Včeraj se vsi trije Španci vrnejo precej pozno, blizu enajste in seveda zbudijo tudi naju. Mislijo, da so na nogometni tekmi. Zjutraj jim bova s Paulom že pokazala 🙂
Vstaneva ob šestih a ker nisva tako zlobna, se v miru odpraviva zajtrkovat. Vseeno se zaradi ropota ne obremenjujeva. Na mizo postavim cel kozarec jagodne marmelade, misleč, da jo bova pokončala. Ob tem se pogovarjava o jagodah, saj dela na sinovi ogromni farmi, kjer pridelujejo jagode in maline. Pravi, da je za Američane važno le to, kako izgledajo. Okus jim ne pomeni nič. Evropejcem pa mora ustrezati oboje.
Sevda kozarec ostane le na pol prazen in nekaj časa bo še delal družbo ostali hrani v nahrbtniku.
Ura bo pol osmih in čas je, da se odpravim na današnjo kratko popotovanje. Jutro je jasno in zelo mrrrzlo. Termometer na lekarni kaže -3°C. Prste na rokah kljub rokavicam še komaj čutim, zato pohitim, da se segrejem. Prvih nekaj kilometrov pot vodi po cesti, kasneje, ko vzide sonce, pa zavije na gozdne poti in se prične vzpenjati. Hodim po dišečih borovih gozdovih in le vsake toliko časa se pokaže kakšen evkvaliptus.
Na vrhu vzpona, na okrog 1000m stoji velik lesen križ – saj sem vendar na romarski poti. Od tu dalje pot vodi le še navzdol do Vilar de Barrio.
Ura je šele ena in samo upam lahko, da je alberge že odprt. Imam srečo, saj ga dve gospe ravno čistita. Vse se sveti in pravita, da je sedaj vse čisto in se lahko stuširam.
Seveda tako zgodnjo uro in lepo vreme izkoristim za pranje vseh oblačil, ki se na vetru v dobri uri posušijo.
Čez eno uro pride še Paul. Ko se uredi in ko bo ura pet, se bova odpravila v trgovino po stvari za večerjo. Nekaj časa je okleval, da bi šel jutri do Orense, a se je na koncu le odločil, da bo startal zgodaj in preskusil 35km pot.
Za današnjo večerjo si je omislil hamburger, sam pa si bom ponovno pripravil makarone s črnimi olivami in paradžnikom, saj jih nisem jedel že vse od nedelje 🙂 Pri nakupih Paulu pomagam s španščino, saj zna le nekaj besed.
Popoldne skupaj pripraviva vsak svojo večerjo in se ob hrani in pijači pogovarjava o različnih stvareh.
Začuda je danes tudi športni navdušenec Javier – končno sem se ga spomnil vprašati za ime – prišel že zelo zgodaj, nekaj ropotal po kuhinji in se odpravil spat.
Tudi sam bom danes poskusil delati družbo postelji že pred deseto.
Vsak dan pride sam. Nič ga ne kličemo. Samo imamo ga. Kam gremo in kako ploden je, občutimo zjutraj, ko vzide nov dan. In tako si z vsakim zaključkom pred novim začetkom. Vse fotografije in opisi dnevov so novi in človek je res lahko prevzet od te lepote. Vsi lepi pogledi zasenčijo temačne, kakor dan prevzame noč. Ti pa nobenega trenutka ne pustiš samega kot samoten cvet. Vse združiš v šopek, ki ga občuduje svet. Srečen si sam in srečni smo vsi. Hvala za lepa darila.