Danes želim do prenočišča priti za vsak slučaj nekoliko prej, zato startam še v temi, a je do izhoda iz mesta že svetlo. V trgovini si nabavim nekaj popotnice, kjer prodajalka presenetljivo začne v angleščini razlagati, kako je ona delala v Londonu in ni znala niti besedice angleško. Danes se mi mudi in nadaljujem po asfaltni cesti v prve hribe.Danes je sobota in imajo lovci svoj dan. Srečam jih kar nekaj in v gozdu cel dan poka. Pot po pečinah me vodi do glavne ceste in še vedno se sprašujem, čemu moram prehoditi 30km, ko pa je zračne razdalje le dobrih 12. Kmalu mi postane jasno, ko cesta zavije globoko proti jugu. Danes ni alternativ, zato bo potrebno izpeljati celo pot.
Ceste so verjetno zaradi nedelovnega dne prazne in le tu in tja srečam kakšno vozilo. Nekaj ljudi mi celo trobi in maha v pozdrav.
Je pa toliko bolj živahno ko pridem do vasi, saj so na delu vsi traktorji in kmetje. Sledi prvi hrib, kjer srečam kmeta ki preganja bika izgleda da mu je ušel iz pašnika. Vrh hriba je na okrog 250 metrih in se počasi spusti v dolino. Na nogi se mi je naredil prvi manjši žulj, a me še kar moti, posebno pri hoji navzdol.
V vsaki vasi vsaj na eni hiši visi božiček in pleza ali na balkon ali pa vsaj na okno. Tudi vhodi v vasi so že okrašeni.
Sledi še vzpon na zadnji današnji hrib. Ker imam za seboj že precej kilometrov, ga prehodim precej počasi. Sredi ceste srečam majhno miš, ki prav išče nesrečo in se ne da motiti.
Po 33km se končno spustim v Laredo. V knjigi sta do naslednjega mesta dve opciji. Prva z ladjo čez zaliv, druga pa peš okoli zaliva. Če bi izbral drugo možnost, bi bilo morda boljše izhodišče mesto Colindres. Ampak meni je bolj všeč opcija z ladjo. Tokrat najprej preverim, v katerem delu je turistični urad. Ker je na začetku, grem najprej tja vprašati za prenočišče.
Danes bom prespal pri nunah. V lasti imajo hostel z okrog 20 ležišči. Mimogrede vprašam še kdaj gre ladja na drugo stran zaliva, pa se mi gospa samo zasmeji. Ladja namreč ne vozi več. Torej druga možnost. Peš okrog zaliva.
V hostlu, ki ga vodijo nune je povsem drugače kot s tistim ki ga vodijo menihi. Vse je lepo pospravljeno, polno slik, cvetja, vse se sveti… Ima pa eno pomanjkljivost. Ni hrane 🙁
Nuna mi priporoči bar, kamor me tudi pelje. Ampak tam ni nič konkretne hrane. Poskusim še nekaj okoliščih ulic in nič. Samo bari, vse ostalo je zaprto. V edino bližnjo odprto trgovino grem po nekaj stvari, da se mi ne bodo od lakote jutri sezuvali čevlji. Žal nune tudi kuhinje nimajo, tako da bo hrana mrzla. Danes grem spat nekoliko prej, da bom jutri lažje hodil. Mislim, da se tu ne rabim zaklepati, saj imajo tudi sveče 🙂
Prenočišče: 13
Hrana: 8
Trasa poti
Vidiš dragi moj, nekako takole izgleda AIK-neizmerno te pogreša. Kakor tale dva, ki bi najraje kar šla s tabo. Kar tolaži se, da so nunam dovolj le sveče 🙂
biki, nune, ladja, saj boš prekmalu na cilju. Kaj pa nune jejo. Ti pa le krajšaj km s prevoznimi sredstvi, da ne boš znucal podplatov. Pa srečno naprej do naslednjega hostla in dalje.
Živjo popotnik!Tvoje podvige spremljamo z zanimanjem.Očitno ne manjka dogodivšin na tvoji poti, pa tudi blata ne:) Le s takim tempom naprej pa čimveč odprtih hostlov!