Poleg mene danes v albergu prespi še znanec hostelierja. Zjutraj se zbudim šele ob 7h in sem prepričan, da je že odšel, ker je popolna tišina. A ko se zbudi tudi on, se mu je tako mudilo, da se je komaj oblekel in že ga ni bilo več.
Zunaj še vedno dežuje in piha veter. Sledim puščicam, a že po nekaj minutah pridem do gradbišča, kjer ne morem nadaljevati. Domačini me napotijo okrog, a za to potrebujem kar nekaj dodatnega časa in ko po nekaj napačnih ulicah in posvetovanju s policistom na sredini velikega krožnega križišča le zapustim mesto, je ura že precej preveč.
Na srečo je le nehalo deževati, a pričelo je pošteno pihati. Morda se bo vreme le spremenilo.
V vodiču je pot narisana ob levi strani glavne ceste, toda oznake vseskozi vodijo na desno stran. Izgleda, da se je v zadnjih nekaj letih tudi pot spremenila. Sicer pa vodita proti santiagu dve poti. Ena je starodavna romanska, označena z zeleno, pri kateri je vedno opozorilo, naj se je popotniki raje izogibajo, ker ni vedno prehodna, ter druga, ki se včasih združi s prvo in je prijazna do pohodnikov. Označena je z rumeno barvo.
Kar sem vedno gledal po televiziji in mi ni bilo nikoli jasno, tu sedaj spremljam v živo. Po tleh veter nosi gmote vejevja spredene v velike žoge. Pa sem vedno mislil, da se to dogaja le na divjem zahodu.
Hodim po poti iz mivke, v kateri so globoki žlebovi, ki jih je pustilo nedavno deževje. Prav tako se borim tudi z mogočnimi lužami, katere moram na široko obhoditi.
Danes mi veter dela preglavice celo pri malici. Nahrbtnik vseskozi pada, karkoli želim pojesti bi odpihnilo, če ne bi držal…
Pot me vodi mimo moto kros proge z imenom Via de la Plata, do vasi Aljucén. Veter je še vedno neznosen, sveti sonce, ura pa je že 14. Prehodil sem šele 19km, a do naslednjega mesta jih je še 21. Odločim se, da bom tu prenočil, se odpočil pred naslednjimi etapami, ter si končno ponovno opral vse perilo, saj bo v vetru hitro suho. Ker je vas majhna, hitro najdem gospo s ključi, se oprham in operem perilo. Upam, da ga kljub dobrim ščipalkam ne bo odneslo.
Popoldne imam čas za počitek, kuhanje večerje in taktično pripravo naslednjih etap.
Najvišja točka srebrnega kamina? Je to most nad reko, katere strune obira veter? Sigurno so še večji vzponi! Samo do zdaj nisem dobila občutka, da bi bilo kaj višjega. Ravnica, ravnica in zopet ravnica. Mogoče je ta napornejša kot večji vzponi in spusti. Sicer pa bo tudi ta vpisana v spomin, kot nekaj kar je potrebno doživeti, vključno z vremenskimi razmerami in njihovimi posledicami. Vse mine. Po ravnici pride nov hrib in zopet nova ravnica. Po vsaki noči pa nov dan. Naj bo vsak vesel in razigran!
Upam, da te ne bo odpihnilo. Morda pa tudi blato na podplatih tokrat ni tako slaba stvar, si malo težji, pa te težje odpihne. Ni kaj, tale camino se mi pač ne zdi mala malica. Res pa je, da sčasoma vse "slabe" stvari sprejmeš kot sestavni del poti in te pravzaprav sploh ne motijo več. Tako pač je. Dejstvo. Po večdnevnem deževju se je tudi meni zdelo že prav čudno, če je slučajno vmes posijalo sonce. Najlepši spomin na Santiago pa je bil prav strašen naliv, ki se mu nismo mogli izogniti. Nebo se je dobesedno odprlo. Bilo je nekako čarobno, tisti občutek, ko se popolnoma prepustiš, ne poskušaš se skriti… Ne vem, tako živo sem se počutila v tistem trenutku. Morda je ravno to, kar nas vleče nazaj. Občutiti življenje in se mu prepustiti, ne vedno vse poskušati kontrolirati, planirati.. Kar je, je in kar bo, bo. No,kljub vsemu pa ti vseeno privoščim malo sonca, da si napolniš baterije. Uživaj!