Gijón – Avilés

V postelji najprej pomigam z desno nogo, nato še z levo in se zamislim.. Dan bo danes dolg in s hojo bo treba pričeti zgodaj. Res mi uspe postoriti vse 15 minut prej. Zunaj je še tema, v sobi pa prav prijetno toplo.
Na El Caminu mi velika mesta kot sem že enkrat omenil niso všeč. Tudi sicer ne. Ljudje bežijo mimo, če jih želim vprašati po poti se raje daleč izognejo ali pa nočejo ničesar vedeti. Šele ko vprašam prijazno točajko v baru, mi razloži, kako priti z mesta. Danes je luna skoraj (ali pa je popolnoma) polna in ujamem njen zahod nad mestom. Ker je ura še zgodnja, so trgovine še zaprte, prav tako tudi vse znamenitosti.
Sprehod do industrijske cone traja več kot uro in čeprav je sonce že visoko, me zaradi stolpnic ne more ogreti. Danes se je precej shladilo, saj je bila jutranja temperatura le 5 stopinj.
Končno se v Poago-u pot vzpne iz mesta v naravo. Dvignem se na nadmorsko višino 200 metrov a tudi danes zaradi meglic pogled ni ravno brezhiben.
Lepše poti si verjetno ne bi mogel zamisliti. Suha makedamska pot, toplo sonce, dišeča drevesa, le bolečina mi kvari dan. Toda za doseganje ciljev je potrebno včasih do določene mere tudi potrpeti.
Nikjer žive duše… Razen… ja, danes srečam v gozdu lisico. Prvič na Caminu sem videl divjo žival, če izvzamem ptice. Ne vem, če bi temu lahko rekel ravno srečanje, saj sem jo ujel le toliko, da sem videl, da je lisica. V naslednjem trenutku je že zbežala v gosto visoko travo.
Pot navzdol mi ne prinese kakšnega posebnega navdušenja, saj so mi danes vzponi ljubši.
V Santa Eulalia-i, po desetih kilometrih pomalicam in se zamislim. Deset kilometrov v skoraj štirih urah. Če želim priti v Aviles pred večerom, moram malo pospešiti. Lahko si je misliti, izpeljati pa je popolnoma drugo.
Pomislim že, da bi se letošnjemu Caminu enostavno odrekel in nadaljeval kdaj drugič. A volja je premočna. Kaj pa če bo jutri bolje. Dan bo ponovno čudovit in izgubil bi dragocene trenutke in nove izkušnje. Misli se mi podijo po glavi, saj drugega na dolgi suhoparni, senčni poti ob avtocesti nimam početi. Na desni strani veliki žerjavi iz kupa na kup prestavljajo kovinske bloke, na levi pa nekoliko nad mano slišim le ropot avtomobilov.
Okrog pete ure se le nekako prikotalim do Avilés-a. Po več kot osmih urah mi je uspelo premagati 24 kilometrov.
Alberge de peregrinos je ob glavni cesti, zato ga ni težko najti. Kot mi je včeraj po telefonu obljubil hostelier, so me pričakala odprta vrata. Sam? Me je najprej vprašal. Seveda, že od Iruna.
Sledile so formalnosti z vpisom v knjigo romarjev, pečat v dnevnik, plačilo nočitve, s katerim ne vem kako pokrijejo stroške itd. Sledi klasičen razgovor o Sloveniji in Slovaški. Takoj zatem mi ponudi banano, saj sklepa da sem že lačen, da mi ključe, nato pa mi obljubi, da me bo peljal na poceni večerjo.
Še prej v veliki spalnici z okrog 50 ležišči vključi majhen radiator, ki je tam bolj zaradi dobrega vtisa kot gretja.
Restavracije so zaradi božiča večinoma zaprte, zato me pelje v bar in naroči pijačo. Na šanku imajo zloženo celo vrsto dobrot. Ribe, zelenjavo, kroketke takšne in drugačne, kruh… Vzemi si kar želiš in jej dokler ne boš sit, mi razlaga točajka. Danes je praznik. Hostelier se odpravi domov, sam pa se do sitega najem.
Točajka in vsi prisotni mi zaželijo še srečne praznike ter lepo pot, ter mi pomahajo v slovo.
V hostlu se seveda ni nič segrelo, zato se bom kar se da hitro spravil v toplo spalno vrečo ter pokril z oddejo, ki mi jo je prinesel hostelier.
Vsem Vam pa zaželel še vesel prazničen večer.

Nočitev: 3
Hrana: 8
Trasa poti