Večina perila in čevlji so mokri, a nič ne de. Vode sva se privadila že po nekaj dneh suh dan izgleda prav smešno.
Prvi del poti hodiva navkreber in opazujeva veterne elektrarne ter črne oblake. Kmalu se umaknejo, prav tako kot najina dežna oprava.
Kot ponavadi naju prehiti nekaj pohodnikov, a kljub hitrosti na koncu vedno končamo na istem mestu.
Pred Cee-jem prvič zagledava morje in najin končni cilj, rt Finisterre. Od tu naprej je v pričakovanju zadnega kamna pot z vsakim metrom lažja. Po drugi strani pa je vse bližje tudi konec poti, ki bi jo z velikim veseljem še nadaljevala.
Tokrat poleg starih znancev srečava še Belgijca in Čehinjo. Od drugih pa se posloviva, saj odhajajo z zadnjim večernim avtobusom nazaj v Santiago. Midva se vračava jutri, skupaj z večino ostalih pohodnikov.
Prehodila sva 40km ter 680m vzponov in 940m spustov.
V neskončnost odprto obzorje. Mogočno morje – voda! Je vse in nič. Kot jaz in ti in vsi. Si sin, si hči, si oče, si mati, si dedek, si babica,…, in vsi smo majceni atomi v krožnici vsemirja. Izgubljeni in ne nezamerljivi! Smo sestavni del celote, ki brez nas ne bi obstala.
Pozdravljen Andrej!
Kar pogosto berem, oz. prebiram tvoj blog. Super. Pot do tvojega bloga me je seveda pripeljala moja pot na Camino.
Sem kar romarka po Caminu, ti sledim. 9. maja odhajam na Camino Primitivo.
Seveda sem prehodila Camino Frances (2014), leta 2010 v 8 dneh prevozila to pot s kolesom.
Septembra 2015 sem prehodila Camino Portugal, pa do Muxie.
Tako.
Pa en lep pozdrav, morda mi daš kakšen napotek za Primitivo?
Lp