Danes sem začel precej pozno, kar pomeni, da bom hodil do poznega popoldneva, če si želim pridobiti nekaj prednosti.
Pot se prične s strmim klancem, kjer spoznam gospo iz Kanade – Quebecka. Skupaj hodiva dobre 3 ure, potem pa ona začne ogledovati vsako podrto hišo, zato pot nadaljujem brez nje. Ponovno srečam Georga iz Italije. Prav tako tudi par iz španije. Nekajkrat ju prehitim, prav tako tudi onadva mene. Imamo približno enak tempo.
Pot skozi Logrono se precej vleče, saj v centru ni nič zanimivega – vrjetno bi se našlo kar nekaj zanimivih točk, a mene čaka še 13km hoje.
Po devetih urah in pol, že proti večeru, pridem mimo ograje polne križev v… mislim da Navarrete. Prvi hostel je zaseden, prav tako drugi, pa tudi nek penzion. Končno najdem skoraj prazen hostel, ki je nekoliko dražji, a zelo lepo urejen. Npr. nima skupinskih tušev ampak prav lepo kopalnico. Ker sem seveda zamudil večerjo, se zadovoljim z nekaj trikotniki topljenega sira, 2 dni starim kruhom ter pločevinko oliv. Olive imajo poseben okus in so polnjene z… olivami.
Zvečer se pogovarjam z enim od delavcev z bližnjega gradbišča nove ceste, ki je nastanjen tu. Je inženir za razstreljevanje in pravi da ga pojutrišnjem čaka na gradbišču težka naloga. Skupaj povečerjava, nato pa se odpravimo spat. Ljudje so tu res prijazni. Vedno pripravljeni si želijo pogovora, četudi se sporazumevamo le z rokami ali nekaj besedami angleščine oz. španščine.