Deba-Cenarruza

Današnjega cilja ni na zemljevidu, je pa v bližini Bolibar-a.
Zbudim se v še kar toplo in začuda tiho jutro. Ker so mi obljubljali še več dežja kot včeraj, sem prav začuden, kajti zunaj je le malo oblačno in mirno vreme. Vseeno pojem, naredim nekaj vaj za raztegovanje in se pripravim na dež. Ko prečkam pokrito tržnico, v kateri so se pravkar nameščali trgovci z vzhodno robo, in železniško postajo, se zazrem v hrib, kamor vodijo puščice. Pogled ni ravno prijeten, saj bom moral popolnoma neogret v klanec, ki mu ni videti konca. Prvi večji kraj, do katerega moram priti je Apain in sicer mimo cerkve Calvario. Duga pot vodi mimo Sasiola in podaljša današnjo pr cej težko etapo še za dodatne pribl. 4km. Ko se dvigujem na hrib, se prične počasi tudi hladiti. Iz prijetnih 16 stopinj, pade temperatura na 13. Kljub včerajšnjemu dežju je pot zaradi kamenja kar znosna. Vseskozi se pot do Apaina, z izjemo nekaj 100m, strmo dviguje. Ko preverim mojo hitrost, sem precej začuden, saj bi tako naprej prišel do cilja že zvečer. A če je klanec navzgor, sledi tudi spust. Res je sledil, do Olatz-a, a za naslednjim ovinkom je ponovno vzpetina. Tokrat blatna, s potoki vode. Seveda sedaj lezem navzgor še počasneje, saj se čevlji dobesedno ugrezjo do gležnjev. Če bo šlo tako naprej, bom v nekaj dneh hodil do kolen v blatu 😉 Ker se pomikam v notranjost, stran od obale, je pričela padati tudi temperara, vse tja do 8st.
Do Markine se pot strmo spusti in potrebno je precej pazljivosti, saj sta sredi poti strugi potoka globoki okrog pol metra.
Pri dveh domačijah opazujem zrele kakije, a so gotovo še prekisli 🙂 Pot nadaljujem ob potoku, kjer si za silo s čevljev odstranim največje blato. A kot se mi je to zgodilo v teh dneh že večkrat, ravno za konec sledi pot z najbolj debelo blatno podlogo. V Bolibarju sem bil prepričan, da je najhujšega že konec, a za zadnji finiš sledi še 150m vzpona. Končno ob 18h prispem do cilja in sledim oznakam za hostel. Na vratih pa za presenečenje tabla z napisom: zaradi praznikov zaprto. Kakšni prazniki? Delavci, ki so preurejali prostore me napotijo v samostan.
Tam me menih v dolgi beli halji in pasom pospremi v manjšo sobo, preurejeno za pohodnike. Pove, da bo ob 21h večerja, mi pokaže kopalnice, ki so mimogrede precej stran od spalnice (ven na mraz, po zunanjih stopnicah do ceste in druga vrata poleg garaž). Vsi prostori so tako umazani, kot bi jih zapustili pred tremi leti.
Po tuširanju, tudi tokrat s toplo vodo, natanko ob 21.00 potrka na vrata drug menih ter mi prinese večerjo ter pečat za Credential. Vpraša me še, če mi bo tole všeč, in pokaže na popolnoma zrel domač kaki. Če ne bi imel ušes, bi mi verjetno padla glava z vrata. Poleg tega mi prinese še zelenjavno juho z lečo ter neko mešanico sira, kisle smetane in paradižnika, globlje v vsebino se pa raje ne bom spuščal, ker sem po 1200m vzponov in 1000m spustov precej lačen, pa tudi zebe me, saj po dobrih treh urah gretja s kaloriferjem temperatura še ni presegla 13stC, kar je celih 7st. več kot zunaj. Hrana je božanska – pa saj smo (oz. sem – ponovno sam) v samostanu. Upam da bom tudi spal tako. Se bom pa dobro zaklenil, ker nikoli ne veš, kakšne fantke imajo radi ti ljudje 🙂

Večerja, zajtrk + prenočišče: 10
Trasa poti