Laredo – Güemes

Zjutraj navsezgodaj odidem, še preden se kdorkoli drug zave, da je že jutro. Še prej si za zajtrk pripravim kruh in ColaCao. Nedeljsko jutro je še bolj pusto od sobotnega. Le lokalni policisti ogrevajo svoje motorje, verjetno za kakšen ulov. Vse kaže, da bo danes dan čudovit, saj ni nikjer niti najmanjšega oblaka. Le nekaj meglic.
Hojo bom pričel v naselju, zato se odločim za lahke čevlje, ki jih ponavadi nosim popoldne po opravljeni poti.
Danes moram priti do naslednjega turističnega kraja Noje. Pot okrog zaliva je enolična in v naseljih zelo slabo označena. Kar nekajkrat moram za nasvet prositi domačine. Tu in tja pa me kakšen kar sam ustavi in povpraša od kje sem. Puščica kaže na del ulice, ki je zaprt s policijskim trakom. Ker gre le za neko staro podirajočo hišo nadaljujem pot.
Po suhoparnih dvajsetih kilometrih končno prvi smerokaz za Nojo, z napisom 22km. Pot iz glavne ceste le redkokdaj zavije na stranske ulice in čevlji se zdijo do sedaj odlična izbira. Po nekaj kilometrih nova tabla, tokrat z napisom 10km. Danes kilometri hitro bežijo, pomislim in pogledam dejanske. Naredil sem le 5km. Po naslednjih petih tabla z napisom 9km. Tu nekaj ne bo v redu, pomislim in nadaljujem. Izgleda da se na table ni zanašati.
Po sendviču in jogurtu sledi še nekaj dobrot iz pekarne.
Pot zavije ostro levo v gozd. Zemljo počasi zamenja mivka in pot se ostro povzpne na 120 metersko krtino. Na nekaterih delih je potrebnega že skoraj nekaj znanja plezanja. Po nekaj tednih je prav lepo zopet držati v roki skale.
Sledi pogled, zaradi katerega bi se izplačalo narediti tudi kakšen kilometer več. Obala polna mivke, valovi, evkvaliptusi…
Prepričan sem bil, da bi bilo lepše že kičasto, a ko sem prispel na vrh in zagledal še drugo stran, sem se premislil. Na vrhu sem malo posedel in se nato hitro spravil s hriba, da bi vse skupaj pogledal še od blizu. Pot se je med brinjem strmo spustila in v kolenih me je že pošteno bolelo a se vseeno nisem dal.
Nekaj trenutkov kasneje hodim bos po kakšnih 100m široki in približno 2km dolgi obali. Ura še ni veliko in malo posedim na soncu poleg morja, ki se mi z vsakim valom bolj približuje. Bliža se plima, sam pa se odpravim v mesto. Po 33 kilolmetrih stojim pred zaprtim turističnim uradom Noje. Za danes so zaprli že pred urami. Grem do prvih apartmajev – zaprto. Enako je pri naslednjih dveh. Mimogrede vidim tudi dva zaprta hotela in camp. Po dobri uri in petih prehojenih kilometrih ugotovim, da tu živijo le poleti. Vse zaprto, nihče nič ne ve. Ura je pol šestih in pomislim na 12km oddaljen Güemes. Slabe tri ure.
Malo me strese, a se vseeno kolikor se da hitro odpravim. Ustavi me kmet, ki ne more prehvaliti tamkajšnjega hostla. Ko ga vprašam koliko je do tam, me z dvema urama nekoliko potolaži. Tokrat pride prav naglavna svetilka. Oznake so blede, smerokazi prevrnjeni. Vseeno se prebijem do San Miguel de Meruelo in Bareyo. Končno v Güemesu. Prvega mimoidočega vprašam za hostel. Kakšna dva kilometra v tisto smer, mi pokaže. Števec se ustavi pri 50 kilometrih (45 brez iskanja v Noji), ura pa pri 12 urah. V hostlu so začuda tudi ob tej pozni uri ljudje in gori luč. Nekaj vaških parov je zbranih pri partiji domin.
Ernesto mi pokaže tuše, ki so mimogrede na stalnem zračenju brez vrat in oken, spalnico v kateri je potrebno vsako uro in pol pritisniti gumb za ogrevanje, ter me povabi na večerjo ob kaminu v bivalni prostor. Tako toplega sprejema na letošnjem Caminu še nisem doživel. Po tuširanju se vrnem tja in ga vprašam kdaj ga zapre. Pravi da je pri njih vedno odprto in tako bo tudi danes. Lahko prespim ob kaminu ali pa v spalnici. Nekaj časa skupaj posedimo ob kaminu, nato pa počasi vsi odidejo. V knjigo gostov vpišem nekaj vtisov in ko se dodobra ogrejem odidem v spalnico spat, saj so klopi sicer mehke a zelo ozke. Seveda bom spal na zgornjem pogradu poleg stikala za ogrevanje. Morda bo 2 metra visoko bolj toplo kot spodaj.

Hrana: 8
Prenočišče + večerja + zajtrk: 12
Trasa poti