še en kolesar, ki začuda odlično govori angleško. Kasneje ugotovim, da je žena s Češke in uči angleščino ter da se mora vseskozi pogovarjati v angleščini, da ga lahko popravlja.
Oba kadita kot turka, tudi v albergu, sam pa se mirno sprehodim do okna, ga na stežaj odprem ter se zavijem v toplo spalno vrečo.
Gosta se kasneje odpravita na večerjo, toda kmalu prideta nazaj, saj je povsod vse zaprto. Sam medtem potegnem na plano še preostali kos kruha, ki sem ga dopoldne kupil v baru ter povečerjam, si umijem zobe in odidem spat.

Pot bo kratka, le 24km in temu primerno pozno vstanem. Pripravim si zajtrk, Daniela pa v tem času že odide na pot. Prehoditi želi okrog 40km.
Ob osmih je sonce že kar visoko a zunaj ni več kot 5 stopinj. Oznake poti so še vedno slabe, ponekod dvoumne, kar je še slabše. Naselja se prav kmalu znebim in znajdem se na neki novi makedamski cesti. Tu so puščice dvojne in vsake vodijo v drugo smer. Odločim se za desne in kmalu se znajdem med drevesi in grmovjem. Vseeno nadaljujem v začeti smeri in čez kakšen kilometer se izkaže, da sem le prispel na stezo, kjer so oznake dovolj jasne.
Dan je ponovno sončen, brez oblačka, kot že zadnjih nekaj dni. Pot je prašna in hlač niti ne perem več, saj so po eni uri hoje enako zaprašene kot pred pranjem.
Nahrbtnk je zaradi veliko vode ponovno težak in jutri bo še težji, saj imajo Španci enega večjih praznikov in bo vse zaprto. Še dobro, da sem zvedel za ta praznk.
Do prvega naselja – Bercianos de Valverde je 14km in pot se le vsakih nekaj kilometrov rahlo dvigne ali spusti. Prav daleč nekje pa se že vidi hribovje. V naslednjih dveh dneh se bo pot le rahlo povzpela, kasneje pa bomo še videli, kaj me čaka. Vsekakor obilica novih doživetij.
Približno na polovici poti si privoščim daljši oddih in malico oz. kosilo. Malo še posedim v travi in uživam v tišini, ki jo tu in tam prekine kakšen ptič.
V naselju pot prečka reko in se nadaljuje med drevesi, ki so jih pred kratkim posadili. Tu se dvignem za okrog 50 metrov in ponovno nadaljujem po klasični poti, ki ji ni videti konca.
V Santa Croya de Tera pridem že okrog 15h in v naselju je zaradi popoldanskega počitka vse mirno. Ogovori me lea sratea ženska, ki mi razlaga, naj ne ostanem v tem albergu, ampak naj grem do naslednjega v Santa Marto de Tera. Tudi moj prvotni namen je bil tak, saj me jutri že tako čaka 36km. Pravi, da je precej cenejši kot ta, med njima pa je vsega skupaj le 2km razlike.
Na končnem cilju se znajdem v manj kot pol ure in v baru, kjer požigosam dnevnik, dobim tudi ključe alberga, ki je na glavnem trgu. Ni nič posebnega, prej slab kot dober. V prostoru je zelo mrzlo, ni kuhinje, voda je topla in v kotu se skriva mikrovalovna pečica. Naselje ima 2 bara, cerkev in okrog 30 hiš.
Popoldne si v mikrovalovni pečici pripravim večerjo, uredim stvari za jutrišjo pot in nakupim precejšnje količine hrane za dva dni v bližnji trgovini, ki je precej za časom.
Zvečer se pripeljejo trije kolesarji, a si ob ogledu alberga premislijo in se odpravijo kilometer nazaj, v privatni hostel. Tudi v redu, bom lahko zjutraj v miru ropotal.

Danes sem noč podaljšal, saj je kilometrov manj in se mi nikamor ne mudi. Za zajtrk ni primernega prostora, zato bom pojedel, ko pridem iz naselja. Ko odhajam, se kolesar, ki se mi je včeraj popoldne pridružil, ravno prebuja. Ker ni ravno družabne sorte – pa sem mislil, da sem sam tak, se le na hitro posloviva.
Včeraj sem natakarico v sosednjem baru, ki je tudi skrbnica hstla sprašeal o 4km oddaljenih ruševinah Monasteria de Moreruela. Razloži mi, da bo jutri (danes) zaprt, ker je torek in če bi prej vedela, da me zanima, bi me z avtom peljala do tam.
Pot se na križišču razcepi in odpravim se proti zahodu. Moje prvo spoznanje je bilo: Kje so pa oznake? Razgledam se naokrog in ker ni ničesar, se držim pravila. Če ni drugače nakazano, greš naravnost. A že čez nekaj trenutkov za mano nekdo kriči. Obrnem se, da vidim kaj dogaja in na križišču zgledam staro pastirico brez zob, ki mi maha. Grem do nje, in mi začne na dolgo in široko nekaj razlagati. Tudi če bi znal odlično Špansko, ne vem koliko bi jo razumel. Nekako se le dogovoriva, da je Camino na desno in ne naravnost.
Tudi na drugih križiščih so razmere podobne. Puščic ni, ali pa so tam le bledi ostanki. Celo lisica, ki jo srečam izgleda nekam zgubljeno… Samo dokler me ne opazi, nato ostane za njo le oblak prahu.
Pot se strmo spusti do reke oz. jezera, čez katero je speljan star most. Tu Camino nekaj časa vodi ob vodi, kasneje pa se prav tako kot se je spustil, hitro dvigne.
Tu me dohiti Nemka, ki si ravno pripravlja daljši postanek, zato odhitim dalje. Ponovno sem na starih dobrih ravnih poteh, ki jim ni videti konca.
Po malici me pred končnim ciljem čaka le še Faramontanos de Tábara.
Pred ciljem nekoliko zgrešim pravo pot, zato moram zadnji kilometer prehoditi po asfaltu.
Alberge se nahaja na koncu naselja in ker ni odklenjen, moram najti ključe. Po posvetu z bližnjimi domačini mi le uspe.
Kmalu za mano pride tudi Daniela, ki je 15 let bivala v Španiji, hodila v francosko šolo, živi pa v Nemčiji ter dela v razvoju znane tovarne letal kot projektni vodja. Po končanih obveznih opravilih – tuširanje, pranje perila… se odpraviva v center po nakupih in na pijačo. Tu smo kar naenkrat z vsemi prijatli, nosijo nama pijačo, da se nazadnje komaj izmuzneva iz bara. Tu v Španiji se vse življenje odvija v barih. Če sta na kupu cerkev in bar, je to vas, če pa je vsakega po dvoje, se temu reče mesto, mi razlaga Daniela.
Večerjo si skuhava sama in ker je ura že veliko, prav hitro pospraviva posodo in odideva spat.
—
Sonja, upam, da se res prav kmalu vidimo na kakšnem pohodu. Glede pisanja pa vidiš, da se tudi meni včasih ne da, in je vse skupaj bolj kratko in zmedeno napisano 🙂
—
Žika, res uživam v naravi, zaradi lednega plezanja pa je tudi meni malo žal, ampak saj bo še veliko priložnosti.

Včeraj se mi je izpolnila želja, da bi enkrat spal v -ta pravem albergu-. Druga želja, da bi enkrat na Caminu spal na prostem pa upam da se mi izpolni enkrat, ko bo zjutraj vsaj 10 stopinj več.
Dvo centimeterski blazini ponoči nista nudili ne vem kakšnega udobja, prostor pa se je prav lepo segrel in ko sem zjutraj stopil ven, me je pošteno zmrazilo. Počakal bom vsaj še do osmih, da bo vzšlo sonce.
Zaklenem velika železna vrata in se sprehodim do nabiralnika mestne hiše, da vrnem ključe. Seveda ob tej -zgodnji- uri ni še nikjer nikogar. Tu in tam kakšen avtomobil.
Pot do Montamarte poteka, le kje drugje, po dolgi ravni makedamski poti, ki ji ni videti konca. Po treh urah se le prikažejo hiše. Pot poteka skozi naselje, toda nikjer ne zasledim trgovine. Z iskanjem pa tudi ne bom izgubljal časa. Moje zaloge v nahrbtniku se bližajo koncu. Imam še pol vrečke v sladkorju praženih mandljev, če temu lahko rečem hrana, dva dni star kruh in nekaj sadja ter makaronov, ki pa jih neželim jesti surovih. Zato pa je nahrbtnik kljub obilici vode peresno lahek več kot 14kg zagotovo nima.
Pot mimo jezera in reke vijuga levo in desno. Naredim 5km a se ne premaknem nikamor. Še vedno vidim pot, po kateri sem hodil pred več kot eno uro.
7km pred ciljem se ustavim v baru, da nekaj pojem. Zaloge so skopnele, v vasi pa je ob 16h še siesta in trgovine so zaprte. Mislim, da je to prvi bar, v katerem bom malical. Ali pa drugi. Ne spomnim se več. Na splošno se jim izogibam, prav tako restavracijam.
Pot je danes sicer dolga, a prav nič zanimiva, zato nimam o ničemer pisati.
Danes je moj zadnji dan na Caminu Via de la plata, ki se zaključi v Arbas de Puerto. Jutri se pot razcepi in nadaljujem po Camino Mozárabe oz. Camino de Fonseca. Podatki so na vsaki info tabli ali knjigi drugačni. Ko pridem domov bom zadevi poskusil priti do dna.
Vsekakor se lažji del poti čez nekaj dni zaključi in ostane še zadnja tretjina gorskega Camina.

Danes naj bi prehodil 32km do Zamore, toda ker se želim mestom izogniti, in jutrišnjo 40km etapo skrajšati, bom pot poskusil podaljšati za 6km, do Roales.
Alberge, kjer sva prespala z Gottfriedom, je čist, s kuhinjo in 12 ležišči. Cena je nekoliko višja, na račun čistih rjuh – le kdo jih potrebuje?
Danes je za bujenje skrbel Nemec in sicer ob 6:15.
Po krajšem zajtrku se odpraviva v mrzlo jutro. Ura je še zgodnja in kar nekaj časa sonce še ne bo pokukalo izza hribov. Kljub rokavicam in kapi je pošteno mrzlo.
Naselje je majhno, zato se prav hitro ponovno znajdeva ob opuščeni železniški progi. Sonce prav počasi pokua izza hribov in ptiči pričnejo prepevati. Kmalu se bo segrelo. Malo postanem, se razgledam in se prepustim užitkom. Gottfried gre naprej, saj ga zanimajo le mesta in stvaritve, ki jih je postavil človek. Na Camino pač hodimo z različnimi razlogi.
Pot danes začuda ne poteka v celoti po ravni črti in tudi asfalta je je nekaj metrov. Po prvi tretjini poti prečkam Villanueva de Campeán, naslednji kraj pa je Zamora. Na tem delu srečam Gottfrieda, počivati v senci. Tu ga prehitim in do Zamore se ne srečava več.
Zamora je bistveno manjša kot Salamanca in po moji prvi oceni starejša. Pri lokalnih policistih skušam dobiti informacije o 5km oddaljenem Roalesu, a nimajo pojma. Na telefonski številki mestne hiše pa se tudi nihče ne javi. Verjetno bo za to kriva nedelja. V knjigi piše, da alberge je, na seznamu Alvip pa ga ni. Vseeno bom poskusil srečo. V najslabšem primeru bom moral od Roalesa prehoditi še 12km.
V Zamori si v prvi pasteleriji kupim nekaj dobrot in v sladkorju pražene mandlje. Nakupu sledi pohod proti današnji končni postaji.
Pot mine hitro, mimo gradbišča nove avtoceste, kjer je ponovno nekaj zmešnjave z oznakami in že stojim pred mestno hišo v lovu na ključe. Stare ženičke, ki posedajo na klopeh me napotijo v sosednjo hišo, kjer mi gospa iz Ayuntamienta prinese šop ključev. Napoti me na glav o cesto v stavbo Salon Municipal Roales.
Kmalu se znajdem pred velikimi železnimi vrati. Ko odprem, sledi presenečenje, saj stopim v prazen prostor 15x15m z odrom in mizo na njem.
Na dvorišču je za drugimi železnimi vrati stranišče in kopalnica z ledeno mrzlo vodo.
Na odru si torej posteljem z edinima dvema umazanima blazinama in se prav na hitro umijem.
Tu so v nedeljo zaprte vse trgovine, restavracije v tem naselju ni, najdem le bar, kjer si za večerjo privoščim sendvič in kos tople tortille patate.
Sedaj si bom za kakšno urico prišgal plinski grelnik, kakršnega srečamo pri nas pozimi na stojnicah in se pripravil na spanje.

Danes bo sledila še ena etapa s prav lepim številom kilometrov. Iz Salamance se odpravim malo pred osmo toda v mestu je prav pusto. Med stavbami nikjer ne posveti sonce, povsod, kjer smetarji še niso opravili svojega dela leži polno odpadkov, mladina, ki komaj stoji na nogah se odpravlja domov, razbita izložba… Prav zaradi takih stvari mi večja mesta niti malo niso všeč. Morda sem mestne gneče naveličan že od doma. Gottfried pa ne more in ne more prehvaliti Salamance. Za danes je rekel, da se bo ustavil v prvem Albergu v Calzada de V.

Alberge je na začetku mesta in predem pridem ponovno na pravi Camino mineta skoraj dve uri. Tu ponovno posveti sonce in izpušne pline zamenja vonj cvetja.
Pot ponovno poteka po peščenih cestah brez konca. Naselja Aldeaseca de Armuña, Castellanos de Villiquera in Calzada de Valdunciel, kjer je alberge bežijo mimo mene.

Med potjo srečam kmeta, ki po prvi oceni že dolgo ni srečal nikogar, saj mi že od daleč maha in ko pride bliže, ga ni za ustaviti. Govori in govori. Ponovno sem pred nalogo, da mu razložim, kje je Slovenija, ki jo takoj poveže z rusijo. Komaj mu dopovem, da je to del bivše Jugoslavije. Nekaj časa mu je jasno, nato pa nas začne mešati s Srbijo. Obljubi mi lepo vreme, mi zaželi buen Camino, nato pa se postavi pred svoj res ogromni traktor z jelenčki in vpraša: Ali imate tudi pri vas take? Rečem, da malo manjše in je takoj še bolj nasmejan. Izgleda, da je tudi tu pomembno, kako velikega imaš 🙂

Sledi zelo slabo, morda ne tako slabo kot dvoumno, označena pot, ki poteka po in ob N-630. Vso zmedo gre pripisati novi cesti A-66, ki jo ravno gradijo. Deloma hodim tudi ob progi, ki že vrsto let ni v uporabi, saj je vsa zaraščena in rjasta.
Blizu španskih zaporov me nekdo od daleč pokliče. Seveda, Gottfried. Odločil se je, da bo šel tudi on do El Cubo de Tierra del Vino, ali pa si je mislil, da bo bolje če hodi z nekom, ki zna vsaj malo špansko. Skupaj hodiva po novo narejeni avtocesti in verjetno sva ena izmed redkih, ki bodo hodili po njej, saj jo bodo izgleda kmalu odprli.

Okrog pol šestih se končno znajdeva pred albergom. Po telefonu moram le še poklicati za ključe, in že uživava vsak na svoji postelji.

Večerjo si tokrat skuham na čisto pravem štedilniku, operem nekaj perila, ki ga bom skrivaj posušil na električnem radiatorju, potem pa se posvetim počitku.
—
Axi, tudi tebi želim vso srečo na Camino del Norte. Ta je zame še vedno tisti, ki mi je ostal v najlepšem spominu. Tako po pokrajini in doživetjih – naklučjih, kot po prijaznosti domačinov.
In seveda dobrodošla v družbi vseh, ki smo prehodili enega od Caminov in nas sedaj nekaj vleče nazaj 🙂
—
Branka, nikakor te nisem hotel prestrašiti. Seveda je pot prečudovita in če jo vsako leto prehodi nekaj tisoč romarjev, med katerimi smo lepo zastopani tudi Slovenci, ne vidim razloga za strah. Še vedno pa sem mnenja, in bom kot kaže tudi ostal, da je edini pravi Camino tisti, ki ga prehodiš sam.
—
Mimogrede, v reviji Peregrino sem zasledil podatek, da je bilo rekordno leto 2004 (Jakobovo), ko je v Santiago v celem letu po vseh poteh prišlo 179.944 romarjev, kar je povprečno nekaj manj kot 500 dnevno. Če odštejemo še manj obiskane zimske mesece, si ne predstavljam gneče v Santiagu DC.

Upam, da nisem poleg vsega danes vstal še z levo nogo… Ne, nisem vraževeren, va vendar je danes petek. Pa še blizu polne lune smo.
Ponovno sem v odlični formi in čaka me le 26km do Salamance.
Nikamor se mi ne mudi, zato v miru pozajtrkujem, v mikrovalovni pečici si skuham čaj in pojem naj včerajšnjih dobrot. Odidem šele ob osmih, zato je sonce že visoko in odveč so vsa oblačila, razen majice s kratkimi rokavi. Ponovno bo lep sončen dan, saj na obzorju ni niti enega samega oblačka.
Iz vasi pridem še predno se dobro zavem. Če sem še včeraj pisal, da so sončne elektrarne zamenjale veterne, sem se pač uštel. Na koncu vasi je namreč polje približno 2000 sončnih panelov.
Pot bo danes potekala v skoraj ravni črti, ki se bo prelomila le v prvi in edini vas, ki jo bom prečkal v petem kilometru. Pot do tja mine kot bi trenil. V Morelle opazim alberge, ki v knjigi ni označen. Žal zanj nisem vedel, a že mora biti tako, saj drugače ne bi spoznal včerajšnje pekarice in hosteliere 🙂
Nikjer se ne morem izgubiti, saj daleč naokrog ni nobene druge poti, dežuje tudi ne, veter ne piha in ni kamenja, torej nimam izgovorov. V roke vzamem španščino in se odločim, da se pošteno naučim števil in števnikov.
V Morelle se izgubijo oznake za pot in za pomoč prosim mimoidočo starejšo sprehajalko. Mimogrede jo še pošteno izprašam glede letnic v španščini.
Čez nekj ur se v daljavi le prikaže mesto. Nad njim se dviga siv oblak, ki na obeh koncih mesta zbledi. Kdo bi si mislil, da mesta pridelajo toliko nesnage.
V Salamanco, mesto kulture, kot jo oglašujejo, pridem čez puente romano in nedaleč stran je tudi alberge. Odpre se šele ob petih, pa še poklicati je potrebno. S hostelierom se zmeniva za pol peto.
Med tem imam nekaj časa za ogled starega dela mesta. Kot da že ne bi dovolj hodil.
Po tuširanju in pranju perila se mi pridruži še Gottfried, ki je prišel že včeraj in prenočil v mladinskem hostlu. Španec pa si je zaradi fieste v svojem kraju vzel mesec dni dopusta.
Za večerjo si v mikrovalovni pečici, ki se je ponavadi izogibam, skuham makarone – prosim brez komentarjev, da to ne gre 🙂 in jih s še večjim užitkom pojem.
Z 62 letnim Nemcem iz bližine Aachna, ki se ob pol desetih vrne iz mesta se pogovarjava še kakšno uro, nato pa se zavlečeva vsak v svojo spalnico.
Danes sem zaključil pot v Španijo. Od jutri naprej bom hodil iz Španije. Tudi kilometrov se je nabralo že čez 500, kar pomeni, da je za menoj približno polovica poti.
—
Etape so bile res naporne, toda tokrat sem ubal drugačen pristop in uživam v vsakem dnevu posebaj. Četudi je naporen.

Prejšnje tri dni zvečer res nisem imel več prav veliko volje pisati teh člankov, saj sem v hostle prišel pozno popoldan (po 18h) in ko sem vse postoril, si skuhal in pojedel, je bila ura že vsaj 22. Zato se bom poskusil danes oddolžiti za prejšnje dni.Pot bo danes končno nekoliko krajša. 30km pot bo ponovno potekala le med dvema krajema, brez vmesnih trgovin ali barov. To pomeni, da bo v nahrbtniku poleg vse opreme še 2kg vode in ravno toliko, ali pa nekoliko manj hrane. Španec me je celo prepričeval, da v San Pedru ni trgovin in barov. Morda sem ga napačno razumel in jih ne bo DO San Pedra.
Ko se zbudim, najprej začutim noge, ki si še niso opomogle od preteklih dni. Tu resnično spoznaš, da so nekatere stvari, na katere nikoli niti ne pomisliš ali pa so same po sebi umevne, vredne veliko več. Ravnokar sem mislil na noge 🙂 in na to, koliko pozornosti jim ponavadi posvetim.
Ko stopim na trdno podlago, v stopalih začutim vsako kito posebaj. Ta bolečina je le trenutna, saj po nekaj metrih hoje izgine, in dokončno bo izginila, ko bo za mano nekaj normalno dolgih etap. Upam.
V nahrbtnik zložim stvari, ki ležijo vse povprek, saj imam spalnico z 12 ležišči samo zase. V čutaro in plastenko nalijem vodo in obtežim nahrbnik ter se odpravim zajtrkovati.
Oba ostala popotnika sta že končala in se pripravljata na odhod. Meni pa se danes nič ne mudi, zato si privoščim zajtrk s sadjem vred.
Iz naselja z nekaj hišami pridem v manj kot minuti. Lahko si bom ogledal še en sončni vzhod. Obrnem se tudi na drugo stran, kjer ravno zahaja polna luna. Če še ni pa še bo, ali pa je ravnokar že bila.
Travniki so lepo pobeljeni in temperatura je na 850m okrog -3°C Tudi luže so lepo pomrznjene in sonce jih stopi šele po slabi uri.
Hodim po pašnikih, kjer se nič hudega sluteč pasejo krave in veliki črni biki. Verjetno jih ne bodo redili zaradi mleka. Za vsak slučaj pospravim rdečo -nogavico- s telefonom, ki binglja iz nekoliko manj rdečega nahrbtnika. Kljub temu me bik še vedno opazuje s prav posebnim navdušenjem.
Pot se sedaj povzpne v hrib, od koder se lepo vidi številne veterne elektrarne, ki so zamenjale sončne, na desni strani pa se prav žalostno bohoti druga plat človeškega odnosa do zemlje – divje odlagališče odpadkov.
Rumenih puščic je zmanjkalo, pot GR-100 ni več označena in to bi lahko pomenilo le to, da sem nekoliko premalo gledal stvari, ki bi me morale zanimati.
K sreči se iz kot bi padel z Lune pojavi avto. Ustavim ga in povprašam za pot. Mlajši moški se na široko zasmeji, saj očitno nisem prvi, ki je zgrešil smer. Pokaže na točko nekj daleč in reče: No tam zadaj je pa prava pot. Napoti me čez njegov pašnik, kjer bo najbliže. Kasneje ugotovim, da sem si s tem pot morda za kakšen meter celo skrajšal.
Sledi vzpon na najvišjo točko do sedaj, in nekoliko naslednjih dni, 1100m visok hrib, katerega se vidi daleč naokrog. Morda bom od tu videl Včerajšnja popotnika. Toda onadva sta izginila, kot bi se ugreznila v zemljo. Verjetno ju srečam popoldan v San Pedru, kamor sta namenjena. Vidim le dolgo ravno cesto, na kateri se znajdem takoj, ko se spustim iz hriba.
Ponovno tako znani pogled ravne črte, ki se izgublja na vrhu hriba.
Po dobrih dveh urah cesta izgine izpred oči, in prav tako signal mojega veselega mobilca. Sledi šezadnja ura, po poljski poti. Levo rjava, desno pa zelena površina. In končno ob pol štirih na vidiku naselje z maloštevilčnimi hišami.
Puščice vodijo do Alberga, kamor pridem prvi. Po rezervnem telefonu s kartico -slovenskega ponudnika- pokličem hosteliero, ki mi zaupa, da je kjuč pod prepražnikom. Sicer je rekla da zna malo, malo angleško, a že po prvih besedah je jasno, da bova prišla s španščino bistveno dlje.
Alberge je lep, čist, tuda brez kuhinje. Restavracija, za katero je nek gost napisal naj se je na daleč izogibamo, pa zaprta. Obisk bližnje tiende je bil neizogiben, saj se mi prav danes ne grizlja surovih makarnov.
V trgovini po čistem naključju srečam lastnico sosednje pekarne, ki dela le dopoldan. Ta mi po nakupu prijazno odpre pekarno in ponudi čokoladne rogljičke in kruh, ki že cel dan leži na polici. Tudi to je sestavni del Camina.
Zvečer -ravno ob pisanju tega članka- me obišče lastnica alberga El Miliario, Nuria Rubio Bueno, predsednica Alvip. Zaželi mi srečen Camino in pove, da je moja španščina čisto v redu, in da sva se po telefonu prav lepo zmenila.
Pa sem ponovno dobil motivacijo za nadaljnje učenje 🙂
Včerajšnjih pohodnikov ni od nikoder, sam pa bom počasi zadrgnil spalno vrečo in ugasnil luč.
—
Milan in ostali sodelavci, tudi sam včasih 🙂 mislim na vas. Ko se vrnem, bom končno pripravil povzetek vseh štirih Caminov in te držal za besedo.
—
Zlatka, verjamem, da tega sporočila ne boš več brala, sicer pa sem ti napisal SMS. Za vse ostale, ki pa bodo to brali kot napotek:
Spalna vreča je na Caminu obvezen pripomoček, saj v albergih dobiš le golo vzmetnico, ponekod jo celo zaščitijo s kakšno prevleko, ki jo zamenjajo hkrati z novo vzmetnico 🙂
V nekaterih (večini) hostlov dobiš tudi blazino in morda kje kakšno odejo. Seveda govorim za javne alberge (municipal). Privatni se nekoliko razlikujejo – tudi v ceni. Tam včasih dobiš celo rjuho. Seveda pa si lahko izbereš tudi hostal (Hs), kjer praviloma za 20-30 EUR dobiš tudi brisačo in seveda hotel, za katerega je samo po sebi umeven kompleten komfort (nad 40 EUR).
Toda edini pravi Camino se vsak večer zaključi v Albergih.
Glede Pirinejev, se boš morala odločiti sama. V kolikor je snežilo pred več dnevi, verjetno ne bo težav, saj bo pot že shojena, sicer pa brez dobre navigacije sam ne bi tvegal. Pot do alberga je le dolga 27km. Posvetuj se z domačini v St. JPdP.
—
Branka, pot je res čudovita, čeprav je osebno verjetno ne bi zamenjal za Severni Camino. Pri tem Caminu je najpomembneje to, da si ga resnično želiš, imaš veliko, ne veliko, ogromno volje in vztrajnosti. Govorim za prvo polovico poti, saj me čaka še več kot polovico drugega težjega dela.
Predvsem se moraš navaditi na to, da pričneš v enem kraju, hodiš po dolgi ravni poti, ki ji ni videti konca oz. se konec skrije za prvo neravnino, in ko prideš na vrh griča se to ponovi, in ko končno le prideš popoldan na tisti hrib, kjer se vidi drugo naselje, te tam čaka (ali pa tudi ne) zaklenjen alberge in trgovine, ki so ponavadi popoldan zaprte. Seveda ni vmes ne krajev, ne vodnjakov in ne ljudi, ki bi ti lahko pomagali.
Toda ko to sprejmeš, te čaka pot, na kateri se lahko resnično -odklopiš- in le neizmerno uživaš ter spoznavaš samega sebe.
—
Sonja, tu je veliko konj, a le malo takih lepih belih, ki ti sami pridejo nasproti po prašni cesti. Res ne vem, od kje se je vzel. Na Caminu človek res doživi marsikaj.
Španšina… Hm, po moje bo imel Bojan še kar veliko dela. Moj namen je bil dober. Ponoviti vso snov in se vsak dan naučiti vsaj 2 novi besedi. Tuda ko dežuje ne gre, ko piha veter tudi ne (en list mi je odneslo že na začetku), ko je pot neravna tudi ne, saj bi rad ostal cel, ko pot sprminja smer tudi ne gre, sem se ravno danes celo brez španščine skoraj izgubil :), zvečer pa vedno ostane premalo časa. No ja, saj srečam kakšnega Španca, pa rečeva tudi kaj na to temo. Sem razmišljal, da bi na kratko – res na kratko napisal povzetek dnevnikov v španšini, saj me po poti spremlja tudi nekaj njih in nič ne razumejo, a mi že to pisanje vzame dnevno vsaj eno uro časa.
—
Nataša, res naj bi severne poti potekale po energetsko bogatih predelih. Namen mojega prvega Camina je bil med drugim prav to.
Morda pa je ravno ta tvoja izkušnja – pa nisi edina, ki si Camino doživela tako, posledica zmajevih črt. Menim, da je bil Camino najbolj pozitivna izkušnja za večino nas, ki smo ga prehodili.
Razmišljal sem, da bi enkrat naredil predstavitev vseh štirih poti, zakaj in kako sem se zanje odločil in kako sem jih sam doživljal. Nekako se mi zdi bolj primerno, kot na Internetu vsemu širnemu svetu razagati o tem in onem.
Seveda pa lahko kdorkoli in kadarkoli piše na moj mail. (kontakt na www.nagaju.com)
—
In če sem še koga pozabil, naj mi ne zameri 🙂