Zjutraj najprej preveriva najino mokro opremo, ki se ni uspela popolnoma posušiti, a zunaj še vedno dežuje, zato to niti nima kakšnega večjega pomena.
Ko končno vse pospraviva v nahrbtnik in stopiva v mrzlo jutro, se zagledava v zasneženo hribovje. Med oblaki nekoliko posije sonce, midva pa se lotiva prvega vzpona.
Malo pred vrhom dobrih 1000m visokega hriba sva tudi sama deležna nekaj snežink in obilice vetra.
Od tu sledi okrog 6km strmega spusta v dolino, ki leži 750m nižje. Tu se nahaja jez embalse de Salime, preko katerega vodi cesta na drugo stran doline. Elektrarna danes verjetno zaradi pomanjkanja vode ni delovala.
Ves čas se menjata deževje in sonce, midva pa se po asfaltu počasi vzpenjava proti kraju Grandas de Salime. Tu je sicer hostel (za katerega pravijo da je zeloo slab), vendar bova najin dan raje zaključila v 5km oddaljenem Castro-u s privatnim Albergejem, saj sva prehodila še premalo.
Ker sva zaradi spusta v dolino nekoliko utrujena, bova pozno popoldne malo poležala, zvečer pa si privoščila večerjo.
Prehodila sva 23km ter 755m vzponov in 950m spustov.
Que bonita naturaleza. Ob takih slikah začutim mravljince v nogah. Želim vama vsaj malo sonca, vsaj toliko, da se malo posušita. Drugače pa vreme na Caminu niti ni tako zelo pomembno. Vreme pač je. In ker vaju poznam, vem, da sonce nosita v srcih. Buen camino!
Ta pogled poplača vloženi trud. Čudovito, še bolj, če je res doživeto. Po tako lepih višinskih turah si res lahko privoščita še oddih s pogledom v neskončnost vsemirja. Potem pa smelo naprej, hodila bom z vama, neglede na vremenske razmere. Buon camino!