Zjutraj dežuje kot pod prho in ob sedmih je še popolnoma temno. Odhod bom seveda prilagodil novemu času.
Ob devetih je prav lepo svetlo in tudi dežuje ne več. S Pepetom se odpraviva na pot, ostali trije so odšli že prej, saj gre Lethitia danes z avtobusom v Santiago, ker jutri že leti domov.
Camino je ponovno tipičen Galicijski. Na levo stran ceste, ovinek, malo po cesti, na desno stran itd.
V prvi vasi srečava mladega psa, ki se na vsak način želi igrati z nama. Pes je sicer mlad a vseeno visok vsaj pol metra. Vleče naju za rokave, dokler se malo ne pozabavava z njim.
Pepe pravi da se ne gre več hoje malo po stezi in malo po cesti. Hodil bo po cesti, sam pa se odločim za Camino, tak, kakršen je. Danes mi tudi prija, da hodim sam, saj sva včeraj hodila skupaj in se pogovorila že o veliko stvareh.
Pot bo danes dolga 34km in ker sem začel pozno, ne morem pričakovati, da bom končal pred peto. Po desetih kilometrih si v pasteleríji kupim čokoladni rogljiček, ki bo moral zadostovati za naslednjih nekaj kilometrov.
Vreme se odlično drži, le piha kar pošteno in tudi prave vročine ni, saj se menjava obdobje dolge oblačnosti in kratkih trenutkov sonca.
V Seixo se zaradi gradnje hitre železnice ne da naljevati po originalni poti. Začasna poteka levo in s tem smo prikrajšani za razgled na star železniški most v Puente Ulla.
Na poti proti albergu srečam Portugalca, ki ga včeraj nismo videli. Danes me ne spozna in ko pot tik pred albergom zavije desno v gozd, on nadaljuje po cesti. Pravi da je tam bolje.
N cilju me že čakata… …dva pohodnika, avstrijski starejši par, ki sta pot prav tako pričela v Sevilli. Pred tem sta prehodila že Frances in Norte.
Po tuširanju prija počitek na oblazinjenih stolih in premišljevanje o poti. Čez dve uri pridejo še ostali trije popotniki, ki so se srečali na poti. Jutri imamo le za dobre štiri ure hoje, zato bomo skupaj nadaljevali do mojega cilja. Pepe nadaljuje pot do Finistere, Mahé in Taha pa po francoski poti proti St. J. P. d. P.
Zvečer si skuhamo vsak svojo večerjo in skupaj popijemo metin čaj za lepšo noč.
Čestitam! Sem te spremljal in užival.
Andrej, končuje se še ena zgodba tvojega pohodništva. Verjamem, da si jo doživel z vsemi svojimi čuti in če te vsaj malo poznam, vem, da ni zadnja. Čestitam ti iz vsega srca in vse, kar ti lahko zaželim je še miren let domov, kjer te zagotovo že vsi nestrpno pričakujejo.
Današnja etapa je bila dolga in težka. Se tvoja tokratna (tisočstokilometerska?) pohodna pot res končuje?! Prav.
Danes je čas za spoštljiv priklon pohodniku – tudi sama se pridružujem vsem drevesom drevoredov, vsem travam in planjavam, vsem rekam in potokom, vsem kamnom in mostovom, vsem pogledom in odsevom,…in ti ČESTITAM ZA USPEH!
Koliko korakov? Bili so težki, vmes morda tudi lahki. Stopinja je sledila stopinji. Vsaka je pustila svoj odtis in svoj vtis. Odtise bo spral dež, v blatnih kolovozih jih bo izsušilo sonce, prah pa bo veter razpihal na širna prostranstva. Vtise z vsebino boš nosil v spominih, ki ostanejo neuničljivi kot toplo jedro magme pod tišino reke ali v globini mesečine.
Srečna sem, da med vsemi drevesi, na zemeljski skorji raste drevo, ki je vzniklo na polju ljubezni dveh svetov. Jutri bo to drevo krasilo katedralo bogov, nihaj kadilnice se bo dotaknil njegovih vrhov. Želela bi, da ožari mogočnega viharnika in jastreba na njem. Za vedno naj ti vzame vse teže bremen. Vrni se lahek kot metulj!
Lep in miren let ti želim.