Danes je jutro prav zabavno, najprej se zbudi Španski pohodnik, vedno ga pozabim vprašat, kako mu je ime, saj se mu vedno nekam mudi. Prične ropotati, kolesar pa se nekaj pritožuje in se pokrije čez glavo. Še bolj prične bentiti, ko prižge luč. Mislim da je včeraj preveč pokadil in se mu danes nikamor ne da.Sam izkoristim priložnost in se prav na hitro pospravim na prosto. Ker je prvi pohodnik že odšel, za sabo ugasnem luč in kolesar si naglas oddahne.
Jutro je precej toplejše od včerajšnjega, in že sedaj se sprašujem, kako bom opoldne sopihal po soncu. Danes bom z razliko prejšnjih dni prehodil celo množico naselij. Kako velika bodo, pa bom videl sproti. Vem samo, da imam kruha le še za zajtrk, ki si ga bom pripravil čez nekaj kilometrov. Tudi avtocesto bom prečkal kar nekajkrat.
Torej pričnimo današnjo pot. Čez avtocesto pridem do Valdemerilla. To je kraj s cerkvijo a brez bara in trgovin. Tudi ura je še prerana, da bi bile trgovine odprte. Tu vse oživi šele po 9h. Vas je kot izumrla. Ko pridem iz naselja si privoščim zajtrk. Nahrbtnik imam prav težak, saj se v njem skriva celo marmelada in čokoladni namaz 🙂
V Cernadilla že pričnem zastavljati vprašanja o kruhu a mi odgovorijo da v naselju nimajo kruha, in da jim ga panadero pripelje malo pred 12. Čakanje torej odpade.
V San Salvador de Palazuelo se vprašanje ponovi a tudi odgovor je precej podoben, le da pride kruh pol ure prej.
Pričnem razmišljati. V Entrepiñas bom okrog 11h torej ravno takrat, ko bo kruh prišel v vas. Tam sem bil res ob predvideni uri, a se v naselju ni nič dogajalo. Tuda še preden zapustim vas se zasliši glasno trobljenje. Obrnem se in skoraj stečem za zvokom. Ljudje, zbrani okrog kombija pa mi že od daleč mahajo in kričijo. Ne tu, Camino je zgoraj!
Ampak jaz bi pa kruh kupil. Pa planejo tudi oni v smeh, me spustijo mimo vrste do kombija, kjer si kupim največjo štruco, ki jo premore in se nato res vrnem navzgor na pravi Camino.
Pot vodi v dolino in prav na najnižjem delu pred mano zbežita dve živali, gamsa, kozoroga, kdo bi vedel. Vem samo, da imata rogove, veliko belino okrog repa in se jima nekam strašno mudi.
Ker se bojim, da bom svež kruh poglodal še pred kosilom, se ob pol dvanajstih odločim za glavni obrok.
Ponovno prečkam avtocesto – seveda so to nadvozi, in si ogledam manjše naselje Asturianos. Ta naselja imajo skoraj obvezno vodnjake in voda s teh vodnjakov se ne da primerjati z mnogo slabšo vodo iz pipe. Seveda je voda povsod pitna. Kjer ni, je to posebaj označeno.
Ko sem že mislil, da bo danes pot nemogoče zgrešiti, saj je odlično označena, kar naenkrat zavije v gozd, med grmičevje in le po občutku skušam hoditi od enega do drugega drevesa z zbledelimi oznakami.
Pot vodi mimo Palacios de Sanabria, Remesal, čez avtocesto do Otero de Sanabria. Tu se zaključi makedam oz. gozdna steza. Po dolgi vijugasti cesti se tokrat za spremembo sprehodim pod avtocesto. Pridem do Triufé, od koder je še 4km do današnjega cilja.
Sledi še en nadvoz, od koder se že lepo vidi današnji cilj. Privatni alberge je na začetku turističnega mesta, tako da bo potrebno jutri najprej prečkati mesto in se podati v hribovje.
Prispem še dovolj zgodaj, da si operem perilo in v miru nakupim hrano za večerjo in vikend. V trgovino se odpravim lačen, toda vzamem tudi jutrišnji plan poti, da me opominja, koliko hrane si bom natovoril. Hrbtenica in kolena pa ploskajo od navdušenja :).
Zvečer si v kuhinji, ki je prav lepo pospravljena in zelo čista, skuham večerjo in se pripravim na nov dan.
Nocoj je v albergu tudi včerajšnji Španec, ki si bo vzel dan počitka in se ponovno podal na pot šele pojutrišnjem.
—
Branka, tudi Zlatki gre na Frances odlično. Tu in tam si pošljeva kakšen SMS.
Poti so tu res prav slabo označene. Morda malo spominjajo na Camino del Norte. Veliko oznak je prestavljenih zaradi novih cest in avtoceste. Vendar s tem tudi Camino izgublja svoj čar. Danes nisem več štel, kolikokrat sem moral prečkati ac. Vsekakor prevečkrat.
—
Sonja, nikakor se ne počutim sam, še manj osamljen. Če bi želel več družbe, bi se odpravil kak mesec kasneje na kakšno drugo pot. Sam imam ravno zaradi samote na poti tako rad zimski čas. Na tej poti se lahko odmaknem od vsakodnevnega vrveža, ki ga imam dovolj že v vsakdanjem življenju. Nekateri ne morejo preživeti dan brez družbe, drugi se včasih za kakšen dan 🙂 raje umaknemo na “svoje”. Skratka užitek na vsakem koraku.
Ta slika je lep dokaz, da so zjutraj jutra res najlepša. Pohodnik sestavljen in pripravljen za nove napore. Svežina jutra hrani energijo, ki jo črpaš ves dan, dokler s sončnim zahodom ne zaspita oba – jutro in ti. Novo jutro – nov obrat. Čar, ki se ponavlja in nikoli ne ustavi. Ti ga vidiš in znaš ujeti, nekaterim spolzi brez čutenja. Ti vidiš nevidno. To videnje bo večno in življenje polno. Ker pa je življenje serija lekcij, jih moraš živeti, da jih razumeš. In prav to delaš ti; Z ljubeznijo do dneva, ki se vsakokrat prične z jutrom, osrečuješ sebe in nas. Srečo nosiš v srcu. In če je sreča v srcu, je tvoj nasmeh najlepša pesem. Ostani srečen!
pozdravljen andrejverjamem da polepšaš mnogim dan ko dopoldan beremo tvoj dnevnik in dobivamo upanje da bomo enkrat šli na camino tudi jaz sem ena od njih .zlatka je po ,, moji krivdi,,že na poti meni ni še namenjeno.tudi jaz se slišim z njo po sms.uživaj naprej v iskanju
Po daljšem času se Ti spet oglašam od doma. Prebral sem Tvoja obvestila in Vesel sem, da nareduješ tako kot si si zamislil. Na Varsanu nič posebno novega; kot ponavadi sončno in toplo mediteransko podnebje brez smoga in bencinskih hlapov. Bivanje sva po Tvojem nasvetu podaljšala za dva dneva. Domov grede sva se izognila trajektu in jo ubrala preko masleniškega mostu in Karlobaga. Čudovita vožnja a za Slavko malo preveč ovinkasta. Tudi doma je lepo vreme vendar zima še miga z repom. Tvoja doživljanja in občutenja na kaminu so zelo zanimiva in vidim da kr nekj ljudi spremlja tvojo pot in Te vspodbujajo. Vedi , da te na poti spremlja tudi mnogo Tvojih sorodnikov in znancev. Še naprej Ti želim srečno pot.
Lep pozdrav!