V spalnici zjutraj izmerim 11 stopinj in nič se mi ne da iz tople vreče. Po zajtrku se ob pol devetih končno odpravim čez center Santandra, proti zahodu. Na ulicah je živahno, saj se vsi odpravljajo v službe. Na cesti začuda ni gneče. Po pločniku pa se komaj prebijam. Po dobrih petih kilometrih končno pridem do predmestja. V mestu je zaradi visokih stavb še temno in hladno. Tu pa že sveti sonce. Vasi so precej bolj prijazne od mest. Enako velja za prebivalce. Edina prednost mest je ta, da ni težko najti kakšne -brezplačne- Internetne dostopne točke.
Šele danes v mišicah čutim predvčerajšnjih 52 kilometrov, zato potujem nekoliko počasneje. Do večera bom že prišel do kakšnega prenočišča.
Včerajšnja hosteliera mi je na srečo zaupala bližnjico, ki mi bo današnjo pot skrajšala za približno 8km. Vseeno jih bom moral prehoditi 36. Hodim mimo Peñacastillo in vse do Boo de Pielagosa je pot precej dolgočasna. Sledi bližnjica ob progi in čez most. Do tu se ozračje že lepo ogreje, a rokavice so vseeno potrebne.
Kmalu se dvignem na hrib in od tu je pogled precej bolj zanimiv, saj na desni strani lahko opazujem obalo in morje. Vreme je sončno, a tu prične kar močno pihati. Nahrbtnik nudi še dodaten upor in sunki vetra se ob hoji pošteno čutijo. Na vaškem izviru, kjer vsi na veliko polnijo plastenke, se tudi sam oskrbim z dodatno količino vode.
Na poti izven Santandra srečam le peščico naključnih sprehajalcev. Vsi pa so zaviti v plašče in šale in na obrazih se jim vidi, da so popolnoma premraženi.
Nekje okrog Oruña pričnem hoditi ob cevovodu, za katerega res ne vem čemu bi služil, a se ne konča vse do Cudon-a. Cevi so speljane kar po vrhu in vodijo do neke tovarne.
V Camplengu, majhnem naselju poiščem Alberge Arco Iris (mavrica), ker me sprejmeta starejša gospa in gospod. Takoj dobim vroč kakav, na večerjo bom moral pa malo počakati, ker je kuhar sin. Zaradi mraza mi za tuširanje nudijo svojo kopalnico, pa še brisačo dobim, da mi ne bo treba sušiti svoje.
Medtem sin že skuha večerjo, vsi skupaj pa gledamo televizijo, na kateri povsod predvajajo samo novice o snegu in mrazu in še večjem mrazu itd. itd. Pravijo, da je res nenormalno mrzlo. V odprtem kaminu, ki ne zaleže prav veliko kurijo kolikor se da in soba je že prav lepo zadimljena. Vsi bomo lepo prekajeni. V tej hiši tako kot verjetno v še kateri drugi nimajo centralnega ogrevanja.
Trenutno sem prehodil približno tretjino poti in če bo še kakšen dan brez dežja, potem bi moralo po statistiki do konca poti le še deževati oz. snežiti. V primeru snega pa je pot zelo težko nadaljevati, saj se talne oznake skrijejo.
To, da sem v hostlu še vedno in ponovno sam verjetno nima smisla ponavljati. In ko pišem ta dnevnik, se pošteno kadi ko diham. Pri gostiteljih, ki vodijo statistike, je videti, da jih celo leto obišče okrog 2000 gostov, decembra in januarja skupaj pa le 5-10.
Hrana: 1,5 + zaloge
Nočitev+večerja+zajtrk: 18
Trasa poti
Na hitro sem prebral za vse dni, pridružujem se v vsem Slavki, pa iskrene čestitke, jaz tega ne bi zmogel. Francoska pot je kot vrtec proti tej – Tvoji severni poti.
Na tej fotki, vidim tebe kot travne bilke, ki kljubujejo vetru, mrazu, dežju ,blatu,… nemalokdaj verjetno tudi močnemu pljusku vode v katerem je združena vsa moč narave, ki je lahko nepogrešljiva ali pa uničljiva. Ne vztrajaj za ceno zdravja ali življenja – ti vrednoti sta najdragocenejši. Za vsk prehojen km pa iskrene čestitke.