Danes naj bi prehodil 32km do Zamore, toda ker se želim mestom izogniti, in jutrišnjo 40km etapo skrajšati, bom pot poskusil podaljšati za 6km, do Roales.
Alberge, kjer sva prespala z Gottfriedom, je čist, s kuhinjo in 12 ležišči. Cena je nekoliko višja, na račun čistih rjuh – le kdo jih potrebuje?
Danes je za bujenje skrbel Nemec in sicer ob 6:15.
Po krajšem zajtrku se odpraviva v mrzlo jutro. Ura je še zgodnja in kar nekaj časa sonce še ne bo pokukalo izza hribov. Kljub rokavicam in kapi je pošteno mrzlo.
Naselje je majhno, zato se prav hitro ponovno znajdeva ob opuščeni železniški progi. Sonce prav počasi pokua izza hribov in ptiči pričnejo prepevati. Kmalu se bo segrelo. Malo postanem, se razgledam in se prepustim užitkom. Gottfried gre naprej, saj ga zanimajo le mesta in stvaritve, ki jih je postavil človek. Na Camino pač hodimo z različnimi razlogi.
Pot danes začuda ne poteka v celoti po ravni črti in tudi asfalta je je nekaj metrov. Po prvi tretjini poti prečkam Villanueva de Campeán, naslednji kraj pa je Zamora. Na tem delu srečam Gottfrieda, počivati v senci. Tu ga prehitim in do Zamore se ne srečava več.
Zamora je bistveno manjša kot Salamanca in po moji prvi oceni starejša. Pri lokalnih policistih skušam dobiti informacije o 5km oddaljenem Roalesu, a nimajo pojma. Na telefonski številki mestne hiše pa se tudi nihče ne javi. Verjetno bo za to kriva nedelja. V knjigi piše, da alberge je, na seznamu Alvip pa ga ni. Vseeno bom poskusil srečo. V najslabšem primeru bom moral od Roalesa prehoditi še 12km.
V Zamori si v prvi pasteleriji kupim nekaj dobrot in v sladkorju pražene mandlje. Nakupu sledi pohod proti današnji končni postaji.
Pot mine hitro, mimo gradbišča nove avtoceste, kjer je ponovno nekaj zmešnjave z oznakami in že stojim pred mestno hišo v lovu na ključe. Stare ženičke, ki posedajo na klopeh me napotijo v sosednjo hišo, kjer mi gospa iz Ayuntamienta prinese šop ključev. Napoti me na glav o cesto v stavbo Salon Municipal Roales.
Kmalu se znajdem pred velikimi železnimi vrati. Ko odprem, sledi presenečenje, saj stopim v prazen prostor 15x15m z odrom in mizo na njem.
Na dvorišču je za drugimi železnimi vrati stranišče in kopalnica z ledeno mrzlo vodo.
Na odru si torej posteljem z edinima dvema umazanima blazinama in se prav na hitro umijem.
Tu so v nedeljo zaprte vse trgovine, restavracije v tem naselju ni, najdem le bar, kjer si za večerjo privoščim sendvič in kos tople tortille patate.
Sedaj si bom za kakšno urico prišgal plinski grelnik, kakršnega srečamo pri nas pozimi na stojnicah in se pripravil na spanje.
Hi, Andrej! Kakor vidim, lepo napreduješ brez kakšnih večjih problemov, v kar pravzaprav niti nisem dvomila. Me veseli. Kakor si slišal po telefonu, nas je bilo v nedeljo kar precej zbranih (17), bil je prav lep pohod. Škoda, ker Nataša ni mogla. Pa drugič, ni bil zadnji. Vsi so se strinjali, da prav lepo opisuješ pot in se čudijo, kako zmoreš še to po vseh teh prehojenih kilometrih. Mislim, da se meni ne bi ljubilo. Bravo!
Andrej živijo! Kakor je razvidno iz napisanega se imaš božansko široka prostranstva narave, verjamem, da v tem zelo uživaš. V službi vse po starem, v petek smo bili v Mojstrani na ledenem plezanju, definitivno moraš z nami naslednjič na probo. Pa saj sam veš, da so težavice in napori na koncu pozabljeni in ostanejo samo lepi trenutki na popotovanje, naj tako tudi ostane za naprej in verjamem, da bomo uživali v tvojih fotkah, kakor se zabavam in nasmejim vsakič, ko preberem tvoj povzetek dneva.Čestitam ti in srečno na poti!!!
To pa je skoraj tako:
"Za devetimi gorami, se za devetimi vrati skriva zaklad,…in predno ga najdeš moraš premagati še zmaja z devetimi glavami,…in potem najdeš ključ, ki odpre vrata sobane v kateri se skriva postelja. Ker je prostor zelo velik(15x15m) postelje ne najdeš, zato prosiš škrata, da te odpelje do odra, na katerm je miza. Na tej mizi je postelja, ti zlezeš v spalno vrečo in oder je tvoj. Po opravljeni predstavi zagrneš zastor, tišina ti ploska, še enkrat se prikloniš nato pa zaspiš."
Lepa pravljica:), lahko noč, sončno jutro in lep pohod.