Zjutraj se ob prvem zvonenju budilke prebudim in ker je šele 8.00 in popolna tema, se odločim malo podaljšati spanec. Ponovno me zbudi ropotanje čistilke nekje na hodniku. Malo odprem oči, a je še vedno popolna tema. Vseeno pogledam uro in začuden ugotovim, da bo prav kmalu deset. Seveda na spuščene rolete niti nisem pomislil. Kar se da hitro uredim sebe in nahrbtnik.
Ko se ponovno znajdem na cesti, se začnem ozirati za slavnimi rumenimi puščicami. Seveda nikjer nobene, zato se odpravim proti vasi Hondarribia (Fuenterrabia). Na poti kmalu naletim na štiri pohodnike, in v istem trenutku še na puščico. Konec koncev le ni vse tako črno. Seveda sem še vedno brez “Pilgrims credencial”, kjer se zbirajo pečati in brez katerega se ne da prenočevati v hostlih namenjenih romarjem. V prepričanju, da ga bom dobil v Hondarribi, se tu ustavim. Žal ga nimajo, a mi ženska v kiosku pred cerkvijo, kjer prodaja spominke, zatrdi, da ga bom dobil v San Sebastianu. Za vsak slučaj mi požigosa prazen list papirja v beležki.
Ko zapustim Hondarribo se znajdem pri smerokazu, ki kaže naravnost za alpinstično pot in levo za ostale pohodnike. Zaradi razmočenega terena in obilice blata se odločim za slednjo. Izkaže se, da je tista druga alpinistična vodila na okrog 150m visok hribček. Pot bi mi skrajšala le za nekaj sto metrov. Pokrajina je čudovita in vreme se menja vsakih nekaj minut. Oblaki, dež, sonce, nato se ponovi. Pot vodi mimo Montana Kalea, po asfaltu do odcepa za Aterpetxea, kjer prične močneje deževati a kmalu tudi neha. Od tu se pot hitro spušča do Pasajes. Nenadoma rumena puščica pokaže proti morju. Tam pa je le lestev in ploščad. Plavanje? Ne, možak ki je stal poleg mi hitro razloži, da se zaliv prečka z ladjico, ki bo na srečo ravnokar prišla. Zaliv prečka le še nekaj začudenih prebivalcev tega kraja. Po nekaj minutah na drugi strani zaliva sledi hiter vzpon na hrib z razgledom na izliv reke, nato dvo urni spust proti San Sebastianu.
Temperatura je ves dan približno enaka in sicer od 13 do 15°C. V San Sebastianu moram priti le še do Mt. Igeldo, kjer bom prenočil. Mesto je veliko in ta sprehod se kar nekako vleče. V mestu izgleda da so vsi prišli na ulice. Na stotine ljudi hodi po obali, najbolj pogumni celo surfajo. Ne z vetrom ampak na valovih. Po dobri uri le pridem do Monte Igeldo, do hostla z napisom, ki ga srečujejo večinoma poletni romarji – completo. Vseeno vstopim a mi hotelirka razloži, da je to tudi mladinski hostel in ker je sobota in veliko turistov, je žal poln celoten San Sebastian. Ponudi pa mi možnost nočitve v mestu Orio. Je pa težava, da je oddaljen 16km. Na srečo tja vozi avtobus. Tako potovanje proti Santiagu mi sicer ni všeč, a po prehojenih 30km, se mi zdi to kar primerna rešitev.
Tam je hostel, v katerem sprejemajo le romarje. Pokliče hospitalero, da pridem, in naj me počakajo. Ko izstopim na postaji v Oriu, jo moram poklicati, da me pride iskat. Ker zna gospa v Oriu le špansko, mi tudi razloži kaj naj ji sporočim. Avtobus odpelje čez dobre pol ure, zato tu uredim tudi vse v zvezi s Credencial-om. Končno ga imam. Na avtobusu me vsi začudeno gledajo. Zimski pohodniki so izgleda prava redkost. Toda vsi so pripravljeni pomagati in kar tekmujejo, kdo mi bo povedal, na kateri postaji moram izstopiti. Ko prispem v Orio, v lepo urejen hostel, kjer sem tokrat sam, mi skrbnica razloži, da je v zimskem času precej težko najti prenočišča, saj je precej hostlov zaprtih, privatni apartmaji pa večinoma obratujejo le poleti. Na zemljevidu mi označi naslednja dva. Naprej jih ne pozna. Prinese mi še zelo velik kos biskvita, ki ga bom imel za večerjo in zajtrk. Pove, da velikokrat tako pogosti pohodnike. Sledi tuširanje, in spanje.
Prevoz: 0,60 ladja, 1,75 avtobus
Hrana: 0
Prenočišče: 10
Trasa poti