V Melide stopiva v deževno jutro in si poiščeva priboljške za zajtrk. Tokrat bodo to rogljički in pecivo z vanilijevo kremo. Poleg si bova privoščila še jagodni jogurt.
Na poti do Ribadiso-e naju prehiti že nekaj pohodnikov, blatnih od glave do pet. Midva se ne dava prav veliko motiti, saj je pred nama še mnogo kilometrov.
V Arzui, katero prečkam že tretjič se tokrat ne bova ustavljala. Za nama je šele 14 kilometrov. Za malico si nakupiva nekaj sadja in ga prav hitro tudi pojeva. Glavna malica sledi nekaj kilometrov kasneje, v baru ob poti.
Danes kilometri bežijo nenavadno hitro. Sprehodiva se mimo hostla v Santa Irene in do Arca (Pedrouzo) naju loči le še 3km.
Poleg ciljnega Alberga je trgovina, zato se po tuširanju v hladni vodi odpraviva po nakupih za večerjo.
Danes sva spoznala Francozinjo, ki hodi že od konca avgusta in je pričela pot v La Puy-u. Imenitna izkušnja.
Za nama je dolg dan in počasi se bova zavila v tople spalne vreče.
Prehodila sva 32km ter 635m vzponov in 800m spustov.
Ojla! Poslušam CD, ki mi ga je poslal David (Camino music), berem vajin dnevnik in sanjam. Bolj kot vse si zdaj želim čutiti tole blato pod nogami. Ko poslušaš značilni zvok: čmok, čmok…, ustaviš misli, zaslišiš zvoke, ki jih prej nisi, vidiš barve, ki jih do zdaj tvoje oko ni zaznalo, veter, dež, vse se zlije v eno s tabo, na faco si nadaneš "bebast" izraz in misliš: to je pravzaprav vse, to je to!! Ne vem zakaj, ampak občutek imam, da sta zdaj v popolnosti sprejela Camino, da sta se znebila navlake, ki jo prinašamo na Camino. Morda se motim. Čmokajta veselo še naprej! Pa še nekaj: dobra sta, res. Veliko km v enem dnevu. Buen camino!
Imenitna izkušnja? Po mojem je vajina najimenitnejša; kilometre odpiha veter, spira dež, pokrije sneg in odnaša blato. Tudi nočnega čuvaja nima vsak popotnik. Sicer pa, ko si zapneš spalno vrečo in potopiš v spanec, ti je prav malo mar za mačka in dež, ki trkata po šipi. Zjutraj pa itak gremo naprej, novim dogodivščinam naproti. Srečno, srečno, srečno in ne deževno. Buen camino.