Za zajtrk naju gosti Marijina mama. Malo poklepetamo, nato pa se odpraviva v megleno jutro. V bližnji trgovini kupiva nekaj popotnice, potem pa se prične prava pot.
Po vzponu na prvi grič posveti sonce, Santiago pa je v daljavi še vedno v megli. Izgleda, da bova danes potovala v kratkih rokavih in čudovitem vremenu.
Nekaj hitrostnih popotnikov ki vidijo pred seboj le cilj oddrvi mimo naju. Midva pa se bova še zadnjih nekaj dni prepustila užitkom na poti proti atlantiku. Nekajkrat nebo prekrijejo črni oblaki in prav takrat drevje najlepše zažari v rjavo-rdečih jesenskih barvah.
Naselja so v tem delu Galicije urejena in popolnoma drugačna od zmešnjave in turističnih krajev v okolici Santiaga in Francoske poti.
Do Alberge-ja prideva v zgodnjih popoldanskih urah a naju pričaka že prav vesela druščina popotnikov. Zasedeva dve postelji in ugotoviva, da so poleg najinih proste le še štiri. Tudi te so kmalu zasedene in nekaj pohodnikov bo moralo spati na tleh in prostorih za invalide.
Nekaj finih Francoskih gospôd se pritožuje nad smradom, ki je mimogrede danes res precej hud, se počeše in naliči, obleče pižamo, si nadane čez oči masko, v ušesa potisne čepke in godrnjaje zleze na s posebnim ščitnikom pokrito posteljo. Izgleda, da so zgrešile hotel.
Midva pa sladko zaspiva v danes čudovito toplem hostlu.
Prehodila sva 24km ter 535m vzponov in 615m spustov.
Kje spati? Na klopci pred vrati! Sploh, če je ambient tako lep kot ta na sliki. Sicer ob takem prazniku, kot je danes vajin, se res ne spodobi. Je pa lepo, če je toplo in sije sonce ali se s polnim obrazom smeji luna:). Upam, da bo sijalo sonce in se smejala luna, ko bosta hodila po spranih potkah do cilja. Ni več veliko km, mogoče bodo najtežji ali pa bodo sproščujoči. Ne vem. Vem le to, da jutri praznujeta. Praznujta veselo, imejta se rada in spomnita se Vida! ČESTITAM, pazita nase in previdno hodita. Buen camino.
Kakšna romantična slika. Veseli me, da vama je le posijalo sonce. Pot proti atlantiku je res lepa, zato le uživajta še teh nekaj kilometrov. Ja, proti koncu poti se res najdejo kalibri – celo kopalne plašče sem videla na njih. To verjetno ne moreš nositi v ruzaku, saj tehtajo tono. No, ja… Vsak po svoje, važno da uživajo. Smrad pa je itak sestavni del Camina. Če se ga človek ne navadi kmalu, zna biti precej zoprno. Skratka, uživajta še naprej! Buen camino!!!