Sredi noči se sredi morečih sanj zbudim, a ker mi spanje ne dela preveč težav, še isti trenutek ponovno zaspim. Zjutraj se prebudim kot prerojen. Poln nove energije, nič me ne boli. Zajtrk me čaka malo pred osmo uro.Kot da ne bi imel že dovolj poln nahrbtnik, si kupim pri Sofiji in Jose priročnik o severnem Caminu. Sledi še fotografiranje in na Josejevo željo mi razkaže sosednjo cerkev, ki jo ravno renovirajo a nama vseeno odprejo in spustijo notri.
Jose vsem vneto razlaga, da sem s Slovaške, pa ga vedno znova popravim. Verjetno si ne bo nikoli zapomnil. Na splošno ljudi iz Slovenije ne poznajo prav dobro. Ponavadi pogovor z ljudmi poteka nekako tako: iz kje pa si? Iz Slovenije, Eslovenie. Aaaa, iz Slovaške. Neee, iz Slovenije. Potem me čudno gledajo… Aaaa, bivša Rusija. Nee! Pa rečem: Slovenija, z glavnim mestom Ljubljano, severna republika iz bivše Jugoslavije, Tito itd… A, tako. Dubrovnik, lepi otoki… Pa ponovno Neee, Slovenija nima otokov (mogoče bi si pa veeno kakšnega naredili, da bi jim lahko pokimal), ima pa nekaj obale, pa hribe in jezera in jame… In ko naštejem še vse sosednje države, prav z negotovostjo rečejo A ja seveda, Slovenija. Mislim, da bi morali nekaj konkretno spremeniti, da bi nas poznali že po samem imenu države.
Ogled cerkve in okolice traja celo uro, zato se šele malo pred deveto uro odpravim na pot. Že po prvih kilometrih pot zavije proti vzhodu, zato se kljub puščicam vrnem dober kilometer nazaj. Možak, ki polaga tlakavce pravi, da puščice res kažejo tja, ampak prava pot je a tam, in pokaže na pot ki vodi navzgor. Po nekaj sto metrih se res pojavijo oznake.
Vreme je danes popolno. Temperatura med 15 in 18 stopinj, sonce včasih pokrijejo koprenasti oblaki, nič ne piha in vse se zdi popolno. Po predvidevanjih me čaka 42km sprehoda.
Mimo Hortigala se vije zelo ovinkasta cesta, sledi še Estrada, Muhjorederro, kjer pomalicam in Pesues. Med potjo vidim kar nekaj že lepo razcvetelih trobentic. Juhu, kmalu bo pomlad. V Ribadevi se ponovno izgubim, in šele po nekaj krogih, ko srečam prvega sprehajalca, mi razloži, naj se ne oziram na oznake, ker ne vodijo nikamor, ampak mi pokaže pravo pot. Sledi vzpon in prečudovit pogled na morje.
Po tridesetih kilometrih pridem do Buelne in tu mi je že jasno, da bom danes ponovno hodil v temi in da je napovedanih 42km čisti nesmisel.
Pot je od tu naprej nezanimiva, saj poteka po glavni cesti, z nekaj nesmiselnimi ovinki v okoliške vasi. Za vsak prehod čez cesto pa je potrebno kar dolgo čakati, saj je cesta prometna in brez prehodov. Za pešce je prostora dobra dva metra, a ko se znoči, kljub odsevniku in naglavni svetilki nimam najboljšega občutka.
V Llanes pridem pozno. Ura je že skoraj osem. Pohitim do kraja, kjer naj bi bil hostel, v katerem bom prespal. Vprašam, kje je in mi pokažejo na bližnji mladinski hostel. Seveda je tu dovoljeno spanje le z mednarodno člansko izkaznico. Verjetno si mislil tisti hostel na drugem koncu ulice. Pohitim tja, a na vratih le list s telefonsko številko v primeru, da ni nikogar na recepciji. Pokličem in odgovori mi moški, ki mu je vse odveč. Pove, da je zaprt, ker prenavljajo. Odpravim naj se v center, kjer bo takoj za mostom penzion Bulevar. Seveda ni tega nikjer. Pokličem še enkrat, da bi izvedel točni naslov. A izvem le, da se moški ne bo še enkrat oglasil na telefon. Končno se po 46km, ob pol devetih ustavim v prvem penzionu, ki sem ga zagledal. Kolikor se da hitro povečerjam, se stuširam in operem perilo, saj imajo tu topel radiator.
Nočitev: 25
Hrana: 2
Trasa poti