Camino Frances 2006

Camino Frances 2006, od Saint Jean Pied de Port preko Pamplona, Burgos, Leon do Santiago de Compostela.

Camino Frances – zaključek

Trenutno sedim na enem izmed Londonskih letališč in se vračam domov poln vtisov s poti.
Na Camino sem se odpravil brez znanja Španščine ali Francoščine in brez priročnikov za pot. Imel sem le spisek krajev s hostli, ki sem ga dobil v St. Jean Pied de Portu, kopijo poti na treh A4 listih, denar in spisek najpogostejših španskih besed ter fraz na petih A5 straneh. Kljub nekoliko nejasnim oznakam predvsem zadnjih 200km. nikoli nisem zašel, ali se kakorkoli počutil izgubljenega.

Med 890 kilometersko razdaljo ki sem jo prehodil v slabem mesecu, sem srečal mnogo judi iz celega sveta. Pogovarjal sem se s pohodniki iz Avstralije, Avstrije, Brazilije, Italije, Japonske, Nemčije, Norveške, Nove Zelandije, Francije, Kanade, Slovenije, Španije, Velike Britanije, Združenih držav Amerike… V knjigah prenočišč pa sem zasledil še goste iz Estonije, Indije, Kitajske, Madžarske, Poljske, Švice… in tam je vpisanih še mnogo drugih držav, ki se jih trenutno ne spomnim.

Veliko pohodnikov pride na to pot iz verskih razlogov. Drugi so tu zaradi zdravega načina življenje, tretji za zabavo. Ko sem jih med pogovorom spraševal zakaj so se odločili za Camino, nisem nikdar dobil jasnega odgovora. Tudi od mene ga vrjetno ne boste izvedeli. Poti nisem prehodil zaradi verskega prepričanja, niti ne zato, ker bi me v to kdo pregovoril.
Odgovori oz. vprašanja ljudi so bili približno taki:
– Od prijatelja sem izvedel za to pot, pa sem jo želel prehodti še sam;
– Zanimalo me je, če zmorem tudi jaz;
– V Španiji je tako lepa narava…
– In zakaj si prišel ti?

Pohodniki smo na začetku večinoma hodili sami, med potjo pa smo si nekateri našli znance, drugi prijatelje, tretji ljubimce, četrti so prišli do konca sami, nekateri so odšli peš tudi nazaj. V kolikor imate možnost izbire, hodite sami, ali pa si za družbo izberite špance, saj vam bodo radi pokazali značilnosti in navade v posameznih krajih. Meni sta Španijo čudovito predstavila Fonsy in Joakin, par iz okolice San Sebastiana, s katerima sem prehodil 3/4 poti. Nikakor pa vas ne smejo ovirati pri hoji. Imejte svoj tempo, in na koncu morda ugotovite, da so bili najlepši trenutki poti tisti, ki ste jih prehodili sami.

Celotno pot od St. Jean Pied de Porta pa do Santiaga ali celo Fistere, nas je v tem letnem času prehodilo zelo malo. Na vpisnem listu v Santiagu sem bil med 25 vpisanimi edini. Drugi pričnejo pot v Pamploni, Burgosu, Leonu… Tudi med potjo sem srečal le nekaj ljudi, ki je pot pričelo v Franciji, seveda pa so bili tudi taki, ki so imeli v St. Jean Pied de Portu za seboj že 1000 km. ali celo več, in tisti, ki bodo šli peš tudi nazaj.

Kolesarjev je bilo med potjo precej manj kot pešcev, potujejo hitreje in se z njimi nisem imel priložnosti prav veliko pogovarjati.

Med popoldanskimi pogovori slišiš različna razmišljenja ljudi. Od takih, da imajo med potjo težave s svojim telesom le tisti popotniki, ki nimajo jasno zastavljenega cilja, do takih, ki pravijo da je kapitalizem malo boljše zlo kot socializem. Nikoli ni nihče omenjal ali izražal kakršnegakoli sovraštva ali nestrpnosti. Prav tako nikoli, niti enkrat, nisem naletel na osebo, ki ne bi bila prijazna, ne bi bila pripravljena pomagati ali se pogovoriti. Enako je bilo tudi z ljudmi ob poti. Prav tako ni imel nihče, s katerimi sem hodil težav z odvzetimi stvarmi.

Hrana je bila med potjo v redu. Če ste vegeterianec, al celo vegan, si boste morali med potjo večino hrane pripravljati sami, ali pa se malo prilgoditi (ribe, jajca, mleko, sir). Španci vam bodo namreč ponudili meso ali ribo. So pa vmes tudi svetle izjeme, ki vedo, da je riba žival.

V kolikor ste med tistimi, ki nameravate celotno pot prehoditi v podobnem ali celo krajšem času kot sem jo sam, ter niste dobro pripravljeni in nimate jasnega cilja, vam jo odsvetujem. Saj je potrebno prehoditi razdaljo (z vsemi ogledi) okrog 900km (za boljšo predstavo: Ljubljana – Berlin), torej 32km dnevno. Med potjo je 15.500m vzponov in še nekoliko več spustov. Za orientacijo, v 28 dneh 40x na Šmarno goro (d390m) ali pa 8x na Triglav (Aljažev dom v Vratih – Triglav, d1850m). Prav tako vam jo odsvetujem, če ste vajeni toplih mehkih postelj, čistih kopalnic, avtomobilov in imate odpor do česa slabšega. Pogradi so prekratki, včasih rjavi od umazanije, škripajoči… V tuših (mnogokrat mrzlih) pa se vam ne sme gnusiti z žulji stopiti v 5cm. visoko mešanico mila in kocin. Seveda so to ekstremi, ki sem jih dožiel le nekajkrat. Večinoma so hostli lepo urejeni, za samo čistočo pa smo odgovorni pohodniki sami, in večina nas je bila takih, ki nismo gledali le na sebe temveč tudi na tiste, ki pridejo za nami.

V kolikor pa imate jasen cilj ter voljo, je to enkratna pot, polna doživetj, čudovite narave in lepih vasi, ki je ne smete zamuditi. To bo nepozabno doživetje, ki ga boste vrjetno želeli ponoviti še kdaj. Saj je pot vedno drugačna, kot mi je zatrdil Haquin, ki jo je prehodil že tretjič. Če se na pot odpravljate prvič pojdite sami. Imeli boste svoj tempo in ritem. Našli si boste prijatelje, spoznali mnogo ljudi, naučili se boste nekaj španskih besed (v kolikor ne znate špansko) in bili popolnoma neodvisni.

Mene je pot zagotovo spremenila. Na Španijo gledam popolnoma drugače, kot pred Caminom in ne predstavljam si, da poti ne bi ponovil.

V dnevniku je opisana le pot, kraji, ter nekaj doživetij s poti, kar pa je le drobec tistega, kar doživiš na Caminu. Med potjo je dovolj časa za razmislek, za pogovor s seboj. Če mi pišete, vam morda zaupam tudi ta del, zaradi katerega je vsaka minuta Camina prav posebna in lahko vredna več kot dnevi vsakdanjega prehitrega življenja.

Na koncu bi se rad zahvalil družini, vsem ki mi stojijo ob strani in so me podpirali med potjo, delodajalcu, ki mi je dovolil izkoristiti tako dolg dopust in seveda Joakinu in Fonsy.

V kolikor imate kakšno vprašanje, se na pot odpravljate dudi vi, ali pa vas zanima kakšna podrobnost o mojem potovanju, pišite in rad vam bom odgovoril.

Buen Camino!

Camino Frances – zaključek Read More »

Olveiroa – Fisterra

Zbudimo se v suhem jutru in se odpravimo proti Atlantskem oceanu. Pot je zaradi včerajšnjega dežja še malo razmočena in vsake toliko časa pade med soncem tudi kakšna kapljica.
Po nekaj urah hoje (31km) pridemo do Fisterre. Pred nami se odpre najlepši a hkrati tudi najbolj žalosten pogled. Po 27 dneh hoje se bo naše potovanje in druženje končalo. Občutki so mešani in še ne dojamem, da je skoraj cel mesec minil tako hitro.

Ker se hostel odpre šele ob 17. uri nadaljujemo pot do skrajnega zahodnega dela celinske Evrope, kjer po neki stari navadi sežgemo oblačila (vsaj en del) v katerih smo prehodli Camino. S tem smo naše stare težave odvrgli in lahko na novo začnemo brez bremen. Po opravljenem obredu se nastanimo v hostlu in to so tudi zadnji metri moje peš poti iz St. Jean Pied de Porta.

Jutri se vračamo z avtobusom (prvič po 28. dneh se bom znova peljal in ne hodil) v Santiago, kjer si še enkrat ogledamo mesto, v soboto pa se vrnem domov in napišem še kakšen pameten zaključek in statistiko s poti.

Olveiroa – Fisterra Read More »

Negreira – Olveiroa

Jutro je lepo v dolinah je megla. Na hribu zagledam veternice za pridobivanje el. Energije in to ni prav nič dober znak.
In res cel dan kar pošteno piha. Oznake kamina so čedalje bolj zbledele in če na križiščih nisi pozoren hitro kam zaideš.

Razdalje med kraji so čedalje večje, popoldne pa se še pooblači in prične deževati. Kolikor hitro je mogoče si oblečemo palerine, vendar smo zaradi vetra kljub temu od kolen navzdol popolnoma mokri.

Popoldne preživimo bolj v prostorih hostla, zato imamo malo več časa za pogovor. Spoznam Akiko iz Japonske in Andrewa iz Avstralije.

Jutri nas čaka še zadnji dan potovanja po Španiji.

Negreira – Olveiroa Read More »

Santiago de Compostela – Negreira

Iz Santiaga je prvi del poti res lep, kasneje pa hodimo po pusti cesti in gozdnih poteh. Včeraj sem v Santiagu srečal tudi tisti dve slovenki, ki sta se zaradi bolezni nameravali vrniti, a sta le prišli do Santiaga – tudi s pomočjo avtobusov.
Ker v hostel pridemo po 22km. zelo zgodaj, še zadnjič operem perilo in pospravim po nahrbtniku.

Danes si večerjo kuhamo sami. Po večerji se znova srečam s Škotom, ki je bil nekoliko pozen in bo moral spati zunaj na blazni.

Santiago de Compostela – Negreira Read More »

O Pino – Santiago de Compostela

Naš današnji cilj je priti v Santiago. Ker smo včeraj naredili toliko več kilometrov, to ne bi smela biti kakšna posebna težava.
Po dokaj dolgočasni poti mimo Arca de Pino, letališča in Monte del Gozo pridemo končno v Santiago. Malo poslikamo, ogledamo katedralo, ki ni nič posebnega, in se namestimo v bližnjem hostlu v centru Santiaga.

Ko sem izbiral fotografijo, ugotovim, da sem uspešno pobrisal 60 fotografij in to ravno iz Santiaga ter poti iz O Burga. Kartico sem uporabil še predno sem jo skopiral… Se zgodi. Sicer pa se pripravljamo še na zadnjih 90km poti do Fisterre na Atlantskem oceanu.

O Pino – Santiago de Compostela Read More »

De Palas de Rei – O Pino

Danes pot nadaljujemo proti krajem: San Xulian, Ponte Campana, Casanova, Leboreiro, Melide, Raibadiso de Baxo in Arzua. Danes bo to krajša pot dolga 28km.
Med Azuro in naslednjim hostlom je namreč 16km. A v Azuru nam zatrdijo, da je naslednji hostel čez 8km. Seveda nadaljujemo, ker bo sicer jutri težkih 43km. O hostlu pa ne duda ne sluha, zato se po 42km. v O Pino-ju odločimo prespati v privatnem apartmaju za 48 evrov, saj je ura že 19. Torej 16/osebo, kar se nam zdi sprejemljivo. Soba je v redu, končno normalna kopalnica in postelja z rjuhami. Prvč po 23. dneh spim izven spalne vreče.

Danes imajo Španci skoraj državni športni praznik. Nadal v finalu, Pedrosa in Alonso pa zmagovalca.

Fonsy in Joakin gledata bikoborbe, meni pa gre ob tem na bruhanje in se odpravim zgodaj spat.

Včeraj sem popravil Internetne strani, tako da na seznamu lahko pregledujete vse članke.

De Palas de Rei – O Pino Read More »

Ferreiros – De Palas de Rei

Danes že ob 6.30 odidemo iz Ferreirosa proti Portomarinu. Tu dohitimo Elizabeth, ki je Švedinja in živi na Norveškem v Oslu, v kolikor sem jo prav razumel. Tam tudi dela na neki univerzi. Po klancih navzdol jo precej boli koleno, a vendar hodi s približno enakim tempom kot ostali.
Skupaj nadaljujemo pot proti Gonzar, Ventas de Naron in Ligonde-Eirexe, kjer nas Elizabeth zapusti, saj ne zmore več. Med potjo si čjtare napolnimo z vodo iz vodnjaka, kjer je v vodi veliko železa. Voda je rdečkasta in ima okus po krvi oz. železu. Sicer mi železa v krvi ne primanjkuje, a na izbiro žal ni drugega vodnjaka.

Pot po 35km. Zaključimo v Palas del Rei, kjer se moramo prebiti mimo pogreba, ki se je ustavil ravno na poti v mesto.

V hostlu smo v spalnici še z Manfredom iz Salzburga, s katerim se za silo malo pomeniva, saj zna ravno toliko angleško kot jaz nemško. Torej sem in tja kakšno besedo.

Imamo tudi zelo zanimivo kopalnico v kateri je celo kad in steklena stena z lepim razgledom ravno na glavno cesto. Žal pa ni zaves, tako da je prav tako lep razgled tudi v obratni smeri…

Povečerjamo v bližnji restavraciji s torto Santiago in tremi zobotrbci za posladek. Počasi zaključimo tudi ta praznični dan.

Ferreiros – De Palas de Rei Read More »

Pereje – Hospital de la Condesa

Dan se prične s potjo po rani cesti, a se že kmalu prične strmo dvigati proti O Cebreiru.
Danes naredimo 955m vzponov ter 265m spustov, z najvišjim vrhom na okrog 1370m. V tem hribovju tudi zapustimo Leon, in nadaljujemo v Galciji, ki je tudi naša zadnja pokrajina. Tu menda tudi večkrat dežuje.

Med potjo kupimo špagete, pradižnikovo omako, kruh in torto Santiago, saj si bomo danes kuhati sami.

V hostlu ugotovim, da sem v cerkvi, pribl. pred 6 km, ob žigosanju dnevnika pozabil zvezek z vsemi zapiski in naslovi s poti. Španca, ki hodita z menoj, sta se takoj dogovorila z receptorko, da so mi zvezek prinesli v alberge. Tu ljudje res znajo pomagati drg drugemu. Ob 20.00 sem imel zapiske že varno pospravljene.

Med tem časom pojemo večerjo, in se malo pogovorim z novim znancem iz Škotske. Prične deževati in počasi se odpravimo spat.

Pereje – Hospital de la Condesa Read More »

Scroll to Top