La Caridad – Ribadeo

Včeraj zvečer sva skupaj s španskim pohodnikom odšla na večerjo v bližnjo (edino) restavracijo, kjer na žalost niso imeli dnevnega menija – zato tako visoka cena.
Na pot je odšel iz Mora D Ebra, na jugo-vzhodu španije, kjer se izliva reka Ebro, in tja se tudi vrača. Z nogo je imel popolnoma enake težave, kot sem jih imel sam in ko je odšel k zdravniku, mu je predpisal znano protivnetno zdravilo, katero mi je kasneje tudi dal.
Noč je bila hladna, saj tudi tu ni ogrevanja, sem pa zjutraj presenečen ugotovil, da je zunaj občutno topleje. To lahko pomeni samo… Pogledam v nebo in res je oblačno, a za zdaj še ne dežuje. Danes se ponovno poln volje in energije in pot bo minila prav hitro, že zaradi samo 22 kilometrov.
Proti Porcija-ji poteka pot po ravnini, deloma po cesti, deloma po stezah. Tu pa se strmo spusti po gozdni poti. Oblaki so vedno gostejši, tako da se sonce popolnoma skrije.
Prečkam glavno cesto in nadaljuem proti Brol-u. Gledam lovce in ni mi niti potrebno razmišljati, da je danes sobota. Tu so več ali manj vsi dnevi enaki. Le v ponedeljkih so nekatere trgovine zaprte – da ne omenjam praznikov. Z neba prične rahlo kapljati, zato se ustrezno opremim in nadaljujem proti Tol-u. Tu prične močneje deževati in na križišču se moram odločiti, po kateri poti bom nadaljeval pot do Ribadea. Levo, po notranjosti, mimo Castropola, ali desno čez most. Po levi poti bi imel dodaten dan hoje. Odločim se za krajšo varianto.
Do Figueras-a že postopno neha deževati in ko pridem do mostu me čaka še eno presenečenje. Popravljajo ga in zato so vozni pasovi močno zoženi, prehod pešcev pa zaradi tega prepovedan. Na hitro si ogledam celotno situacijo in ker imam tudi tokrat srečo in je sobota, prometa skoraj ni. Problematičnih je samo prvih 20 metrov, nato se vozna pasova razmakneta ob rob, po sredini mostu pa je več kot 3 metre prostora. V manj kot 10 minutah se znajdem v zeleni deželi, polni dežja ter kamnite kritine. Most namreč povezuje Asturijo in Galicijo.
Do hostla je samo še nekaj metrov. Ključi naj bi se nahajali v telefonski govorilnici poleg vrat, a jih zamanj iščem. Začnem brati liste na vratih in najdem enega, na katerem je številka lokalne policije, ki naj bi imela ključe. Že začnem iskati telefon, ko se ustavi starejši par in reče, da ni treba klicati, ker so ključi na skrivnem mestu. Začneta brskati po govorilnici a tudi onadva zamanj. Pokličeta na policijo, kjer obljubijo prihod čez slabih 15 minut. Seveda se to zavleče na dobre pol ure. In policaja kot policaja še enkrat preverita govorilnico, ključev pa nimata. Znova sledijo telefonski klici policajev. Čez pol ure pridejo ključi, obljubita in odbrzita.
Res se tokrat že po dobrih 20 minutah pojavi moški s ključem. Pečat pa pride kasneje, okrog 18h. In odhiti neznano kam.
Tu se namestim, a nikjer ne odej, ne blazin. Sicer pa za tako ceno niti ni pričakovati hotelskega udobja. Je pa zanimivo tu kuhinja – brez posode seveda.
Ura je seveda že zdavnaj 18 in tudi 22, ko na vrata ob 23:20 ravno ko končujem ta dnevnik in se pripravim na spanje potrkajo policaji. Prinesli smo pečat, saj ni prepozno in se mi smejijo. V knjigo vpišejo podatke, nato sledi kot mnogokje datumsko prepričevanje v smislu danes smo tridesetega, ne devetindvajsetega. Komaj jih prepričam. Nič zato, bom imel pa dva pečata in se odpravim spat z mojo najboljšo prijateljico čutaro.

Nočitev: 0
Hrana: zaloge
Trasa poti