Fuenterroble de Salvatierra – San Pedro de Rozados

Prejšnje tri dni zvečer res nisem imel več prav veliko volje pisati teh člankov, saj sem v hostle prišel pozno popoldan (po 18h) in ko sem vse postoril, si skuhal in pojedel, je bila ura že vsaj 22. Zato se bom poskusil danes oddolžiti za prejšnje dni.Pot bo danes končno nekoliko krajša. 30km pot bo ponovno potekala le med dvema krajema, brez vmesnih trgovin ali barov. To pomeni, da bo v nahrbtniku poleg vse opreme še 2kg vode in ravno toliko, ali pa nekoliko manj hrane. Španec me je celo prepričeval, da v San Pedru ni trgovin in barov. Morda sem ga napačno razumel in jih ne bo DO San Pedra.
Ko se zbudim, najprej začutim noge, ki si še niso opomogle od preteklih dni. Tu resnično spoznaš, da so nekatere stvari, na katere nikoli niti ne pomisliš ali pa so same po sebi umevne, vredne veliko več. Ravnokar sem mislil na noge 🙂 in na to, koliko pozornosti jim ponavadi posvetim.
Ko stopim na trdno podlago, v stopalih začutim vsako kito posebaj. Ta bolečina je le trenutna, saj po nekaj metrih hoje izgine, in dokončno bo izginila, ko bo za mano nekaj normalno dolgih etap. Upam.
V nahrbtnik zložim stvari, ki ležijo vse povprek, saj imam spalnico z 12 ležišči samo zase. V čutaro in plastenko nalijem vodo in obtežim nahrbnik ter se odpravim zajtrkovati.
Oba ostala popotnika sta že končala in se pripravljata na odhod. Meni pa se danes nič ne mudi, zato si privoščim zajtrk s sadjem vred.
Iz naselja z nekaj hišami pridem v manj kot minuti. Lahko si bom ogledal še en sončni vzhod. Obrnem se tudi na drugo stran, kjer ravno zahaja polna luna. Če še ni pa še bo, ali pa je ravnokar že bila.
Travniki so lepo pobeljeni in temperatura je na 850m okrog -3°C Tudi luže so lepo pomrznjene in sonce jih stopi šele po slabi uri.
Hodim po pašnikih, kjer se nič hudega sluteč pasejo krave in veliki črni biki. Verjetno jih ne bodo redili zaradi mleka. Za vsak slučaj pospravim rdečo -nogavico- s telefonom, ki binglja iz nekoliko manj rdečega nahrbtnika. Kljub temu me bik še vedno opazuje s prav posebnim navdušenjem.
Pot se sedaj povzpne v hrib, od koder se lepo vidi številne veterne elektrarne, ki so zamenjale sončne, na desni strani pa se prav žalostno bohoti druga plat človeškega odnosa do zemlje – divje odlagališče odpadkov.
Rumenih puščic je zmanjkalo, pot GR-100 ni več označena in to bi lahko pomenilo le to, da sem nekoliko premalo gledal stvari, ki bi me morale zanimati.
K sreči se iz kot bi padel z Lune pojavi avto. Ustavim ga in povprašam za pot. Mlajši moški se na široko zasmeji, saj očitno nisem prvi, ki je zgrešil smer. Pokaže na točko nekj daleč in reče: No tam zadaj je pa prava pot. Napoti me čez njegov pašnik, kjer bo najbliže. Kasneje ugotovim, da sem si s tem pot morda za kakšen meter celo skrajšal.
Sledi vzpon na najvišjo točko do sedaj, in nekoliko naslednjih dni, 1100m visok hrib, katerega se vidi daleč naokrog. Morda bom od tu videl Včerajšnja popotnika. Toda onadva sta izginila, kot bi se ugreznila v zemljo. Verjetno ju srečam popoldan v San Pedru, kamor sta namenjena. Vidim le dolgo ravno cesto, na kateri se znajdem takoj, ko se spustim iz hriba.
Ponovno tako znani pogled ravne črte, ki se izgublja na vrhu hriba.
Po dobrih dveh urah cesta izgine izpred oči, in prav tako signal mojega veselega mobilca. Sledi šezadnja ura, po poljski poti. Levo rjava, desno pa zelena površina. In končno ob pol štirih na vidiku naselje z maloštevilčnimi hišami.
Puščice vodijo do Alberga, kamor pridem prvi. Po rezervnem telefonu s kartico -slovenskega ponudnika- pokličem hosteliero, ki mi zaupa, da je kjuč pod prepražnikom. Sicer je rekla da zna malo, malo angleško, a že po prvih besedah je jasno, da bova prišla s španščino bistveno dlje.
Alberge je lep, čist, tuda brez kuhinje. Restavracija, za katero je nek gost napisal naj se je na daleč izogibamo, pa zaprta. Obisk bližnje tiende je bil neizogiben, saj se mi prav danes ne grizlja surovih makarnov.
V trgovini po čistem naključju srečam lastnico sosednje pekarne, ki dela le dopoldan. Ta mi po nakupu prijazno odpre pekarno in ponudi čokoladne rogljičke in kruh, ki že cel dan leži na polici. Tudi to je sestavni del Camina.
Zvečer -ravno ob pisanju tega članka- me obišče lastnica alberga El Miliario, Nuria Rubio Bueno, predsednica Alvip. Zaželi mi srečen Camino in pove, da je moja španščina čisto v redu, in da sva se po telefonu prav lepo zmenila.
Pa sem ponovno dobil motivacijo za nadaljnje učenje 🙂
Včerajšnjih pohodnikov ni od nikoder, sam pa bom počasi zadrgnil spalno vrečo in ugasnil luč.
—
Milan in ostali sodelavci, tudi sam včasih 🙂 mislim na vas. Ko se vrnem, bom končno pripravil povzetek vseh štirih Caminov in te držal za besedo.
—
Zlatka, verjamem, da tega sporočila ne boš več brala, sicer pa sem ti napisal SMS. Za vse ostale, ki pa bodo to brali kot napotek:
Spalna vreča je na Caminu obvezen pripomoček, saj v albergih dobiš le golo vzmetnico, ponekod jo celo zaščitijo s kakšno prevleko, ki jo zamenjajo hkrati z novo vzmetnico 🙂
V nekaterih (večini) hostlov dobiš tudi blazino in morda kje kakšno odejo. Seveda govorim za javne alberge (municipal). Privatni se nekoliko razlikujejo – tudi v ceni. Tam včasih dobiš celo rjuho. Seveda pa si lahko izbereš tudi hostal (Hs), kjer praviloma za 20-30 EUR dobiš tudi brisačo in seveda hotel, za katerega je samo po sebi umeven kompleten komfort (nad 40 EUR).
Toda edini pravi Camino se vsak večer zaključi v Albergih.
Glede Pirinejev, se boš morala odločiti sama. V kolikor je snežilo pred več dnevi, verjetno ne bo težav, saj bo pot že shojena, sicer pa brez dobre navigacije sam ne bi tvegal. Pot do alberga je le dolga 27km. Posvetuj se z domačini v St. JPdP.
—
Branka, pot je res čudovita, čeprav je osebno verjetno ne bi zamenjal za Severni Camino. Pri tem Caminu je najpomembneje to, da si ga resnično želiš, imaš veliko, ne veliko, ogromno volje in vztrajnosti. Govorim za prvo polovico poti, saj me čaka še več kot polovico drugega težjega dela.
Predvsem se moraš navaditi na to, da pričneš v enem kraju, hodiš po dolgi ravni poti, ki ji ni videti konca oz. se konec skrije za prvo neravnino, in ko prideš na vrh griča se to ponovi, in ko končno le prideš popoldan na tisti hrib, kjer se vidi drugo naselje, te tam čaka (ali pa tudi ne) zaklenjen alberge in trgovine, ki so ponavadi popoldan zaprte. Seveda ni vmes ne krajev, ne vodnjakov in ne ljudi, ki bi ti lahko pomagali.
Toda ko to sprejmeš, te čaka pot, na kateri se lahko resnično -odklopiš- in le neizmerno uživaš ter spoznavaš samega sebe.
—
Sonja, tu je veliko konj, a le malo takih lepih belih, ki ti sami pridejo nasproti po prašni cesti. Res ne vem, od kje se je vzel. Na Caminu človek res doživi marsikaj.
Španšina… Hm, po moje bo imel Bojan še kar veliko dela. Moj namen je bil dober. Ponoviti vso snov in se vsak dan naučiti vsaj 2 novi besedi. Tuda ko dežuje ne gre, ko piha veter tudi ne (en list mi je odneslo že na začetku), ko je pot neravna tudi ne, saj bi rad ostal cel, ko pot sprminja smer tudi ne gre, sem se ravno danes celo brez španščine skoraj izgubil :), zvečer pa vedno ostane premalo časa. No ja, saj srečam kakšnega Španca, pa rečeva tudi kaj na to temo. Sem razmišljal, da bi na kratko – res na kratko napisal povzetek dnevnikov v španšini, saj me po poti spremlja tudi nekaj njih in nič ne razumejo, a mi že to pisanje vzame dnevno vsaj eno uro časa.
—
Nataša, res naj bi severne poti potekale po energetsko bogatih predelih. Namen mojega prvega Camina je bil med drugim prav to.
Morda pa je ravno ta tvoja izkušnja – pa nisi edina, ki si Camino doživela tako, posledica zmajevih črt. Menim, da je bil Camino najbolj pozitivna izkušnja za večino nas, ki smo ga prehodili.
Razmišljal sem, da bi enkrat naredil predstavitev vseh štirih poti, zakaj in kako sem se zanje odločil in kako sem jih sam doživljal. Nekako se mi zdi bolj primerno, kot na Internetu vsemu širnemu svetu razagati o tem in onem.
Seveda pa lahko kdorkoli in kadarkoli piše na moj mail. (kontakt na www.nagaju.com)
—
In če sem še koga pozabil, naj mi ne zameri 🙂