Jutro je ponovno temno in hladno. Tudi veter in dež ne popuščata. Z Luisem pričnemo pot skupaj, a ker je hitrejši nadaljujemo vsak s svojim tempom.
Zaradi dežja in nizkih oblakov oz. megle je pot precej dolgočasna. Pot postaja vedno bolj razmočena in včasih je potrebno prav paziti, da čevelj ne ostane v blatu 🙂
Lep del poti sva imela spremstvo treh lovskih psov, ki so po nekaj kilometrih obupali.
Pot je potekala večinoma po botovem in kostanjevem gozdu. Evkvaliptusov je bilo le za vzorec.
Prepričana, da bomo v hostlu ponovno le trije, se prav presenečena ozreva na množico enajstih pohodnikov. Kasneje izveva, da so z Malorce, z izjemo finca, ki ima tam le hišo, in da nadaljujejo pot, ki so jo lani tu zaključili.
Prehodila sva 25km ter 745m vzponov in 875m spustov.
Jutra so zjutraj najlepša, še posebej v času, ko se budi narava. Dišeč gozd vabi popotnika, da vsrka vsak najnežnejši vonj, ki mu ga podarja. Izkoristita možnost, ki ni vsakomur dana! Blato odmislita, čevlje pa le obdržita. Pot je še dolga. Tudi pasje spremstvo je dobro, če ni boljšega. Nikoli ne veš izza katerega evkaliptusa te bo presenetila volkulja ali volk :). Važno je, da vaju usmerjajo, da se ne izgubita.
Čestitam vama za vse vzpone in spuste. Bilo jih je že kar nekaj.
Srečno navzgor, veselo navzdol in naravnost naprej – do cilja.