Camino del Norte 2007

Ko se zjutraj zbudim mi je jasna le ena stvar: Danes mi nihče ne bo preprečil zadnjega dne Camina. Do Muxie me ne ustavi nihče. Vreme ni dobro ali slabo. Vreme je pač vreme in danes bo dobro, pa kakršnokoli že bo. Spomnim se slogana znanega proizvajalca tekstila, katerega trenutno nosim tudi sam in se zasmejim.Tudi oblačila ne morejo biti več kot mokra. Žulj pa se bo imel čas celiti še dolgo po današnjemu dnevu. Torej, končajmo Camino por la Costa v slogu.
Zjutraj se ponovno zberemo vsi štirje člani hostla, in vsakdo prispeva svoj delež. Hostelier prinese še topel in hrustljav kruh. Vreme danes napoveduje on. Pogleda v nebo, da ugotovi smer vetra. Hm, res nenavadno, oblaki potujejo z zahoda. Veter s te smeri ni pogost a vedno nekaj prinese.
Po zajtrku, tokrat nekoliko kasneje, se počasi vsi odpravimo v svojo smer. Jutro je oblačno a toplo, okrog 14 stopinj. Smerni kamni tokrat vodijo proti severu, puščice pa kažejo v obe smeri. Poti se nekateri lotijo iz Muxia-e, drugi s Fisterra-e.
Po dobri uri hoje prične pihati to lahko pomeni le dvoje. Ali bo jakna prav kmalu suha, ali pa se bo sušila še doma.
Po dobrih desetih minutah mi je jasno. Obveljala je druga možnost.
Poti so lepo označene, razen enega odseka, ki se močno razlikuje od zarisane poti na zemljevidu, ki sem ga dobil od kolesarjev. Vrnem se kilometer nazaj do prejšnjega smerokaza, a možnost je precej verjetno le ena. Torej se vrnem po prej pričeti poti. Po štirih kilometrih pot naredi velik ovinek in ponovno se pojavijo puščice. To današjo pot podaljša za dva kilometra. Ko sem ravno pri številkah. Jutri ali pojutrišnjem napišem zaključek in statistiko poti.
Naslednja ovira sledi dobro uro kasneje. Prečkanje običajnega potoka lahko pozimi ob veliki količini vode postane cel podvig. Kamniti bloki, postavljeni za prečkanje so poplavljeni, kakšnih 30cm. Preveč za čevlje. Vzamem jih v roke, zaviham hlačnice in ker je potok miren, se odpravim čez ta 8m širok potok.
Pot se tu prične močno dvigovati in končna nadmorska višina se konča nekje v oblakih oz. megli na 285m. Od tu se le še spustim do trenutno 8km oddaljene Muxia-e.
Še vedno dež in tudi megla se spusti do morja. Počasi se bližam centru mesta, ko na zahodu zagledam nad morjem svetel pas. Morda pa imam le privide. Toda bolj ko se bližam koncu poti, bolj postaja jasno, pas nad morjem pa vedno bolj svetel. Tudi veter se popolnoma umiri, le dež še kar vztraja. Končno dosežem kilometerski kamen 0,00. Ta je z razliko od Fisterre tu sramežljivo skrit za kamnitimi količki. Seveda sem na celem rtu tako kot na več ali manj celotni poti sam in odpravim se proti svetilniku.
Od tega trenutka dalje se v dvajsetih minutah tu zgodijo stvari, zaradi katerih bi bil pripravljen prehoditi še marsikateri kilometer.
V trenutku preneha deževati, daleč na zahodu, tik nad morjem se izza oblakov prikaže sonce in obsije celoten rt. Na jugu je nebo še vedno temno modro, le barva je spremenila ton. To ni več sivo modra temveč živo modra. Morje postaja bolj in bolj valovito. Pena ki nastaja ob tem, v soju sončnih žarkov zažari rdeče. Prav tako se obarva tudi sicer siv svetilnik. Na vzhodu na temnem ozadju zažari čudovita mavrica, ki se končuje v morju tik pred menoj. Pravijo da se na koncu mavrice skriva zaklad. Trenutno sem najsrečnejši človek daleč okrog. Naključje?
Stvari se pričenjajo umirjati, ljudje pa z vseh koncev hitijo na ogled. Razen dveh nemških romarjev, ki sta po naklučju prišla sem z avtom in se vračata v Santiago, so ostali zamudili najlepše.
Ura je šest in sonce tone v morje. Tu se konča tudi moj Camino. Lepšega zaključka si ne bi mogel predstavljati. In če ob tem samo pomislim, da bi ga zamudil…

Hrana: Zaloge
Nočitev: 4
Trasa poti

Ponoči se v zgornji kopalnici slišijo čudni zvoki. Mislim, da imata Američanki po včerajšnji večerji prebavne motnje.
Zaradi težav z vremenom, ki jih pričakujem danes, pričnem nekoliko prej. Vreme je oblačno a zaenkrat še ne kaže na dež. Vzpnem se na prvi hrib, in po petih kilometrih se na odcepu Finisterre-Muxia odločim za prvo. Sledim puščici levo.
Že po nekaj metrih prične rahlo deževati, in naslednje pol ure se deževje le stopnjuje. Ker nimam vodoodpornega ohišja za fotoaparat, ga pospravim na varno v nahrbtnik.
Kmalu prične še močno pihati in hribovje prekrije megla. Slabšega vremena si skoraj ne bi mogel omisliti. Kapljice dežja, ki jih nosi močan veter skoraj vodoravno, se zaletavajo v obraz in v veliki meri končajo nekje za vratom.
A tudi to je Camino. Potoki vode, ki so zapolnili ozke poti mi večkrat oblijejo čevlje. Po dobrih šetih urah, ko se spustim v dolino, pričnejo popuščati tako jakna, kot hlače in čevlji. Naliv je vedno močnejši in nič ne kaže, da bi popustil. Nekoliko se umiri le veter.
V dolini končno pridem do bara in zaslužene malice. Oblačila, ki jih odložim na naslonjalu stola po nekaj minutah povzročijo pravo poplavo. Vsi gledamo ven, kjer močan naliv ustvarja po cesti prave potoke vode.
Do Finisterre me čaka le še 12 kilometrov. Tokrat niti ne pomislim, da bi odšel do rta, saj to pomeni dodatnih 7 kilometrov hoje.
Po naslednjih treh urah končno pridem do težko pričakovane vasi. Tudi deževje se umiri. Le še tu in tam pade kakšna kapljica.
V bližnji trgovini nakupim hrane za večerjo. V tokratnem hostlu je kuhinja in prilegla se bo doma skuhana hrana. Kot sta obljubila že v Negreira-i, sta tu tudi mlajša nemška kolesarja iz Dresdna. Skupaj zložimo hrano in pripravimo večerjo, na katero povabimo tudi hospetalierja – Irca ki trenutno tu pomaga pri sprejemu gostov. Prispeva odlično sladico, ki jo kljub obilni večerji pojemo do zadnje drobtinice.
Ob devetih se spravimo v spalnico, kjer se pogovarjamo še dolgo v noč.
Če bo jutri ponovno tako zelo slabo vreme, bom na tej točki zaključil s Caminom in se počasi odpravil proti Santiagu.
Žal mi je le zaradi izgubljenega popoldneva, ki je, tako kot je bil današnji, lahko res prijeten.
Morda pa si vreme le premisli.

Hrana: 21
Nočitev: 5
Trasa poti

Ponoči močno dežuje in ker je spalnica mansardna, se počutim skoraj kot doma. Če zanemarim trdoto in toploto postelje ter prisotnost domačih.
Jutro je megleno in še ob devetih, ob sončnem vzhodu zelo temno. Iz hostla pričnem hojo prvi. Kmalu me z zelo hitrim tempom prehitita obe Američanki (včeraj sem mislil, da sta nemki saj sta se pogovarjali prav lepo nemško. Ena v bistvu je, a že 40 let živi v USA, druga pa je njena hči).
Po kakšni urici hoje se izkaže da s takšnim tempom ne bo šlo, saj počivata ob poti. Do konca dne ju ne vidim več.
Po prvem vzponu izgine megla, a oblakov je še ravno dovolj, da zakrivajo sonce. Na bližnjih hribih se pokaže na stotine veternic, ki skrbijo za proizvodnjo električne energije. Le na enem hribu jih preštejem več kot sedemdeset (70). Te me spremljajo ves dan.
Pot poteka deloma po cestah, deloma po poteh, ki so, kot na fotografiji, posejane s štrlečim kamenjem. Ob prvem vetru izgine tudi del oblakov in posveti toplo sonce. Temperatura se dvigne prek 16 stopinj in ves dan je prav prijetno toplo.
Med potjo ne najdem nobene trgovine, zato se za malico ustavim v baru. Tu si naročim še dodaten sendvič za popoldne, saj če se prav spominjam, do Olveiroa-e ni več niti bara.
Pot mi je znana, narava pa bo danes in jutri do prihoda na obalo precej enolična.
Pozno popoldne končno pridem do vasi s prenočiščem. Ker sem prvi si poiščem isto posteljo kot predlanskem 🙂
Po tuširanju se prikažeta še obe američanki in si izbereta zgornjo spalnico. Hostel je ogrevan a ni prav preveč vroč, za spanje ravno prav, zjutraj pa se bo prav težko spraviti iz tople spalne vreče.
Jutri me čaka še 31 + 3 km do Finisterra-e, ko bom ponovno na obali, tokrat atlantskega oceana.

Hrana: 11
Nočitev: 5
Trasa poti

Zbudim se pozno, ker bom imel danes le 21km etapo. Po včerajšnjih 42km se bo prav prilegla, pa tudi nisem ravno najbolje razpoložen za hojo. Najlepše od vsega pa je bilo zjutraj obleči le delno posušena hladna oblačila. Presenečenje me čaka tudi ko obujm čevelj, saj se mi je včeraj v mokrih čevljih naredil kar konkreten žulj, ki peče, kot bi hodil po žerjavici.
Zajtrkujem v baru moje gostiteljice, ki je napoti proti Negreira-i. Dogovlriva se tudi za dodatno nočitev, ko prispem nazaj.
Pot vodi iz mesta skozi park, nato proti zahodu preko gričev in dolin. Mi ogrede si priskrbim malico, saj je nedelja in ne vem, če bo kje še odprta kakšna trgovina.
Pot mi je znana, in ni prav nič zanimiva. Temu pripomore tudi vreme. Vsake toliko časa malo dežuje, a proti včerajšnjemu dežju je odlično.
Ko priracam do Negreire, sledi še veliki finale polurnega deževja z vetrom.
V hostlu sva ob mojem prihodu le dva. Kasneje se nama pridružita še kolesarja in pozno popoldan še starejši pohodnici.
Jutri bo ponovno potrebno veliko hoditi, zato sklenem, da grem za spremembo spat že pred 23h.
Španec, s katerim si deliva desno spalnico zaspi še ob pol osmih, ostali nemški člani z leve spalnice pa ob pol devetih šele prično s kuhanjem večerje.
Zunaj je pričelo zelooo pihati in deževati. Ravno pravo vreme za spanje.
Članki so čedalje krajši, ker imam občutek da se že vse ponavlja in sem vse že 30x povedal. Prosim za predloge o čem naj še pišem.

Hrana: 4
Nočitev: 3
Trasa poti

Električarja včeraj ne dokončata svojega dela, zato noč prespimo na hladnem. Zjutraj pa brez težav vstanem še pred osmo, saj spalnico stresa glasno smrčanje.Tokrat stopim iz zavetja prenočišča naravnost na dež. Kljub temi ni težko najti poti. Dež je droben, gost in ko zapiha veter, so ga polni tudi rokavi in žepi. Fotografij prav zaradi tega danes ne bo veliko.
V Salceda-I je že prav lepo svetlo a tudi nekoliko megleno. Tako bo ostalo ves dan. Prvi hostel pustim za seboj v Santa Irene, naslednjega v Arca-i. Danes sem poln energije in bom hodil toliko časa, dokler mi z vrha čevljev ne bo tekla voda.
Sodobni materiali obljubljajo nepremočljivost, ampk tudi G….x po šestih urah popusti. Najprej začne voda teči po rokavih, kmalu zatem še po hlačnicah. Saj ne, da bi bil premočen do kože, le toliko, da je mokro. Ko pridem do letališča, me do Monte del Gozo loči le še ena ura hoje. Od tu do Santiaga pa še ura in pol.
Ko uredim vse potrebno glede potrdil, se želim odpraviti proti hostlu, kjer sem prenočeval na prejšnjem Caminu, a je na žalost zaprt. Naslednji je oddaljen 3km, zato se odločim za privatni apartma v samem centru Santiaga, od koder bom jutri pričel s hojo proti Negreira-i.
Apartma ni ogrevan, zato se oblačila do jutra ne bodo posušila. Tu srečam Nemškega romarja, ki bi se moral vrniti že v prvih dneh januarja, a se je zapletlo in njegovo dekle leži v komi v bližnji bolnišnici. Skupaj oddideva na večerjo, kjer se pogovarjava vse mogoče.
Danes zvečer je v Španiji dan velikega obdarovanja otrok in pod oknom poteka veliki sprevod, ki se konča pred katedralo z ognjemetom. Jutri pa je ponovno dan za -ples v dežju-.

Hrana: 9
Nočitev: 15
Trasa poti

Zjutraj ni nič več kaplanja po oknu. Zbudi me jasno jutro in prepevnje ptic. Držim pesti, da se bo vreme obdržalo vsaj še kakšno uro, morda celo dlje.Menihi že pospravljajo okolico in praznijo koše za smeti.
Ker sem že pozen prav hitro pojem nekaj sadja in se lotim dela. Hodim mimo pošte, po glavni cesti, a ta hitro zvije v gozd. Po eni uri priplavajo po nebu temni oblaki in naenkrat se močno stemni. Tudi veter prične močno pihati in vetrnice elektrarn se začnejo vrteti. Zdaj samo še pričakujem dež.
Na srečo ga ni in ni. Morda tu in tam kakšna kapljica z drevesa ali pa jo prinese veter. Tudi danes cilj ni oddaljen več kot 22 kilometrov, zato hodim počasneje, in si vzamem več časa za opazovanje okolice.
Končno le prispem v Arzua-o. To je mesto, kjer se združita Camino Frances in Camino del Norte. Od tu naprej ne bo več samotnih poti in hostlov ampak pravo romanje množice romarjev ki želijo dobiti potrdilo o prehojeni poti in nekaj tistih, ki hodijo že dlje časa. Taka so vsaj moja pričakovanja, če se spomnim predlanske poti. Zame se zato prava pot tu končuje. Morda bo ponovno bolje ko odidem iz Santiaga proti Finisterre-i. Na srečo imam do Santiaga le še dva dni, v primeru res lepega vremena morda le še dober dan.
Moja pričakovanja se ob prihodu v hostel uresničijo, saj danes prenočujejo tu še trije Nemci, dva glasna Francoza, ki se kar naprej nad nečem pritožujeta ter kolesarja Španec in Korejec.
Tu ni kuhinje in ker se želim za jutri pripraviti kot bi moral prehoditi 40 kilometrov, se bom odpravil na lov za večerjo. Restavracije odprejo svoje kuhinje šele ob osmih, zato se bo pred tem prilegel še kakšen sprehod po mestu in čokoladni rogljiček.
Dva električarja montirata električni radiator in morda bo do večera celo deloval. Upam.
Danes bom zaspal oz. šel spat še posebaj zgodaj, saj bi jutri rad nadoknadil nekaj kilometrov in pričel s hojo še pred deveto.

Hrana: 12
Nočitev: 3
Trasa poti

Včeraj sem še premišljeval o kakšnem daljšem podvigu a me jutranji dež prepriča v nasprotno. V spalni vreči se zgodaj zjutraj le obrnem in spim dalje.
Za popotnico mi da Sofija še lep (in predvsem dober) kos božičnega peciva. Pot me danes pelje v 24km oddaljen Sobrado.
Prve pol ure je le oblačno, nato pa ponovno dež. Po poteh, ki vodijo v glavnem po gozdu in travnikih se vijejo potoki vode. Na srečo je tu teren bolj kamnit, zato ni pretiranega blata. Mimo Braña, Roxica in Corte Porcos srečam le nekaj domačinov in nekaj krav, ki kljub dežju prežvekujejo travo. Med celodnevnim dežjem se dvakrat razjasni in posije sonce.
Zadnjih nekaj kilometrov hodim po neprometni cesti AC 934, ki me pripelje v Galicijsko pokrajino Coruña. V Meson-u pomalicam in od tu sledi do cilja le še dobra ura hoje.
Cesta se počasi spušča do Sobrado-a. Na desni strani ceste je jezerce, v daljavi pa že zagledam visoko cerkev. Drži se je samostan, kjer bom danes prenočil. Obljubljali so mi lepo a hladno prenočišče.
Po prijaznem sprejemu me menih pelje do spalnice, ki je poleg glavnega prostora in se uporablja le v skrajni sili.
Gostitelj mi pojasni, da so kuhinja, wc in tuši res nekoliko dlje, zato pa je prostor ogrevan. In res je s pomočjo električnega radiatorja prav lepo toplo.
Uležem se na prvo posteljo in že spim. Čez dobrih petnajst minut v zvoniku zazvoni in spanja je zaenkrat konec. Moram se urediti in pripraviti večerjo.
Hrano si nakupim v bližnji trgovini, skuham pa jo na plinskem štedilniku, za katerega nisem prepričan, če bo uspel zavreti lonec vode brez kakšne eksplozije :).
Po večerji še malo posedim ob oknu in radiatorju ter poslušam kako zunaj dežuje. Ta zvok jutri navsezgodaj ne bo več tako prijeten, danes pa me bo prav prijetno uspaval.
Po pregledovanju zapisov na veliko žalost ugotovim, da je nekako izginila gpx datoteka s posnetkom poti na zemljevidu zato ni poti 🙁

Nočitev: 5
Hrana: 16
Trasa poti

Prva noč po novem letu je bila prav topla, morda celo prevroča, saj sem imel radiator poleg postelje.
Danes sem se odločil, da potujem le do Miraz-a. Naslednji postanki bodo odvisni predvsem od vremena in razpoloženja. Nikamor se mi ne mudi in v postelji ležim do pol devetih, saj je zunaj temno. Po zajtrku se zjasni in posije sonce.
Nakupiti moram še nekaj dodatne hrane, saj do Sobrado-a ni večjega kraja in vprašanje, če je kje kakšna trgovina. Prodajalko vprašam še za vreme, saj je zunaj skoraj popolnoma jasno.
Slabo, dež in veliko vode. Ponovno pogledam v sončno nebo in se odpravim. Domačini že vedo…
Do San Alberte pot vodi po cesti N-VI, tu pa prečka progo in zavije levo v gozd, mimo neke cerkve oz. kapele. Hrano pospravim v nahrbtnik in še predno se pripravim za nadaljevanje, začne deževati. Tu se vreme spremeni v desetih minutah.
Izogibanje prvim lužam kmalu postane čisti nesmisel, saj so steze hitro povsem razmočene, Prej ločene luže pa postanejo močvirje.
Do Seixón-a hodim za nosom in gledam le to, da ne zaidem s poti. Tu se naenkrat pojavijo ob poti kamnite klopi in mize, z neba pa posveti sonce. Hitro pojem malico, saj že v naslednjem trenutku ponovno dežuje. S hiše ob cesti mi maha moški, ki se smeji in dere, da mora pozdraviti prvega romarja letos. Zaželi mi še bon viaje in izgine za ovinkom.
Naslednjih 6 kilometrov do Miraz-a, vasice z nekaj hišami, mine hitro. Hostel je od poti oddaljen le nekaj metrov. Odprl naj bi se ob treh, zato počakam v bližnjem baru. Ob pol štirih ni še nikogar a točajka mi zagotovi, da skrbnika prideta kmalu.
Malo po četrti se pred hostel pripelje avto in tudi sam se počasi odpravim v tej smeri.
Ko pozvonim me preseneti pozdrav skrbnice v popolni angleščini spregovorila ni niti besedice špansko.
Odložim prtljago in v kuhinji mi pripravi čaj, ob katerem se v miru pogovorimo. Sofija(?) je iz Anglije, Rob pa Nizozemec. Živita v Avstraliji, in sta tu na dopustu, obenem pa skrbita za hostel.
Ponudita mi pranje in sušenje perila, česar pohodniki ponavadi niso deležni, saj je za pranje perila ročna pralnica. Nekaj bo opranega, večina pa ne, saj imata tudi sama celo goro perila.
Popoldne jima z bližnjega bara prinesm plinsko jeklenko, onadva pa pripravita obilno večerjo. Medtem mi Rob v časopisu pokaže naslov: -Eslovenia, primer país ex comunista que asume la presidencia de la UE-. Pred tem smo imeli debato o Sloveniji in tudi o predsedovnju EU. Za sladico imamo tradicionalni angleški -Christmas pudding- in kuhana domača jabolka.
Ko pospravimo posodo v dnevnem prostoru še malo posedimo, in se kmalu odpravimo spat. Do sedmega januarja je napovedan dež in upam, da se tu vremenoslovci motijo še bolj kot pri nas.

Hrana: 9
Nočitev+večerja+pranje perila: 10
Trasa poti

Ponoči slišim da je nekdo prišel v hostel a se ne vznemirjam, saj mi je bilo obljubljeno, da bo že na vsezgodaj odprto.
Zjutraj me na recepciji pričaka ves zaspan in s spalno vrečo v roki voznik rešilca. Noč je prespal tu, saj za razliko od ostalih hostlov tu zanj skrbijo reševalci.
Za donacijo nimam primerno nizkega zneska, zato se priporočim pri vozniku, a ta pravi, da so donacije uvedli zaradi številnih poletnih obiskovalcev, ki nimajo odnosa do stvari in nemalokrat naredijo veliko škode. Seveda mi noče zamenjati 20 everskega bankovca, zato pobrskam po žepih a ven pade le nekaj kovancev v vrednosti dveh evrov. Kljub temu jih vržem v skrinjico.
Danes bom prehodil krajšo razdaljo, zato se poti lotim kasneje. V hostlu se zbere še nekaj reševalcev, ki se v kopalnici uredijo.
Dan je lep, sončen in kljub novemu letu povsem enak včerajšnjemu.
V mestu hodi po ulicah še nekaj najvztrajnejših ljudi. Večina se jih jutri ne bo spomnila noči. Paziti moram tudi kje hodim, saj je po pločnikih veliko silvesterskih večerij.
Današnja pot poteka preko reke Magdalena, A Tore, Ferreira do Baamonde. Ves čas vodi po gozdnih poteh vzporedno z glavno cesto.
Ceste so popolnoma prazne, ponovno delajo le kmetje.
Za pozno popoldne je napovedan dež, zato se ob poti ne ustavljam pogosto. Prečkam dva stara kamnita mostova in pred Baamonde-om še avtocesto A6.
Hostel je ob cesti a zaklenjen. Potrebno bo opraviti kakšen klic. Že po prvem mi gospa obljubi, da pride kar se da hitro. Res je bila v nekaj minutah pred vrati.
Tudi tu je toplo, le tuši so zunaj, na prostem, kot v kakšnem campu. In najbolj grozno, ni kuhinje. Še dobro da imam v nahrbtniku nekaj zaloge, ki jo ni potrebno kuhati.
Danes sem ne-vem-zakaj utrujen in se bom kaj kmalu odpravil spat.
Počasi postajam po celodnevni hoji tudi že naveličan iskanja ključev in klicanja raznih ljudi ter zaprtih hostlov.
Za jutrišnji dan še nisem povsem prepričan, če se ga bom lotil “po knjigi”, saj predvideva 40km in okrog 800m vzponov, tudi deževati je pričelo, kot so napovedali.

Hrana: zaloge
Nočitev: 5
Trasa poti