Camino Frances – zaključek
Trenutno sedim na enem izmed Londonskih letališč in se vračam domov poln vtisov s poti.
Na Camino sem se odpravil brez znanja Španščine ali Francoščine in brez priročnikov za pot. Imel sem le spisek krajev s hostli, ki sem ga dobil v St. Jean Pied de Portu, kopijo poti na treh A4 listih, denar in spisek najpogostejših španskih besed ter fraz na petih A5 straneh. Kljub nekoliko nejasnim oznakam predvsem zadnjih 200km. nikoli nisem zašel, ali se kakorkoli počutil izgubljenega.
Med 890 kilometersko razdaljo ki sem jo prehodil v slabem mesecu, sem srečal mnogo judi iz celega sveta. Pogovarjal sem se s pohodniki iz Avstralije, Avstrije, Brazilije, Italije, Japonske, Nemčije, Norveške, Nove Zelandije, Francije, Kanade, Slovenije, Španije, Velike Britanije, Združenih držav Amerike… V knjigah prenočišč pa sem zasledil še goste iz Estonije, Indije, Kitajske, Madžarske, Poljske, Švice… in tam je vpisanih še mnogo drugih držav, ki se jih trenutno ne spomnim.
Veliko pohodnikov pride na to pot iz verskih razlogov. Drugi so tu zaradi zdravega načina življenje, tretji za zabavo. Ko sem jih med pogovorom spraševal zakaj so se odločili za Camino, nisem nikdar dobil jasnega odgovora. Tudi od mene ga vrjetno ne boste izvedeli. Poti nisem prehodil zaradi verskega prepričanja, niti ne zato, ker bi me v to kdo pregovoril.
Odgovori oz. vprašanja ljudi so bili približno taki:
– Od prijatelja sem izvedel za to pot, pa sem jo želel prehodti še sam;
– Zanimalo me je, če zmorem tudi jaz;
– V Španiji je tako lepa narava…
– In zakaj si prišel ti?
Pohodniki smo na začetku večinoma hodili sami, med potjo pa smo si nekateri našli znance, drugi prijatelje, tretji ljubimce, četrti so prišli do konca sami, nekateri so odšli peš tudi nazaj. V kolikor imate možnost izbire, hodite sami, ali pa si za družbo izberite špance, saj vam bodo radi pokazali značilnosti in navade v posameznih krajih. Meni sta Španijo čudovito predstavila Fonsy in Joakin, par iz okolice San Sebastiana, s katerima sem prehodil 3/4 poti. Nikakor pa vas ne smejo ovirati pri hoji. Imejte svoj tempo, in na koncu morda ugotovite, da so bili najlepši trenutki poti tisti, ki ste jih prehodili sami.
Celotno pot od St. Jean Pied de Porta pa do Santiaga ali celo Fistere, nas je v tem letnem času prehodilo zelo malo. Na vpisnem listu v Santiagu sem bil med 25 vpisanimi edini. Drugi pričnejo pot v Pamploni, Burgosu, Leonu… Tudi med potjo sem srečal le nekaj ljudi, ki je pot pričelo v Franciji, seveda pa so bili tudi taki, ki so imeli v St. Jean Pied de Portu za seboj že 1000 km. ali celo več, in tisti, ki bodo šli peš tudi nazaj.
Kolesarjev je bilo med potjo precej manj kot pešcev, potujejo hitreje in se z njimi nisem imel priložnosti prav veliko pogovarjati.
Med popoldanskimi pogovori slišiš različna razmišljenja ljudi. Od takih, da imajo med potjo težave s svojim telesom le tisti popotniki, ki nimajo jasno zastavljenega cilja, do takih, ki pravijo da je kapitalizem malo boljše zlo kot socializem. Nikoli ni nihče omenjal ali izražal kakršnegakoli sovraštva ali nestrpnosti. Prav tako nikoli, niti enkrat, nisem naletel na osebo, ki ne bi bila prijazna, ne bi bila pripravljena pomagati ali se pogovoriti. Enako je bilo tudi z ljudmi ob poti. Prav tako ni imel nihče, s katerimi sem hodil težav z odvzetimi stvarmi.
Hrana je bila med potjo v redu. Če ste vegeterianec, al celo vegan, si boste morali med potjo večino hrane pripravljati sami, ali pa se malo prilgoditi (ribe, jajca, mleko, sir). Španci vam bodo namreč ponudili meso ali ribo. So pa vmes tudi svetle izjeme, ki vedo, da je riba žival.
V kolikor ste med tistimi, ki nameravate celotno pot prehoditi v podobnem ali celo krajšem času kot sem jo sam, ter niste dobro pripravljeni in nimate jasnega cilja, vam jo odsvetujem. Saj je potrebno prehoditi razdaljo (z vsemi ogledi) okrog 900km (za boljšo predstavo: Ljubljana – Berlin), torej 32km dnevno. Med potjo je 15.500m vzponov in še nekoliko več spustov. Za orientacijo, v 28 dneh 40x na Šmarno goro (d390m) ali pa 8x na Triglav (Aljažev dom v Vratih – Triglav, d1850m). Prav tako vam jo odsvetujem, če ste vajeni toplih mehkih postelj, čistih kopalnic, avtomobilov in imate odpor do česa slabšega. Pogradi so prekratki, včasih rjavi od umazanije, škripajoči… V tuših (mnogokrat mrzlih) pa se vam ne sme gnusiti z žulji stopiti v 5cm. visoko mešanico mila in kocin. Seveda so to ekstremi, ki sem jih dožiel le nekajkrat. Večinoma so hostli lepo urejeni, za samo čistočo pa smo odgovorni pohodniki sami, in večina nas je bila takih, ki nismo gledali le na sebe temveč tudi na tiste, ki pridejo za nami.
V kolikor pa imate jasen cilj ter voljo, je to enkratna pot, polna doživetj, čudovite narave in lepih vasi, ki je ne smete zamuditi. To bo nepozabno doživetje, ki ga boste vrjetno želeli ponoviti še kdaj. Saj je pot vedno drugačna, kot mi je zatrdil Haquin, ki jo je prehodil že tretjič. Če se na pot odpravljate prvič pojdite sami. Imeli boste svoj tempo in ritem. Našli si boste prijatelje, spoznali mnogo ljudi, naučili se boste nekaj španskih besed (v kolikor ne znate špansko) in bili popolnoma neodvisni.
Mene je pot zagotovo spremenila. Na Španijo gledam popolnoma drugače, kot pred Caminom in ne predstavljam si, da poti ne bi ponovil.
V dnevniku je opisana le pot, kraji, ter nekaj doživetij s poti, kar pa je le drobec tistega, kar doživiš na Caminu. Med potjo je dovolj časa za razmislek, za pogovor s seboj. Če mi pišete, vam morda zaupam tudi ta del, zaradi katerega je vsaka minuta Camina prav posebna in lahko vredna več kot dnevi vsakdanjega prehitrega življenja.
Na koncu bi se rad zahvalil družini, vsem ki mi stojijo ob strani in so me podpirali med potjo, delodajalcu, ki mi je dovolil izkoristiti tako dolg dopust in seveda Joakinu in Fonsy.
V kolikor imate kakšno vprašanje, se na pot odpravljate dudi vi, ali pa vas zanima kakšna podrobnost o mojem potovanju, pišite in rad vam bom odgovoril.
Buen Camino!
Camino Frances – zaključek Read More »