Zadnja noč v Castilla y León je hitro pri koncu. Zajtrk se zavleče v pozne jutranje ure, saj se mi nikamor ne mudi. Današnja etapa ima le nekaj več kot 20km.
V naselju je vse mirno. Malo zaradi zgodnje ure, malo pa zaradi nedelje. Za mano sta še dva pohodnika, ki sta prespala v privatnem hostalu.
Držita se nasvetov domačinov in se odpravita po cesti. Sam se bom držal Camina, ki ga je prehodilo že na stotine pohodnikov. Spustim se do struge bližnje reke, na okoli 900m. Od tu dalje vodi pot le še navzgor.
Oznake so solidne in po lepši poti že dolgo nisem hodil. Lahko bi mi bilo žal, če bi se odločil za suhoparen asfalt. Ponovno hodim mimo nekaj snežnih ostankov, ki so ostali na osojnih področjih. Po poti večktat teče potok vode ki kmalu izgine.
Vreme je ponovno sončno in jasno. Danes je ravno toliko toplo, da mi je v dolgih rokavih pošteno vroče, v kratkih pa je v vetru pošteno mrzlo. Odločim se za dolge. Veternice se na vrhu hribov lepo vrtijo, kar pomeni, da je tam zelo vetrovno. To prav kmalu občutim na svoji koži, ko pridem do prelaza na meji z Galicijo. Pojem malico, saj sva z vetrom dobra prijatelja.
Ko se spustim v dolino že občutim vse značilnosti Galicije, kjer so doma voda, kamenje, eukvaliptusi in odlične oznake poti.
Vode imajo tu res na pretek in ne vem, kaj delajo, da jo je po toliko dneh suše povsod preveč.
Prva vas je A Canda, od tu pa se pot ponovno dvigne do Vilavella, O Pereiro in O Cañizo. Končni spust na višino 980m poteka v zadnjem delu predvsem po cesti, kjer je zaradi nove AC ponovno nekaj zmede. A tu so stare oznake lepo prečrtane in narisane nove.
Alberge je na začetku tega precej velikega naselja in za ključe moram poklicati hosteliero. Ta pride čez približno 15 minut. V albergeju je že en peregrino iz Canade, a ker je spal, ni slišal mojega prihoda. Vrat se od zunaj ne da odpreti brez ključa, zato dobi vsak gost svoj ključ.
Popoldne srečam še dva Španska pohodnika, ki pravita da sta prestara za alberge -ne vem, zakaj ne rečeta prefina- in sta se namestila v bližnjem hostalu, ter včerajšnjega teniškega navdušenca, ki bo tudi raje prespal v hostalu.
Za večerjo bo danes poskrbel 57 letni Paul, ki pravi da ima preveč makaronov in paradižnika.
Po zgodnji večerji poskrbim za pomivanje posode, čemur bo sledilo zgodnje spanje.
Andrej, kar zgrozim se, ko vsak dan pogledam tvoj dnevnik in se mi odpre kolona modrih številk na vrhu – kako hitro beži čas. Spomnim se še prvega dne mojega camina, ko sem pomislila, da imam neizmerno veliko časa pred seboj. Spomninjam pa se tudi zadnjega, ko se mi je zazdelo, da je bilo vmes le nekaj ur. Ampak ti imaš še nekaj dni hoje pred sabo, izkoristi jih maksimalno.
Sonja, včasih se zamislim nad datumi in stvarmi, ki sem si jih zadal za ta Camino. Veliko je takih, ki sem jih izpolnil, še več je tistih, za katere bo tokrat zmanjkalo časa.
Tudi sam se spomnim prvega dne tega Camina in misli na to, da je pred mano še več kot mesec hoje in pol drugi milion korakov.
Seveda si želim domov k svojim najbližnjim, po drugi strani pa se bojim, da bo zadnji dan, kot vedno, prišel prezgodaj in brez opozorila.
Častna straža? Poravnaj desno, stoj mirno! Veja desnega krila nadzoruje postroj. Nemo stojijo kamni katerim povelja daje narava. Pohodnik se spoštljivo sprehodi, opazi vsakega posebej in samo bog ve kdaj bodo zopet deležni te pozornosti.
Hitro prehitro minevajo trenutki – lepi ostanejo, slabe pozabiš. Užij vsakega posebej!