Villafranca de los Barros – Mérida

Ob pol sedmih prav počasi zlezem iz postelje, saj je v spalnici še kar mrzlo in pogledam proti sobi, kjer je spal drugi peregrino. Odšel je še predno sem se zbudil.Pošteno se pripravim na današnji dan, saj so včeraj Španci za sever napovedali hude padavine, za pokrajine zahodno od Via de la Plate pa orkanski veter.
Hoditi pričnem zgodaj, saj morda izpustim Torremegijo, v kateri ni alberga. Ravno ko zapuščam mesto prične vzhajati sonce, a se že po nekaj minutah skrije za oblake. Trenutno še ne dežuje, pot je odlična, zato nekoliko pospešim. V dobrih dveh urah sem oddaljen že 11km in ker se je ponovno močno stemnilo, na prvem kamnu z oznako camina pomalicam. Rad bi izkoristl ta kamen in suho obdobje, saj med kraji – ponavadi sta v enem dnevu dva ali trije – tam kjer začnem in tam, kjer se ustavim, ni prostora, kamor bi se lahko usedel ali položil nahrbtnik. Če je suho ni težav, saj zna biti trava prav prijetna. Ob dežju pa obstajajo le blato in luže.
Veselje ne traja dolgo, saj pot kmalu zavije na blatno stezo, oblaki pa prično puščati. Če sem še včeraj mislil, da se zemlja prijema podplatov, sem se močno motil. Podlaga kakršna je danes je prav obupna. Na podplatih imam vse, od blata, kamenja do vseh vejic, ki mi pridejo pod noge. Čevlji so tako težki, da bi se mi sezuvali, če prej ne bi malical in tudi če jih očistim so po desetih korakih enaki. Naselje po vsej verjetnosti nima zastonj takega imena. Barro – blato.
Dragi izdelovalci podplatov, naredite kaj, da se blato ne bo prijemalo.
A tokrat se ne dam in nadaljujem svoj tempo, pa čeprav se z vsakim korakom nekoliko odpeljem po svoje.
In kot da vsega še ni dovolj, začne močno, res močno, pihati. Na srečo imam rad zelo vetrovno vreme, kar mi da dodatne energije. Kljub temu le stežka držim zastavljeno smer.
V Torremegijo pridem ob pol dveh. Tu ni hostla in ker se počutim več kot odlično, nadaljujem svojo pot. Še vedno zelo močno piha, deževati pa je ravnokar nehalo. Celo nekoliko se je razjasnilo. Nekaj časa hodim po cesti, nato pot ponovno zavije med vinograde in žito. Če bi bilo žito nekoliko višje, bi se počutil kot v Gladiatorju.
Merida je nekoliko večje naselje – mesto, a ima svoj Alberge. Pot do njega pa ni označena, zato se odpravim do Ayuntamienta – mestne hiše, kjer mi prijazna uslužbenka razloži pot, naloži še cel kup papirjev o znamentostih, ter požigosa dnevnik.
V albergu sem prav presenečen, ker ne srečam včerajšnjega popotnika in sem ponovno sam. Hostelier pa je tudi prav posebne sorte. Gleda televizijo, cigarete, ki ležijo prav povsod prižiga eno z drugo in se pogovarja sam s sabo. Sicer pa tako umazanega hostla že lep čas nisem videl.
Sledi nakup hrane, nekaj hitrih posnetkov zahoda in tole pisanje.
Jutri me ponovno čaka zajeten kupček kilometrov, zato grem kar takoj spat.