Danes se zbudim ne ravno najbolje razpoložen, pa še žulj ki se mi je naredil včeraj, se izkaže za precej bolečega.
Preden odrinem iz hostla je ura že devet, vreme pa je delno oblačno. Nikamor se mi ne da, zato je tudi potovalna hitrost danes precej nizka. Po prvih kilometrih pridem do zanimive obale Playa de Vega. Pot ob obali bo potekala slabih pet kilometrov. Nekaj najbolj navdušenih surferjev poskuša ujeti čimboljši val.
Ko se ogrejem, je videti vse precej bolje. Pot me vodi po pašnikih, kjer se sprehajam mimo krav in bikov, ki me gleajo kot nova vrata. Upam da teh tu ne dresirajo za bikoborbe ali tek po ulicah.
Še predno prispem do konca obale prične močno pihati veter, ki je sicer precej topel, saj ima ozračje okrog 16 stopinj. Prej delno oblačno nebo prekrijejo temni oblaki in po nekaj minutah prične deževati. Iz dežja pospravim fotografski aparat, si nadanem vodonepropustne hlače ter se posvetim razmišljanju. Ob takem vremenu bi se najraje usedel na vlak in se dolgo, dolgo peljal domov na toplo.
Oznake so tu res odlične in zelo težko bi kakšno spregledal. Vrstijo se manjši kraji z nekaj hišami. Po dobrih dveh urah pade samo še kakšna kaplja in na zahodu se prične jasniti.
Malico si kupim v Colungi, kjer s prodajalko, ki zna začuda tudi angleško, pokramljava o vremenu. Pove, da je tak rahel dež zelo tipičen za Asturijo in nekaj povsem običajnega, da je letos še presenetljivo lepo.
Pot se nadaljuje po gozdovih a tokrat po že znanih blatnih poteh, o katerih ne bi izgubljal besed. Med potjo vidim kar nekaj sončnih elektraren, ki jih uporabljajo za razsvetljavo.
Knjiga je tokrat točna in po 28km in 550m vzponov ter nekaj več spusta, se ustavim pred precej zapuščenim hostlom v Sebrayo-u. Na vratih je napis, da se odpre ob 14h. Ali pa se sprehodite do hišne št. 7 in vprašajte za informacije. Pozvonim a nikjer nikogar. Naredim dva kroga, še enkrat pozvonim, ponovno nič. Pa pride mimo sosed, ki me je prej le od daleč opazoval, in mi predlaga še eno hišo. Odpravim se tja, ko mimo mene pripelje avto in zavije k št. 7. Vseeno grem do predlagane hiše, saj sem oddaljen le nekaj metrov. Pa me gospod pošlje nazaj, češ da se je hosteliera ravno vrnila. Verjetno se ni mogla ustaviti, ker je mislila, da sem nek naključen sprehajalec, z velikim nahrbtnikom, ki slučajno popoldne potuje skozi neko majhno vasico, za katero razen pohodnikov na Caminu nihče ne ve. Še enkrat pozvonim in pride hosteliera s telefonom na ušesu, me pogleda, pomoli ključ, reče jutri ključ sem, pokaže na nabiralnik, se nemoteno pogovarja dalje in odide nazaj v stanovanje.
Tako neprijazne hosteliere nisem srečal ne na prejšnjem, ne zdajšnjem Caminu. So pa zato vaščani toliko bolj prijazni. Gospod, ki me je že prej napotil po ključe, mi pove, da v tej vasi ni nikjer trgovine ali bara, kaj šele restavracije, da pa živi tu gospod, ki z avtom razvaža hrano in mi bo rad pomagal. Odpravim se nekaj hiš stran in srečam njegovo mamo. Ja ni problema, samo zbudit ga grem. Res pride ves zaspan in rade volje odpre velik kombi poln hrane. Nabavim si večerjo in zajtrk.
Odločen sem, da si bom danes pripravil vroč kakav, saj je v hostlu kar mraz in imajo celo štedilnik. A bolj ko iščem posodo za gretje, manjše je upanje. Pa se zagledam v pločevinko piva, ki sem ga kupil, jo hitro izpraznim, z odpiračem odstranim pokrov, kolikor se da poravnam poden in čez nekaj minut se že veselo kadi iz novo nastale skodelice.
Tudi tuširanje je prav zabavno, saj se zaradi hladnega ozračja hitro vse zamegli in komaj vidim predse. Pa nasvidenje do naslednje etape.
Nočitev: 4
Hrana: 12
Trasa poti