Pozdravljeni vsi skupaj! Najprej nekaj o člankih ki jih bom objavljal na tej strani. Zaradi precej visoke cene mobilnega podatkovnega prenosa bodo objavljene fotografje slabše kvalitete, pa tudi članke bom verjetno pisal samo na nekaj dni. Se opravičujem, bom popravil, ko pridem domov. Tudi kakšen kraj bom verjetno napisal napačno…
—
31.05.2006 – Moja pot je že pred časom končana, zato bom članke počasi uredil in dopolnil. Fotografije bom nadomestil z enakimi, a boljše kvalitete.
—
O prvem potovalnem dnevu ne bi izgubljal besed… Iz Ljubljane se z avtomobilom okrog 5:00 odpravimo do Trevisa. Tu se za slab mesec poslovim od domačih in z enim izmed nizko cenovnih letalskih družb odletim do Londona. Za prestop imam malo časa, kar je po eni strani odlično, saj mi na Letališču ne bo potrebno predolgo čakati. Kljub malo časa med čakanjem na prevzem vozovnice srečam Avstralko, ki se prav tako odpravlja na pohod po Caminu. Po krajšem pogovoru skupaj nadaljujeva let do Biarritza. Na letalu je še en potnik z nahrbtnikom, ki ima vrjetno podobne namene kot midva. Po pristanku se z avtobusom vsi trije odpeljemo do Byona in od tu z vlakom do Saint Jean pied de porta, kjer uredim vse formalnosti. To je pridobitev potrdila z dnevnikom za žige (Credencial del Peregrino), s katerim bom dokazoval da sem romar – pohodnik, in bom lahko prenočeval v hostlih (Albergue – Hostal – Refuge) ob poti. Tu dobim tudi školjko, ki je zaščitni znak romarjev.
Poiščem si prenočišče v privatnem hostlu, kjer srečam Clare iz Walesa, s katero odideva skupaj na večerjo v bližnjo restasvracijo. (Draga vegi zadeva polna olja).
V prenočišču, okrog katerega je polno psov, mačkov, kokoši… So spali še Clare, in trije francozi, ki so do tu prehodili že okrog 1000km. Ponoči je deževalo, grmrlo in se bliskalo, zato smo spali odlično.
Tudi zjutraj, ko se odpravim na prvi podvig še vedno dežuje, a palerina je pri hoji precej bolj mokra znotraj kot zunaj. Iz St. Jean Pied de Porta, ki se nahaja na 200m nv. se povzpnemo proti Pirinejem na višino 1450m. Vreme ni nič kaj prijazno. Precej piha, tla so razmočena in zato zelo blatna, ozračje ima le 10°C. Opoldne se sicer zjasni, a temperatura je še vedno nizka. Prečkamo francosko – špansko mejo, na kateri je postavljen vodnjak Tu si lahko dopolnimo čutare. Med potjo se nama s Clare pridružita še Ana Paula iz Brazilije ter Nick iz Avstralije. Več ali manj hodimo skupaj do hostla. Blizu Roncesvales v gozdu srečam starejšo Kanadčanko, ki trdi, da se je v gozdu izgubila in bi želela z mano nadaljevati pot do hostla, kar z veseljem sprejmem. Ne vem, kako ji je to ob množici smerokazov in markacij lahko uspelo.
Po obveznih formalnostih – žigosanje dnevnika, preverjanje potnega lista in plačilo – se namestimo v hostlu, ki ima za spalnico en velik prostor s 40 pogradi (80 ležišč). Nekaj postelj je še praznih, a prespi nas po moji oceni okrog 60 pohodnikov. Po obilni večerji se pripravim na spanje, veliko pohodnikov, ki so tu iz verskih razlogov, gre na večerno mašo v bližnjo cerkev. Luči se ugasnejo ob 22:00.