La Gudiña – Laza

S Paulom se zbudiva vsak v svojem kotu ogromne spalnice. Končno nekdo, ki tudi zgodaj vstane. Ura je namreč šele pol sedmih. Ko končam Camino, si bom prvi dan zagotovo privoščil spanec brez budilke. Bojim se le, da se bom že iz navade zbudil pred sedmo :)Zajtrku in pripravi na današnjo etapo oba posvetiva kar lep del jutra. Čokoladni namaz, kruh in vroč čaj. Nato pa v mrzlo jutro.
Ko sem stopil ven, sem bil prav začuden, saj ni bilo posebnega mraza.
Današnja hoja po pričakovanju ne bi smela biti ravno težka, saj se pot iz 1000 metrov, razen nekaj krajših vzponov, v glavnem spušča, vse do višine okrog 450m. Večji del bo zaradi hribovja potekal po asfaltni cesti.
V prvem delu je ob cesti cela množica manjših vasi, a ne štejejo več kot pet do deset hiš. V daljavi se še vedno vidi dim, kjer kot pravijo, gorijo borovi gozdovi. Dim je tako gost, da sem najprej pomislil, da gre za pooblačitev. Kasneje izvem, da se bo res tudi pooblačilo. Predvidoma pojutrišnjem lahko pričakujem nekajdnevne padavine.
Na desni strani se v dolini prikaže veliko jezero, v katerega teče reka Camba. Pogled je prelep, da bi šel kar tako mimo. Ustavim se in odprem nahrbtnik. Nekaj sadja bo utonilo v kislini.
Sredi prvega počitka me ujameta Španca iz okolice Malage. Mudi se jima v Campobecerros, kjer bosta v baru nekaj pojedla. V baru je tudi edina trgovina v vasi, zato se tam ustavim tudi sam. Kupim si sok, saj je voda v čutari prav nesramno slaba. Ko jo povonjam, spominja na tisto iz naših kopališč. Tudi okus je podoben. To je ena redkih stvari, ki se jih v Španiji na Caminu ne bom nikoli privadil. Sprejemljivo dobro vodo se najde le na kakšnem vaškem vodnjaku.
Španca pravita da le še pojesta in me bosta že dohitela na poti.
Do Porto Camba se pot nekajkrat spusti in dvigne, vse do velikega križa, ki stoji ob robu križišča. Od tu dalje gre le še navzdol. Mislim, da je čas za moj glavni dnevni obrok. Jem in jem, ter še malo pijem, tokrat nekoliko -popravljeno- vodo, a o sopotnikih ni niti glasu.
Do as Eiras se pot počasi spušča, od tu naprej pa je cesta prav pošteno strma.
V Lazi, končni postaji se le srečamo. Sam grem do alberga, onadva pa na lov za kakšno bolj udobno rešitev. V stavbi civilne zaščite dobim ključe ter obvestilo, da hostal, kjer sem želel 35km etapo prepoloviti ne deluje. V albergu kasneje preberem, da bo zaprt do 8. aprila.
Po tuširanju vsa nesrečna prideta tudi oba Španca. Ni druge rešitve kot alberge. Uboga reveža pa v majhnih nahrbtnikih nimata niti spalk. Na četrti postaji bosta morala spalnico deliti še z mano, ter Paulom, ki ga kasneje srečam sredi naselja, ter športnim navdušencem, ki se nam pridruži okrog osme.
Hrane si nakupim za večerjo, zajtrk in še kaj, kar bo kaj ostalo za malico.
Vsi trije Španci se odpravijo na večerjo v bližnjo restavracijo, s Paulom pa se po večerji odpraviva spat, saj bo jutri pot sicer kratka, a višinsko zahtevna. 450-1000-600.