Severna pot Camino de Santiago – Zaključek

V Muxiji srečam pri svetilniku nemška romarja, ki sta z avtom prišla iz Santiaga. Ponosno se pohvalita s pridobljenim potrdilom o prehojeni poti. Prehodila sva vseh 100km. Pogled se mi ustavi na GPSu obešenim na nahrbtniku. Števec kilometrov se je ustavil nekaj kilometrov pred magično številko 1000. Posmejim se jima, spregovorimo nekaj besed nato odidemo vsak v svojo smer. Odpravim se do hladnega, lepo urejenega prenočišča, v katerem sem ponovno sam. Če sem bil še lani prepričan, da vem kakšen je pravi El Camino, zdaj vem, da tega ne bom nikoli izvedel.
In kakšen v resnici je? Vsakokrat drugačen, vsakokrat edinstven a vedno poln nepozabnih doživetij, trenutkov veselja, radosti. Bolečine in tegobe pa so bile pozabljene že včeraj.
Razlika med Caminom Frances in Camino del Norte je očitna. Francoska pot je bolj turistična, bolj obiskana in temu primerno bolje opremljena. Na severni pa je precej težje najti samo pot, poceni prenočišč namenjenih romarjem je manj in v zimskem času jih je veliko zaprtih. Pot je precej zahtevnejša, več je vzponov (za četrtino) in manj asfaltnih površin. V zimskem času je potrebnih veliko odločitev in sprejemanje kompromisov. Uporabiti prevoz, spati v hotelu, uporabiti daljšo a lažjo pot… Na poti je potrebno sprejeti vsako pomoč v trenutku ko ti je ponujena, ta trenutek se kasneje, ko jo boš rabil ne bo več vrnil. Na tej poti so mi jo ljudje večkrat ponudili. Vedno sem jo sprejel in prav za nobeno mi ni žal, saj mi je vsaka omogočila korak bliže končnemu cilju.
Zaradi vsega tega dobi ta pot poseben čar. Po poti hodiš sam, okolica ni obremenjena s smetmi in vrezanimi črkami v drevju, nočitev ni sama po sebi umevna, ljudje ob poti so te veseli, ponujajo pomoč, več je stika s prebivalci, hospitalerji ob desetih ne ugasnejo luči in odidejo temveč se popoldne oz. zvečer želijo pogovarjati, svetujejo skuhajo večerjo… Vsem udeležencem ob poti nekaj pomeniš in za vse to v nekaterih prenočiščih celo zavračajo prostovoljne prispevke.
Komu bi priporočil tak Camino? Hm… Nikomur… Vsem… Če ste vsaj bežno prebrali dnevnik, ste že izvedeli, da je pot težka. Torej dobro pripravljenim. Hostle je težko najti in dokler se ne uležeš v posteljo ne veš, če boš spal na suhem. Torej vsem, ki se ne vznemirjate, če ne veste kje boste spali. Poti so prazne, nikjer ni nikogar. Torej tistim, ki vas ni strah hoditi po samotnih širnih gozdovih.
Vse to pa je bogato poplačano s čudovitim mesecem popotovanja.
Ob trenutnih oznakah priporočam kakšno novejšo navigacijsko napravo (GPS), ki vas ne bo pustila na cedilu niti v ozkih, z drevjem poraslih soteskah. Prihranila bo marsikateri kilometer. Sam si poti v zimskem času brez tega pripomočka ne predstavljam.
In kot se spodobi, na koncu še zahvale.
Najprej seveda ženi in sinu, ki sta me pustila na pot :), me ves čas spodbujala in spremljala. Ostalim domačim za vso podporo, delodajalcu in nadrejenim za odobritev tako dolgega dopusta, sodelavcem za nadomeščanje, vsem Vam, ki ste me na poti spremljali z mislimi in komentarji in seveda vsem udeležencem ob poti.
Ta članek bom v prihodnjih dneh po vsej verjetnosti dopolnjeval. Za nocoj pa naj bo dovolj.
Jutri me čaka le še celodnevno potovanje in ob dvajsetih se bom z odhodom iz letališča proti domači hiši dokončno poslovil od tokratnega Camina.
Za vse številk željne pa še nekaj statističnih podatkov (matematika mi ni nikoli ležala, zato ne preračunavajte preveč 🙂
Skupne vrednosti:
Prehojena razdalja: 980 km
Vzponi: 20500 m
Spusti: 20550 m
—–
Nočitve: 350 eur
Hrana: 320 eur
Ostalo: 251 eur (Letalski in ostali prevozi, dodatna zavarovanja in ostale stvari kupljene v trajanju Camina)
Dnevna povprečja zaokrožena na cele številke:
Kilometri: 29
Vzponi: 603
Spusti: 604
—–
Nočitev: 10 eur
Hrana: 9 eur
Ostalo: 1 eur (brez letalskega prevoza in zavarovanja)
—–
Suhih dni: 19
Deževnih dni: 14
Nočitev: 13
Hrana: 13
Prevoz: 6