Zaradi današnjega praznika in ciljnega mesta brez trgovin in restavracij, sva včeraj v Lugu nakupila hrane za skoraj dva dni. Zjutraj je bilo potrebno kar nekaj časa, da sva vse pospravila v nahrbtnika.
Luis nama je pripravil topel čaj, ostala pohodnika pa sta že odšla. Dežuje kot bi z vedra zlival vodo, a to je za ta letni čas nekaj popolnoma običajnega.
V San Vicente do Burgu se ustaviva v baru in pomalicava. Ravno ko zaključiva prihrumijo pohodniki z Malorce. Prav hitro se odpraviva na pot, saj ima naslednji hostel le 12 postelj.
A zvečer se izkaže, da si bodo turisti privoščili boljšo nočitev, zato tokrat spiva sama. Na okenski polici nama dela družbo le maček.
Alberge San Roman de Retorta, je nekaj prav posebnega. Mala nizka hišica, v katero lahko vstopim le tako, da se sklonim. Znotraj pa je lepo urejena in čista. Tudi kopalnica in tuši so posebni, saj so zunaj, v posebnem prostoru, pokritem s prozorno streho. Tudi tu se vse sveti.
Po večerji naju obišče skrbnik Jorge, potrdi najin dnevnik in nama zaželi prijetno pot.
Midva pa se odpraviva v postelje, kjer naju uspava dež, ki kaplja po strehi.
Prehodila sva 21km ter 400m vzponov in 330m spustov.
O, koliko stolov! In še enkrat več, v dežnem zrcalu sijočega poda. Vabijo, da se ustaviš, sedeš in urediš misli. Ne, ne, samo ne na mokrem stolu, raje nekje v gozdu, na širnem pašniku ali samotnem gorskem grebenu. Tam kjer je misel sproščena, ko se po brezmejni igrivosti ustavi nato pa sede v spomin in tam ostane – za vedno. Zberita veliko lepih misli, ki vaju bodo spremljale vse življenje. Naj vama jih dež nikoli ne spere in veter nikoli ne odpihne! Popotnikoma srečno pot in veliko zbirko lepih spominov.
živjo Pohodnika, Živjo oči in mami!Jst se mam fajn na počitnicah, hrana je odlična. Danes bo F1, a bosta vidva kaj gledala? Beremo, da vaju je to noč čuval maček-varuh:) Dobro hodita še naprej!