Santa Marta de Tera – Mombuey

Včeraj zvečer so imeli v stavbi, kjer je tudi aberge, vaščani bojni posvet o današnjem prazniku. Sredi noči, ob pol desetih sem jim moral odpirati vrata. Komaj sem se spravil iz postelje in spalne vreče, v sp. hlačah do vrat, misleč da je prišel kakšen revež, romar spat, pa se pred mano znajde cela množica vaščanov.Nekaj so se opravičevali, sam pa sem se ponovno posvetil postelji. Pol ure kasneje se je zgodba z zapiranjem vrat ponovila.
Zjutraj sem preveril termometer in v prostoru, kjer sem spal, je kazal 8°C. Prav na hitro se oblečem v svojo pohodno opremo, pojem zajtrk in si skuham čaj.
Zunaj me čaka še eno presenečenje, saj je vsaj 10 stopinj manj kot v stavbi. Polja in travniki so lepo pobeljena z zmrznjeno roso, iz bližnje reke pa se pošteno kadi. Morda bi si moral poleg zimske kape, rokavic in termo flisa, ki mu veter ne pride do živega omisliti še dolge spodnje hlače in majico z dolgimi rokavi. Bom videl, kako bo jutri.
Malo pred Camarzana de Tera srečam Španskega pohodnika, s katerim skupaj iščeva pot. Ta je namreč še vedno oz. vedno slabše označena.
V Calzadilla de Tera gre v bar, kjer pije pivo, sam pa želim priti le do kruha, ki mi ga že malo primanjkuje. Le smeji se mi, točajka pae potegne od nekje včerajšnji kruh. Seveda sem popolnoma zadovoljen, plačam in nadaljujem pot.
V Olleros de Tera se pot razcepi levo za kolesarje in desno za pešce. Vodi ob reki Tera, dokler ne pride do križišča, kjer so oznake spremenjene. Sledim novim oznakam, ki me privedejo na cesto, predvideno kolesarjem. To mojo današnjo pot podaljša za 2km. Cesta pelje čez jez, na drugi strani pa ponovno ob reki proti severozahodu.
Ves čas se počasi dviga, hribovje iz daljave pa postaja vse bolj resnično. Jutri je zadnji dan ravnine, nato se prične zahtevnejša zadnja četrtina poti, po hribovju, kjer se bom vzpenjal in spuščal med 400 in 1400m.
Na poti do Villar de Farfón v daljavi zagledam zajca, ki se ne zmeni zame, saj gleda nekam v tla. Obstanem, on pa kar proti meni. Ko je oddaljen kakšnih 5 metrov, končno dvigne glavo, izbuli oči, čemur sledi zajčji rekord v skoku v višino in daljino obenem, potem pa teče v goščavo kot bi mu šlo za življenje.
V vasi mi kmet, ki je kkokošim ravnokar pokradel vsa jajca, ponudi vodo, saj ni nikjer vodnjaka. V hlevu napolnim čutaro, se mu prav lepo zahvalim in odidem naprej, tako sva oba zadovoljna.
Po Riónegro del Puente imam le še nekaj kilometrov do cilja toda vročina je neznosna in zaloge vode hitro kopnijo.
V naselju si priskrbim ključ in se stuširam. Med tem pride tudi Španec. Kuhinje ni, zato bom danes na mrzli hrani. Tudi za pridobitev pečata imam nekaj težav, saj ga alberge nima, ostalo p je po večini zaprto. Predlagajo mi neko trgovino, ki se odpre jutri po deveti. Po pregledu mesta pa le najdem odprt bar s pečatom.
Pozno zvečer prispe še en kolesar, ki začuda odlično govori angleško. Kasneje ugotovim, da je žena s Češke in uči angleščino ter da se mora vseskozi pogovarjati v angleščini, da ga lahko popravlja.
Oba kadita kot turka, tudi v albergu, sam pa se mirno sprehodim do okna, ga na stežaj odprem ter se zavijem v toplo spalno vrečo.
Gosta se kasneje odpravita na večerjo, toda kmalu prideta nazaj, saj je povsod vse zaprto. Sam medtem potegnem na plano še preostali kos kruha, ki sem ga dopoldne kupil v baru ter povečerjam, si umijem zobe in odidem spat.

9 thoughts on “Santa Marta de Tera – Mombuey”

  1. Sonja, temperature so tu nizke le zjutraj, tja do 10h. Potem se dvignejo in postane prav nesramno vroče. Termometer na telefonu, ki je včasih tudi na soncu, a ni črne barve, velikokrat pokače precej čez 30°C.
    Nisi pa prva, ki si rekla da je nahrbtnik večji od mene 🙂 Ravno danes, ko imam zaradi vikenda velike zaloge hrane, pa je tudi težak celo tono. In če sem zmogel danes z dodatnimi osmimi zgrešenimi kilometri in preko 900m vzponov, se bom potrudil, da mi bo uspevalo tudi v prihajajočem tednu.

  2. Žika, vsak ima drugo stran, le videti jo moraš 🙂 In ne skrbi, še prekmalu se vrnem za sosednjo mizo in te bom držal tudi za ta tvoj predlog o neki krajši varianti 🙂

  3. Drago, tudi ti si eden izmed tistih, zaradi katerih sem danes lahko na tej poti, kar mi veliko pomeni in ne dvomim, da bomo skupaj dobili še marsikatero bitko 🙂

  4. Danica, morda izgleda iskanje albergev in ključev zapleteno in po celem dnevu naporno, a to postane s časom čista rutina. Ko prideš v naselje vprašaš najprej kje so ključi, se sprehodiš do kakšne privatne hiše, policije, bara ali mestne hiše in šele nato poiščeš alberge. Včasih je potrebno tudi poklicati po telefonu. Tistih nekaj deset besed si ni tako težko zapomniti 🙂

  5. Pozdravljen Andrej.
    Čestitke za pot in dnevnike, ki jih prebiram z velikim veseljem. Zdaj te že zeloooo pogršamo. Danes smo zmagali na nekaj frontah za kar imaš zasluge tudi ti. Srečno še naprej na tvoji poti.

  6. No, danes pa zebe tudi nas. Spet imamo zimske temperature, tako da tudi nas kar pošteno zebe. Ampak mislim, da je tvoj mraz vseeno malo "toplejši". Upam, da tudi v tem zahtevnejšem delu poti ne boš imel kakšnih problemov. Po taki kilometraži vsi ti vzponi in spusti znajo biti "malo" naporni. Na našem zadnjem skupnem pohodu pred Caminom sem te opazovala: ruzak večji, kot ti, o teži se ne bi pogovarjala, brez palic… ti pa si kar korakal, kot da ni nič, pa še slikal…No ja, mislim da ti res ne bo hudega. Sicer si pa to že ničkolikokrat dokazal. Uživaj še naprej!

  7. Mama slonica z mladičkom! Je to delo narave ali umetnika? Velika sreča ali mala ovira? Izgledata kot ostanka ohlajene magme. Res odlična poza težkih slonov v utrujeni travi. Travi, ki se bojuje z vsemi naravnimi silami. Skoraj tako kot ti. Vroče, hladno, vetrovno, soparno, deževno , ledeno,…,občudovanja vredno, kaj vse zmore ta nežna bil. Prav tak vtis daješ tudi ti. Občudujemo te vsi!

  8. Andrej živjo. Spremljava tvojo nadvse zanimivo pot, ki je resnično polna raznih doživljajev.Će bi midve šle to pot, nevem kako bi se znašle glede teh ključev. Andrej nama ( Vikica in Danica) se čas doma izteka, saj se z veliko hitrostjo bliža 15. april in najin Camino. Komaj čakava in se neizmerno veseliva. Imava nekaj vprašanj in ti jih bova zastavili, ko prideš domov. Sedaj pa ULTREA buen Camino

  9. Andrej živijo, če te ne bi poznal bi mislil, da si čisto drugačen kot pa te v resnici pozna. Tako misleči bi te šele sedaj spoznali z druge plati, veselega in zabavnega. Res ti moram izreči čestitke za pot na katero si se odpravil in vsako jutro ali večer mi polepšaš dan z tvojimi dogodivščinami, ki jih tako fantastično-doživljajsko opišeš, da se moram nasmejat. Upam, da ti je res tako lepo, kot je doumeto iz tvojega pisanja, ma saj je. Ej stari uživaj še zame, imam idejo, da bi se pa morda nekdaj skupaj odpravila na kako krajšo zadevo. Andrej SREČNO in čim hitreje naj mine čas, nekaj na soproti mene mi manjka.
    Žika

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Scroll to Top