Jutro je prehitro tu in danes se na pot odpravim že pred deveto uro, a je zunaj še precej temno. Tu se prične daniti približno eno uro kasneje kot v Sloveniji, zato tudi sonce sveti zvečer toliko dlje. A za danes je napovedan dež, zato se tako tudi oblečem.
V mirnem nedeljskem jutru najprej poskrbim za nekaj zaloge hrane, nakar se odpravim do prve vasi Vilela. Pot se strmo dvigne in od tu si še zadnjič letos ogledam morje.
Danes je tak dan, zaradi katerega ostane Camino nepozaben. Hodim po gozdovih, mir kalijo le ptice in veter. Oblaki se počasi redčijo in ozračje je vedno toplejše. Idealno za hojo, okrog 16 stopinj, sonce pa se skriva za tankimi oblaki.
Nikamor se mi ne mudi, zato si bom vzel več časa za fotografijo.
Po evkvaliptusih skačejo veverice, a so zelo plašne. Okrog poldneva se pokaže sonce v svoji polni moči. Povsod okrog temni oblaki, ravno nad menoj pa modro nebo. Danes me resnično spremlja sreča. Pot se ponovno dvigne do Villamartin grande, na 340m.
Pot po Galiciji je označena bolje, kot kjerkoli, Označevalci so se res potrudili. Velja pa eno opozorilo. Do sedaj je školjka obrnjena v obliki E pomenila smer v levo. V Galiciji enako obrnjena školjka pomeni smer v desno.
Sledi še zadnji spust v Lourenza-o. Pot me pripelje naravnost pred hostel.
Čaka me le še telefonski…. Ne, na vratih ni lista s telefonsko številko temveč obvestilo o prenovi, zato je zaprt. Naslednji je v 9km oddaljenem Mondeñedu. Tu bi se zagotovo našla tudi kakšna druga možnost prenočitve, a dan bom izkoristil do konca. Če na poti ne bom imel težav pridem do prenočišča v dobrih dveh urah.
A težave pridejo vedno v paru. Prehodim dober kilometer, ko pridem do gradbišča. Odstranil so vse smerne kamne. Po nekaj neuspelih poskusih končno najdem pravo pot. Le ta zavije v gozd. Gozd pa postaj vse temnejši in gostejši, stezice pa vse ožje (znano?).
Pozno zvečer se le prebijem do današnjega cilja. Ključ moram poiskati v mestni hiši, pri lokalni policiji. Pri tem mi pomaajo domačini. V zameno za ključ jim moram pustiti dnevnik s pečati. Jutri zjutraj pa ponovno zamenjamo, se mi zasmeji policist. Pa se mu zasmejim nazaj, ob pol osmih? Debelo me gleda, ob devtih, desetih… V redu, naj ti bo, ob pol osmih.
Ko vstopim sem bil kar nekoliko začuden. Tako lepo urejenega hostla še nisem videl. A bilo je ponovno mrzlo in za povrhu je imela vroča voda le kakšnih 25 stopinj. V kuhinji najdem posodo in ob odpiranju omar sem našel špagete. V pol ure je večerja pripravljena.
Hrana: 5
Nočitev: 5
Trasa poti
Lep posnetek, kot jasa nad kapelico v Stiški vasi. Slikovita krajina, dišeči gozdovi, ptičje petje,…so krasni motivi za optimistično razmišljanje. A kaj, ko cilj še ni tako blizu!
Naj ti sonce osvetljuje pot, greje srce in vliva upanje.