Perilo, ki sem ga včeraj opral se je lepo posušilo, saj sem ga obesil na zračnik, iz katerega je pihal hladen zrak. Hostal zapustim šele ob 8.30, saj se mi nikamor ne mudi. Danes na sporedu ni veliko kilometrov, pa še nedelja je, če me spomin ne vara. Na Caminu so dnevi in datumi povsem postranska stvar. A včasih se zgodi, da zaradi tega ostaneš brez malice. Tokrat se to ne bo zgodilo, saj imam kar pošteno naložen nahrbtnik. Sadje, kruh, sojin napitek, piškoti, sok stisnjenih pomaranč, voda…
Hodim mimo pošte, nogometnega igrišča in vmes preskusim vseh 5 bančnih avtomatov, kjer bi lahko napolnil mojo eksotično predplačniško sim kartico. Povsod le Vod… Ora… Eus… Nikjer pa mojega Veselega Mobilca. Bom jutri poskusil srečo na pošti, ki se odpre ob 9. uri.
Na severnem delu Španije sem med vikendi srečeval veliko lovcev, tu pa se v hlevih dere živina, zunaj pa tekajo možje v belem. Gotovo ne hitijo pujsom na pomoč. Ubogi reveži bodo morda še nocoj končali na krožnikih. Naj bo današnja fotografija posvečena vsem tem ubogim dušam.
Vreme je oblačno in pot vodi mimo svinjskih farm. Danes se je tudi nekoliko shladilo, saj je le okrog 12 stopinj. Po 8 kilometrih se pot razcepi. Sam se odločim za desno varianto, ki vodi rahlo navzdol :), desna pa se povzpne v klanec.
Po slabih desetih kilometrih prične deževati. Na to sem bil pripravljen in le še nadanem kapuco na glavo in zapnem palerino. Pet minut dežja, in ponovno suho obdobje. Postopek se ponovi v obratni smeri. Odpnem palerino in snamem kapuco. To sem danes ponovil mnogo krat.
Na 15. kilometru zagledam križišče, kjer se poti ponovno združita, ter križ in pod njem škatlo z vpisno knjigo. Vpišem se in nadaljujem pot proti naselju, ki je sedaj že viden.
Ko prispem do hostla že sveti sonce in vsa oprema je suha. Juhu.
Po prhanju si vzamem nekaj časa za španščino, a hosteliera ni videti preveč zainteresirana za razlago besed, saj je popolnoma zatopljena v računalnik in komuniciranje z kdo ve kom. Vmes zapoje tudi kakšno špansko. Nekoliko več se zmenim z njenim sodelavcem, zadolženim za nočno izmeno.
Preučim še etape naslednjih dni, a bolj ko jih preučujem, manj mi je jasno. En dan 16km, drug dan pa 45. Vmes pa nobenega albergeja oz. so zaprti. Jutri grem do Zafre, morda še kakšen kilometer naprej, nato pa bom razmišljal dalje…
Zlatka, pot Via de la Plata se prične v Sevilli, se nadaljuje proti Salamanci, nato pa ob portugalski meji zavije proti zahodu in šele malo pred Santiagom de Compostello spremeni smer proti severu, kjer se zaključi. Francoski poti se taka varianta ne pridruži. Obstaja pa različica, ki se v Zamori odcepi in se francoski pridruži v Astorgi. Sam sem zadnji del francoske poti prehodil že trikrat in bi se ga rad tokrat izognil. Morda bi prehodil le še del do Finisterre, a dvomim, da mi bo čas dopuščal.
Nataša, ta pot ne izgleda tako hudo. Gorilnik sem s seboj odnesel zato, ker nekateri hostli nimajo kuhinje, meni pa kuhanje ne predstavlja kakšnega odpora, prej obratno. Tudi sama teža – okrog 200g ni pretirana. Na tej poti bodo obiski barov in restavracij bolj izjema kot pravilo. Ker do včeraj nisem nikjer našel mini plinske jeklenke, sem ga poleg prevleke poslal Mariji. Seveda pa sem obdržal posodo, katera je v nekaterih hostlih v res slabem stanju.
Ne morem kaj, da ne bi odgovorila Zlatki. Kar se dvomov in strahov tiče, moram povedati, da so popolnoma odveč. Jaz sicer nisem šla sama, ampak naslednjič bom prav gotovo šla. Zlatka, nikar ne poslušajte drugih, poslušajte svoje srce. Nataša, ki je prav tukaj napisala svoj komentar, pa je šla sama in ni ji žal. In res je, vse se uredi tako, kot je treba. Nobenih skrbi, vse bo SUPER. Čestitam za odločitev, le ta je najtežja od vsega. Kar pa se možnosti ropa tiče: bile smo tri ženske in NIKOLI, NIKOLI se nismo počutile ogrožene zaradi česarkoli. Dostikrat sem hodila sama in vedno sem se počutila popolnoma varno. Pa tudi Pireneji niso nekakšni strašni hribi, sicer pa te opozorijo, če bi slučajno obstajala kakršnakoli nevarnost. Samo prepustite se, skrbi pustite ob strani in UŽIVAJTE!!! To naj bo čas posvečen le vam! Buen camino, Zlatka!
Ciao Andrej,
vidim da ti vse lepo teče, pa tudi precej zeleno je že na tvoji poti. Tudi jaz štejem dneve …. še 10. dni in letim. Ali se najini poti srečata v Astorgi?? Vse dobro ti želim na poti, v kar sploh ne dvomim. A veš da mene nekateri kar strašijo (kao sneg na Pirinejih, pa kao ženska sama-možnost ropa, pa kaj mi je tega treba). Jaz pa vem, da moram iti in da bo vse SUPER. Upam, da se 1.4. vidiva v Santiagu. Z najboljšimi željami 🙂 zlatka
Ko sem odprla tvojo stran, današnji dan, sem najprej videla morskega konja. Zelo smešno mi je pa bilo, da je v graščici namesto blatni reki. No, ko sliko povečam, vidim žalostnega pujsa. Res lepo, da si ujel ta proseči pogled. Lep spomin pujsom. Sicer pa vsaj pred evtanazijo uživajo dober zrak in svobodo. Verjetno so tudi oni vpisani v kakšno knjigo. Ta na spletu je že zvezdnik. Obožuje ga pol sveta:). Kot tebe. Vedno bolj si popularen. Naj tako tudi ostane. Samo ppazi: S težkim nahrbtnikom je težko bežati. Zato le glasno žvižgaj, da te kakšen mož v belem ne zamenja za pujsa.
Ne boj se, nimaš dovolj sala. Mirno potuj in se raduj. V sak dan je nov začetek. Dober ali malo manj dober. Sigurno pa tak kot si ga splaniraš. Zato upaj in ne obupaj. Naj duša užije svobodo.
Hola! Danes imaš pred sabo kar precej kilometrov. Srčno upam, da bodo noge zdržale in da ti ne bo treba krpati podplatov. Navijamo zate!
Pozdrav od Nataše A. S Sonjo sva preživeli čudovito soboto.Mogoče sva okusili delček Camina na domačem pragu. Da pa tvoja pot ni prav običajna, mi pa kaže, da si sabo vzel gorilnik. To se mi je zdelo zelo čudno, ker moraš itak paziti na težo nahrbtnika.Prav Sonjo sem morala vprašati, pa zakaj zaboga Andrej s sabo nosi gorilnik. No pa mi je razložila o velikih razdaljah in pomanjkanju vsega,kar ti olajša pot.
Lep pozdrav