Včeraj mi prijazni Španci naseljeni v hostlu ponujajo, naj si za večerjo iz hladilnika vzamem kar želim – ko ga moški odpre so znotraj ležali sami kosi mesa, razlagajo, da mi ga bodo spekli, itd. Bolj ko jim razlagam, da sem že jedel večerjo in da mesa nikakor ne jem, da sem vegeterjanec, bolj se spogledujejo in ne morejo verjeti ušesom. Tu očitno potrebujejo nekoga, da sadje in zelenjavo prežveči namesto njih.
Danes je moja pot krajša in v mestu ponovno ne bo alberga. Tudi jutri sledi podoben scenarij, le da bo razdalja blizu 30km. Zunaj dežuje, zato se mi nikamor ne mudi in prav počasi se pripravim za dež. Po zajtrku se spustim iz hriba v center naselja, kjer na policiji oddam ključe. Ura je že pol desetih.
Pot kmalu zvije na makedam in zagledam tipičen Camino razgled. Makedamska pot, polna širokih in globokih luž ter popolnoma ravna cesta, katere konec izgine nekaj kilometrov naprej za hribom.
V današnji noči sta se pesek in blato prav lepo napojila vode in z vsakim korakom sem nekoliko višji in težji. Plasti blata se namreč nabirajo na podplatih, kar upočasni moj današnji tempo. Podobno se mi je godilo že včeraj a v bistveno manjših količinah.
Po poljih in vinogradih skačejo divji zajci in to je tudi današnji največji dogodek. Cel dan dežuje in tudi palerina je po nekaj urah popustila dežju.
V naselje pridem zelo zgodaj, okrog 14h, a do nadaljnih 28km oddaljene Torremegie je za tako pozno uro predaleč.
Do hostala Case Perin me pospremi gospod, ki mi med potjo razlaga, kako je njegov prijatelj na konju prepotoval Portugalsko. Hostal je v redu, ima celo kuhinjo in TV. Le temperatura je nizka (12 st.). Upam da bo grelnik kaj pomagal.
Popoldne se mi v hostalu pridruži Španski pohodnik, ki jutri navsezgodaj nadaljuje pot do Méride (44km). Tudi sam bom šel zgodaj spat, jutri pa bom videl, kakšna bo pot in kako daleč me bodo nosile noge.
Nataša, razlika med Francoskim Caminom in tem je res velika. Podoben je tudi Severni in Primitivo. V zimskem času (konec oktobra do začetka aprila) je zelo dobro in priporočljivo znati vsaj nekaj osnovnih španskih besed in fraz, saj so albergi po večini zaprti. Na vratih je le telefonska številka, kjer lahko dobiš informacije. V boljšem primeru je tudi naslov, v slabšem pa ničesar oz. obvestilo, da hostel ne obratuje. Ljudje ki upravljajo te stavbe so po večini starejši in ne znajo angleško. Na slabše označenih poteh npr. Norte, pa pride prav ob spraševanju smeri. Tu je važno, da poznaš izraze za naravnost, levo, desno, navdol, navzgor, nasproti, za, pred, križišče, cesta, pot, ulica ter števnike.
Bari in restavracije so bolj izjema kot pravilo, prav tako kraji. Mene osebno to ne moti, ker jih, če se le da ne obiskujem. Imam pa zato nekoliko težji nahrbtnik, saj je v njem vedno nekaj zaloge hrane 🙂
Ko enkrat doživiš -pravi- camino v zimskem času, je francoski le še lep spomin in nikakor več pot, ki bi jo prehodil ponovno. Vsaj zame.
Kakšna prostranstva! Dolga cesta stečena v točko ,ki se znova in znova odmika. Teža koraka pa gotovo ni enaka, ko stopaš iz prašne poti v blatni kolovoz.
So to odprti vodnjaki ali napajališča za živali? Kar že so, upam da niso globoki in tudi ne edine znamenitosti na tem delu poti. Lahke noge in dolgi koraki te bodo prihodili do zanimivejših krajev, čeprav je vse zanimivo. Tudi drobne živalice na poti po kateri hodiš in rastje ob poti, ki te vodi. In še veliko drugih stvari, od katerih ena je gotovo angel tvoj, ki nevidno hodi s teboj.
Ampak se tvoja pot v marsičem razlikuje od francoske poti.Na francoski poti je vse na dosegu roke: prenočišča, bari, trgovine,lekarne. Poleg tega je verjetno tudi jezikovna ovira. Po tvojih nekaj dnevnikih sem zaključila, da brez osnovnega znanja španščine verjetno ne prideš daleč na tej poti. To pa je res odklop iz nam poznanega vsakdanjega življenja, bravo.