Pot bo kratka, le 24km in temu primerno pozno vstanem. Pripravim si zajtrk, Daniela pa v tem času že odide na pot. Prehoditi želi okrog 40km.
Ob osmih je sonce že kar visoko a zunaj ni več kot 5 stopinj. Oznake poti so še vedno slabe, ponekod dvoumne, kar je še slabše. Naselja se prav kmalu znebim in znajdem se na neki novi makedamski cesti. Tu so puščice dvojne in vsake vodijo v drugo smer. Odločim se za desne in kmalu se znajdem med drevesi in grmovjem. Vseeno nadaljujem v začeti smeri in čez kakšen kilometer se izkaže, da sem le prispel na stezo, kjer so oznake dovolj jasne.
Dan je ponovno sončen, brez oblačka, kot že zadnjih nekaj dni. Pot je prašna in hlač niti ne perem več, saj so po eni uri hoje enako zaprašene kot pred pranjem.
Nahrbtnk je zaradi veliko vode ponovno težak in jutri bo še težji, saj imajo Španci enega večjih praznikov in bo vse zaprto. Še dobro, da sem zvedel za ta praznk.
Do prvega naselja – Bercianos de Valverde je 14km in pot se le vsakih nekaj kilometrov rahlo dvigne ali spusti. Prav daleč nekje pa se že vidi hribovje. V naslednjih dveh dneh se bo pot le rahlo povzpela, kasneje pa bomo še videli, kaj me čaka. Vsekakor obilica novih doživetij.
Približno na polovici poti si privoščim daljši oddih in malico oz. kosilo. Malo še posedim v travi in uživam v tišini, ki jo tu in tam prekine kakšen ptič.
V naselju pot prečka reko in se nadaljuje med drevesi, ki so jih pred kratkim posadili. Tu se dvignem za okrog 50 metrov in ponovno nadaljujem po klasični poti, ki ji ni videti konca.
V Santa Croya de Tera pridem že okrog 15h in v naselju je zaradi popoldanskega počitka vse mirno. Ogovori me lea sratea ženska, ki mi razlaga, naj ne ostanem v tem albergu, ampak naj grem do naslednjega v Santa Marto de Tera. Tudi moj prvotni namen je bil tak, saj me jutri že tako čaka 36km. Pravi, da je precej cenejši kot ta, med njima pa je vsega skupaj le 2km razlike.
Na končnem cilju se znajdem v manj kot pol ure in v baru, kjer požigosam dnevnik, dobim tudi ključe alberga, ki je na glavnem trgu. Ni nič posebnega, prej slab kot dober. V prostoru je zelo mrzlo, ni kuhinje, voda je topla in v kotu se skriva mikrovalovna pečica. Naselje ima 2 bara, cerkev in okrog 30 hiš.
Popoldne si v mikrovalovni pečici pripravim večerjo, uredim stvari za jutrišjo pot in nakupim precejšnje količine hrane za dva dni v bližnji trgovini, ki je precej za časom.
Zvečer se pripeljejo trije kolesarji, a si ob ogledu alberga premislijo in se odpravijo kilometer nazaj, v privatni hostel. Tudi v redu, bom lahko zjutraj v miru ropotal.
Ne morem verjeti, da si že tako dolgo na poti. Vse lepo tako hitro mineva, a ne? Veseli me, da tako lepo napreduješ. Zanima pa me, ali kdaj pogrešaš malo več ljudi okoli sebe? Kakor vidim, si precej osamljen, no, ne bom rekla osamljen, prej sam. Verjamem namreč, da na taki poti skorajda ne moreš biti osamljen, saj je toliko lepih stvari okoli tebe. Imej se!
andrej pozdravljen usako jutro preberm tvoj dnevnik in sem duhovno na poti tvoji in zlatkini naj bo vesolje milo z vama
Zleknjen ob vodi odvržeš bremena, noge namočiš v mlako, če ni prekalna in mirno urejaš misli. Potem te pot vabi dalje – navzgor, navzdol, ravno, naprej po nove misli in nove slike za novim okljukom, drugim gričem, v drugi vasi, lepem mestu, krčmi, hostlu, mostu, jezeru, reki, grmu, kamnu,…, vse do cilja in naprej. Kar dobro se oddahni, da bodo misli urejene in slike lepe.
Pozdravljen Andrej
Spet te moram malo pozdraviti v pisani obliki. Drugače veliko mislim nate in včasih kar malo potujem v mislih po tej poti. Kot vidim ti gre zelo dobro, saj tudi mora, ko imaš toliko iskrenih navijačev. Je pa v tem predelu pot še slabše označena , če si prav predstavljam, kot je bila doslej. Upam, da bodo te oznake kaj obnovili. Nekje sem brala, da so poti spremenjene tudi zaradi gradnje cest in podobno in da so oznake na novo narejene. Ker jaz še ne bom šla sedaj (če se bom odločila bo to možno verjetno šele čez dve leti), upam, da bo do takrat več puščic obnovljenih, drugače bom potrebovala veliko, veliko tvojih nasvetov. Le mirno pot še naprej!